Slovensko narodno gledališče Maribor

SNG Maribor je največji javni kulturni zavod v Sloveniji. Pod svojo streho združuje dramski, glasbeni in plesni gledališki izraz. SNG Maribor ima oddelke : Drama, Opera in balet in Simfonični orkester.

Zaposluje več kot 300 stalno in okrog 150 honorarno zaposlenih ljudi. Je tudi gostitelj in organizator vsakoletnega osrednjega festivala slovenskih dramskih gledališč Borštnikovo srečanje in tekmovanja mladih pevskih nadarjencev Ondina Otta.

Zgodovina

Leta 1785 je gledališče v Mariboru prvikrat dobilo svoj domicil. Ta je bil v Lantierijevi svobodni hiši na današnji Vetrinjski ulici. Zaradi požarne nevarnosti je kmalu spet izgubilo prostore. Grof Brandis je zagretim gledališkim diletantom – tako so tedaj rekli amaterjem – dal v uporabo dvorano v mariborskem gradu. Trajnejša rešitev je prišla leta 1805. Gledališče se je naselilo v opuščeni špitalski cerkvi sv. Duha na Cerkvenem oziroma današnjem Slomškovem trgu.

Gledališko poslopje je Maribor dobil konec leta 1851. Sezidali so ga na vogalu današnjih Slovenske in Gledališke ulice. Uglednejšo podobo je gledališče dobilo, ko so ga povezali z leta 1865 dokončanim Kazinskim poslopjem. Celoten kompleks je bil vse do razpada Avstro-Ogrske središče kulturnega in družabnega življenja mariborskih Nemcev. V njem je nekaj časa deloval znameniti avstrijski skladatelj Robert Stolz. Gledališke predstave v slovenskem jeziku, ki so ga zvečine negovali v raznih gostilniških prostorih, je doživelo lepše čase, ko so leta 1899 sezidali Narodni dom z lepo dvorano in za tem ustanovili še Dramatično društvo. To je slovenske predstave pripeljalo malone na profesionalno raven.

Z letom 1919 se je v gledališču na Slomškovem trgu začelo obdobje slovenskega poklicnega teatra. Dramo je vpeljal ravnatelj Hinko Nučič, ki so mu sledili Valo Bratina, Rado Pregarc in Jože Kovič. Med domačimi avtorji je bil vidno izpostavljen Ivan Cankar. Igrali so tudi sodobne tuje avtorje, kot sta Gorki ali Bernard Shaw. Gledališko-glasbeni repertoar je po letu 1928 zaradi finančne krize slonel predvsem na opereti. Najvidnejši osebi tistega časa sta bila skladatelj Viktor Parma in dirigent Andro Mitrović.

Leta 1941 je okupator slovensko gledališče v Mariboru odpravil in za tri leta uvedel nemško govoreče. Slovensko poklicno gledališče so obnovili leta 1945. Prvo predstavo je že v maju režiral Fran Žižek. Dramo so v zadnjih skoraj petih desetletjih kot umetniški vodje in dramaturgi najbolj zaznamovali Jaro Dolar, Vladimir Skrbinšek, Miran Herzog, Branko Gombač, Bojan Štih, Vili Ravnjak, Tomaž Pandur in Samo Strelec.

Od leta 1965 je Slovensko narodno gledališče v Mariboru vsak oktober gostitelj Borštnikovega srečanja slovenskih dramskih gledališč. Namen festivala je ovrednotiti minulo sezono in počastiti najboljše.

Prvi povojni ravnatelj Opere je bil Anton Neffat. Sledili so mu Demetrij Žebre, Ciril Cvetko, Jakov Cipci, ki se je prvi lotil sodobnejših in novejših slovenskih opernih del, Vladimir Kobler, Boris Švara, Henrik Neubauer, Stane Jurgec in Karen Kamenšek.

Prvo baletno predstavo je leta 1947 pripravila Marta Remškar. Za njo so kot hišni koreografi oziroma umetniški vodje v Mariboru delali Peter Golovin, Maks in Irena Kirbos, Radomir Milošević, Jelka Ivelja, Iko Otrin, Albert Likavec, Marin Turcu in Edward Clug.

Leta 1993, ko je bila dograjena in usposobljena nova velika dvorana kot osrednji prostor razširjenega kompleksa SNG Maribor, je ta tudi to kot celota dobil novo podobo. Že skoraj 140 let praktično nespremenjeno lice gledališča se po tistem v zahodni smeri nadaljuje z modernistično ubranimi arhitekturnimi toni. Prenovljena stara dvorana pa se v svoji bleščeči preobleki kaže kot dostojen reprezentant tradicionalistično zasnovanega gledališkega hrama.