Aralsko jezero: Razlika med redakcijama

Aralsko jezero
Арал Теңізі
Aralsko jezero; Арал Теңізі
	1989 in 2008
Lega	Kazahstan, Uzbekistan (osrednja Azija)
Koordinate	45°N 60°E / 45°N 60°E
Vrsta	brezodtočno jezero
Glavni dotoki	Amu-Darja, Sir-Darja
Države porečja	Kazahstan, Uzbekistan, Turkmenistan, Tadžikistan, Afganistan
Površina	17.160 km² (2004, tri jezera); 28.687 km² (1998, dve jezeri); 68.000 km² (1960, eno jezero)
Maks. globina	31 m (102 ft) leta 1989
Naselja	(Aral)

Pregledujte zgodovino interaktivno

← Starejše urejanje Novejše urejanje →

Izbrisana vsebina Dodana vsebina

VizualnoVikibesedilo

Znotrajvrstično

Redakcija: 05:05, 27. marec 2011

Arálsko jezero (kazaško Арал Теңізі: Aral Tengizi, uzbeško Orol dengizi, rusko Аральскοе мοре, tadžiško/perzijsko »Darjoča-i Horazem« (Jezero Kvarazem)) je celinsko jezero v Srednji Aziji. Leži med Kazahstanom na severu, in Karalpakijo, Uzbekistansko avtonomno republiko na jugu. Napajata ga reki Amu Darja in Sir Darja.

V preteklosti je veljal za enega od štirih največjih jezer na svetu s površino 68.000 kvadratnih kilometrov, velikost Aralskega jezera pa se stalno zmanjšuje od leta 1960.

Zelo se krči zaradi preusmeritve obeh pritokov za namakanje, zaradi česar se zmanjšuje dotok (voda le redko priteče do jezera) in se zastruplja s kemičnimi snovmi, ki jih uporabljajo na namakalnih površinah ob rekah. Zaradi strupenih soli (prinaša jih veter z osušene kotanje nekdanjega jezera) so začeli propadati tudi nasadi bombaža ob rekah. Do leta 2007 je njegova velikost znašala le še 10% svoje prvotne velikosti, razdelil se je v tri jezera in sicer Severno Aralsko jezero in vzhodno ter zahodno porečje nekoč velikega Južnega Aralskega jezera.

Leta 2009, je jugovzhodni del jezera presahnilo, jugozahodni del jezera pa se je umaknil v ozek pas na skrajnem zahodu nekdanjega Južnega Aralskega morja. Največja globina Severnega Aralskega jezera je 42 metrov (od leta 2008). Regija je v zlatih časih uspešno vodila ribiško industrijo, zdaj pa je praktično uničena, pojavila se je velika brezposelnost in gospodarske težave. Območje okoli Aralskega jezera je tudi močno onesnaženo ter s tem posledično so se pojavile resne zdravstvene težave lokalnega prebivalstva.

Območje okoli Aralskega jezera je tudi močno onesnaženo ter s tem posledično so se pojavile resne zdravstvene težave lokalnega prebivalstva. Umik morja je po navedbah privedlo do lokalnih podnebnih sprememb, saj postajajo poletja vse bolj vroča in sušna, zime pa hladnejše in dolge. Zdaj je nenehno prizadevanje Kazahstana, da ohrani in dopolni Severno Aralskega jezero. V okviru teh prizadevanj je bil projekt jezu končan leta 2005, v letu 2008, pa je gladina vode v jezeru narasla za 12 metrov od kar je najvišja raven po letu 2003. Slanost se je zmanjšala in ribe so spet na voljo v zadostnem številu za nekatere ribolovne dejavnosti. Vendar pa so napovedi za ostanke Južnega Aralskega jezera še vedno žalostne, krčenje Aralskega jezera pa spada med najhujše okoljske katastrofe.

Zgodovina

Zgodnja človeška izraba jezera ter navigacija

Ruska vojaška navzočnost na aralskem morju se je začela leta 1847, z ustanovitvijo mesta Raimsk, ki se je kmalu preimenoval v Aralsk, v bližini izliva reke Sir Darja. Kmalu je ruska imperialna mornarica začela uporabljati svoja plovila na morju. Zaradi oblike aralskega jezera le ta ni priključen na druge rečne povezave, zato je bilo treba ladje razstaviti v kraju Orenburg na reki Ural, transportirati po kopnem do mesta Aralsk (verjetno z kameljimi karavanami) in nato ponovno sestaviti. Prvi dve ladji, sestavljeni na tak način leta 1847, sta bili z imeni Nikolaj in Mihael. Prvi dve sta bili vojni ladji, trgovska ladja pa naj bi služila za vzpostavitev ribolova na velikem jezeru.

Prve ruske ladje na Aralskem jezeru. Taras Ševčenko, 1848

Ladje Imperialne ruske mornarice aralska Flota v letu 1850

Krčenje jezera

V zgodnjih 60 letih prejšnjega stoletja, je sovjetska vlada odločila, da bo reki, ki napajata aralsko jezero, Amu Darja na jugu in Sir Darja na severovzhodu, preusmerjene zaradi namakanja v puščavo, da bi poskušali povečati rast riža, melon, žita in bombaža. To je bil del sovjetskega načrta za pridobivanje bombaža, t.i. " belega zlata ", da postane glavni izvozni artikel. S tem projektom, je tako Uzbekistan postal največji proizvajalec ter izvoznik bombaža na svetu.