Velika nagrada Francije 1906: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Vrstica 49: Vrstica 49:


V izogib varnostnim težavam iz predhodnih dirk, ko so nekateri gledalci preblizu steze utrpeli hujše poškodbe ali celo umrli, je ACF postavil 65 km zaščitnih ograj okoli steze, predvsem v bližini mest in vasi, ter preko ulic, cest in poti, ki so se križale s stezo.<ref name="Hilton p. 16"/> Lesena odseka steze za obvoz mest Saint-Calais in Vibraye sta bila nameščena kot alternativa sistemu uporabljenem na dirkah Gordon Bennett Cup, ko so morali dirkači v mestih upočasniti na določeno hitrost in se niso smeli prehitevati.<ref name="Pomeroy p. 21">Pomeroy (1949), str. 21</ref> Nad stezo so postavili tudi več mostov za pešce, na štartno-ciljni črti v Montfortu pa glavno tribuno za 2000 gledalcev. Nasproti tribune je bila ulica boksov, kjer so bila nastanjena moštva in določena mesta za delo na dirkalnikih. Predor pod stezo je povezoval tribuno in bokse.<ref name="Hodges p. 222"/> Površina steze je bila v večini sestavljena iz prahu in kamenja različne velikosti, ki bi ga pnevmatike dirkalnikov lahko dvignile v zrak. V izogib oviranja vidljivosti in predrtih pnevmatik je ACF stezo po celotni dolžini prekril z [[gudron]]om. Po treningih je bilo v ovinkih potreben dodaten nanos gudrona.<ref name="when?"/><ref name="Hilton p. 16"/>
V izogib varnostnim težavam iz predhodnih dirk, ko so nekateri gledalci preblizu steze utrpeli hujše poškodbe ali celo umrli, je ACF postavil 65 km zaščitnih ograj okoli steze, predvsem v bližini mest in vasi, ter preko ulic, cest in poti, ki so se križale s stezo.<ref name="Hilton p. 16"/> Lesena odseka steze za obvoz mest Saint-Calais in Vibraye sta bila nameščena kot alternativa sistemu uporabljenem na dirkah Gordon Bennett Cup, ko so morali dirkači v mestih upočasniti na določeno hitrost in se niso smeli prehitevati.<ref name="Pomeroy p. 21">Pomeroy (1949), str. 21</ref> Nad stezo so postavili tudi več mostov za pešce, na štartno-ciljni črti v Montfortu pa glavno tribuno za 2000 gledalcev. Nasproti tribune je bila ulica boksov, kjer so bila nastanjena moštva in določena mesta za delo na dirkalnikih. Predor pod stezo je povezoval tribuno in bokse.<ref name="Hodges p. 222"/> Površina steze je bila v večini sestavljena iz prahu in kamenja različne velikosti, ki bi ga pnevmatike dirkalnikov lahko dvignile v zrak. V izogib oviranja vidljivosti in predrtih pnevmatik je ACF stezo po celotni dolžini prekril z [[gudron]]om. Po treningih je bilo v ovinkih potreben dodaten nanos gudrona.<ref name="when?"/><ref name="Hilton p. 16"/>

===Prijave in dirkalniki===
{{quote box|quote=Če zmagamo na dirki, bomo vsemu svetu dokazali, da so francoski avtomobili najboljši. Če izgubimo, bo to le po nesreči, naši nasprotniki pa bi nam morali biti hvaležni, da smo jim v športnem duhu sploh pustili nastopiti, kljub slabemu slovesu njihovih avtomobilov.|source=''[[The Motor]]'' iz ''[[Le Petit Parisien]]''.<ref name="Hodges p. 13">Hodges (1967), str. 13</ref>|width=29%|align=right}}

Deset francoskih tovarniških proizvajalcev avtomobilov je nastopalo na dirki: [[Clément-Bayard]], [[Hotchkiss et Cie|Hotchkiss]], [[Gobron-Brillié]], [[Darracq]], [[Vulpes (avtomobil)|Vulpes]], [[Brasier]] (naslednjik Richard-Brasiera), [[Panhard]], [[Automobiles Grégoire|Grégoire]], [[Lorraine-Dietrich]] in [[Renault]]. Iz Italije sta sodelovala [[Fiat|FIAT]] in [[Itala]], ob njih pa le še nemški [[Mercedes]]. Z izjemo proizvajalcev Gobron-Brillié in Vulpes, ki sta nastopala s po enim dirkalnikom, in Grégoire, ki je nastopal z dvema dirkalnikoma, so vsi ostali nastopali s po tremi dirkalniki, kar je skupaj pomenilo štiriintrideset nastopajočih dirkačev in dirkalnikov.<ref name="Hodges p. 14">Hodges (1967), str. 14</ref> Ameriški in britanski proizvajalci se dirke niso udeležili. Britanski so sumili, da je dirka namenjena le [[propaganda|propagandi]] francoskih proizvajalcev. Britanska revija ''[[The Motor]]'' je navajala francoski časopis ''[[Le Petit Parisien]]'' kot dokaz domnevnega pomanjkanja športnega duha.<ref name="Hodges p. 13"/><ref name="Hilton pp. 15-16">Hilton (2005), str. 15–16</ref>

ACF je določila maksimalno dovoljeno maso dirkalnika, brez orodja, sedeža, krilc, luči in držala za luči, na 1000 kg, dodatnih 7 kg pa je bilo dovoljenih za [[magnetnik]] ali [[dinamo]], ki je bil namenjen [[vžig]]u.<ref name="Cimarosti p. 25">Cimarosti (1986), str. 25</ref><ref name="Pomeroy p. 20">Pomeroy (1949), str. 20</ref> Pravila so tudi omejevala porabo goriva na 30 L/100 km.<ref name="Cimarosti p. 25"/> Vsa moštva so se odločila za sistem vžiga z magnetnikom in nizko napetostjo, razen moštev Clément-Bayard, Panhard, Hotchkiss, Gobron-Brillié in Renault, ki so uporabljali visoko napetostne sisteme.<ref name="Hodges p. 13"/> Mercedes, Brasier, Clément-Bayard, FIAT in Gobron-Brillié so uporabljali [[verižni pogon]] za prenos, ostali pa [[pogonska gred|pogonske gredi]].<ref name="Pomeroy p. 20"/> Vsi dirkalniki so imeli nameščene štiri-valjne motorje z delovno prostornino motorja med 7,433 cm³ moštva Grégoire do 18,279 cm³ Panharda.<ref name="Hodges pp. 13-14">Hodges (1967), str. 13–14</ref> [[Izpušni sistem|Izpušne cevi]] so bile obrnjene navzgor, da bi omejili dvigovanje prahu za dirkalniki.<ref name="Hilton p. 16"/> Moštva so lahko zamenjala dirkače in opremo, toda šele na polovici dirke po koncu prvega dirke, ne pa med samim dirkanjem.<ref name="Hilton p. 22">Hilton (2005), str. 22</ref>

[[Michelin]], [[Dunlop Rubber|Dunlop]] in [[Continental AG|Continental]] so bili dobavitelji pnevmatik za potrebe dirke.<ref name="Hilton p. 17">Hilton (2005), str. 17</ref> Na dirki je Michelin predstavil pomembno tehnično inovacijo, ''jante amovible'', pnevmatike z odstranljivim [[platišče]]m, kar je močno zmanjšalo menjavo pnevmatike v primeru predrtja. V nasprotju s pravili na dirkah Gordon Bennett Cup, sta tu lahko le dirkač in mehanik sovoznik delala na dirkalniku med samo dirko, zato je Michelinova novost prihranila dirkaču precej časa. Konvencionalna metoda menjave pnevmatike je namreč pomenila rezanje prejšnje pnevmatike z nožem in porivanje nove pnevmatike na platišče, kar je trajalo približno petnajst minut, menjava Michelinove pnevmatike pa manj kot štiri minute.<ref name="Rendall p. 58">Rendall (1991), str. 58</ref> FIAT je na svoje dirkalnike namestil Michelinoveve gume na vsa štiri kolesa, Renaults in Clément-Bayards pa le na zadnji kolesi svojih dirkalnikov.<ref name="Hodges p. 14"/> Ker je vsako platišče prineslo k masi dirkalnika dodatnih 9 kg, si nekatera moštva, kot sta bila Itala in Panhard, tega niso mogla privoščiti zaradi prekoračitve največje dovoljene mase dirkalnikov.<ref name="when?"/><ref name="Hodges str. 14"/>

=== Dirka ===
[[Slika:1906 French Grand Prix Edmond.jpg|thumb|300px|right|J. Edmond v svojem [[Renault]]u pred dirko. Med dirko je odstopil, ker so mu v oči prileteli delci [[gudron]]a s steze.]]
Ceste okoli steze so zaprti za promet na dan dirke ob peti uri zjutraj.<ref name="Hodges p. 15">Hodges (1967), p. 15</ref> Žreb je med trinajstimi moštvi določil štartni vrstni red in vsakemu moštvu določil svojo številko.<ref name="lapresse">{{Citation|date = 1906-06-26|title = Une Grand Épreuve Sportive: Le Grand Prix de l'ACF|newspaper = [[La Presse (French newspaper)|La Presse]]|publication-place = Paris|volume = 73|issue = 5138|page = 1|url = http://gallica.bnf.fr/ark:/12148/bpt6k6037880|language = v francoščini}}</ref> Vsak od največ treh dirkalnikov vsakega moštva je dobil poleg številke še črko A, B ali C. Dirkalnike so na štartni vrsti razvrstili v dve vrsti, tiste z oznako A v eno vrsto, druge z oznako B pa v drugo. Dirkalniki z oznako C so štartali zadnji, oblikovali so enojno vrsto na strani steze, da bi jih lahko prehiteli dirkači, ki bodo že odpeljali prvi krog. Dirkači so štartali v 90-sekundnem intervalu, z začetkom ob šesti uri zjutraj.{{#tag:ref|Za razliko od dirk Gordon Bennett Cup, tu dirkalnikov ni bilo potrebno prebarvati v [[Seznam mednarodnih obarvanj dirkalnikov Formule 1|nacionalnih dirkaških barvah]] glede na narodnost proizvajalcev (na primer modra za Francijo, rdeča za Italijo in bela za Nemčijo). Kljub temu pa je večina dirkalnikov sledilo temu.<ref name="Hodges p. 15"/>|group="op"}}<ref name="Hodges p. 15"/> [[Fernand Gabriel]], Lorraine-Dietrich, bi s številko 1A moral štartati prvi, toda ob štartu mu je ugasnil motor, ki mu ga ni uspelo ponovno zagnati preden se je naslednji dirkač [[Vincenzo Lancia]], FIAT, že odpeljal.<ref name="Pomeroy p. 21"/> Renaultov prvi dirkač, Madžar [[Ferenc Szisz]], je štartal kot tretji, za njim [[Victor Hémery]] iz Darracqa, [[Paul Baras]] iz Brasiera, [[Camille Jenatzy]] iz Mercedesa, [[Louis Rigolly]] iz Gobron-Brilliéja in [[Alessandro Cagno]] iz Itale. [[Philippe Tavenaux]] iz Grégoireja, ki bi moral biti naslednji, ni mogel štartati, edini preostali dirkač, ki dirke ni začel, pa je bil edini Vulpesov dirkalnik [[Marius Barriaux|Mariusa Barriauxa]], ki se je umaknil z dirke, ker je bil njegov dirkalnik prekoračil največjo dovoljeno maso. Zadnji izmed dvaintridesetih dirkačev, ki so štartali, »de la Touloubre«{{#tag:ref|Kot imena nekaterih ostalih udeležencev dirke, »Pierry«, »Burton« in »Mariaux«, je »de la Touloubre« [[psevdonim]].|group="op"}} je s Clément-Bayardom in številko 13C štartal ob 6:49:30 zjutraj.<ref name="Hodges pp. 13-14"/>


== Rezultati ==
== Rezultati ==

Redakcija: 19:39, 18. marec 2011

Francija   Velika nagrada Francije 1906
Podrobnosti o dirki
Neprvenstvena Grandes Épreuves v sezoni 1906.

Datum 26. junij 1906
Urad. ime 9e Grand Prix de l'Automobile Club de France[op 1]
Lokacija Circuit de la Sarthe, Le Mans, Francija
Dirkališče Javne ceste, 103,18 km
Razdalja 12 krogov, 1238,16 km
Vreme Velika vročina, do 49° C
Najhitrejši krog
Dirkač Francija Paul Baras Brasier
Čas 52:25,4 (v 1. krogu)
Stopničke
Prvi Madžarska Ferenc Szisz Renault
Drugi Italija Felice Nazzaro FIAT
Tretji Francija Albert Clément Clément-Bayard

Velika nagrada Francije 1906 (francosko 9e Grand Prix de l'Automobile Club de France) je bila motošportna dirka, ki je potekala 26 in 27. junija 1906 na zaprtih javnih cestah v okolici Le Mansa. Dirko je organiziral francoski Automobile Club de France (ACF) kot poskus vzpodbude francoske avtomobilske industrije in kot alternativa dirkam Gordon Bennet Cup, ki so omejevale število sodelujočih na državo, ne glede na velikost njene industrije. Francija je imela v začetku 19. stoletja največjo avtomobilsko industrijo na svetu, kar je poskušala z dirko brez omejevanja nastopajočih na državo tudi poudariti. ACF je izbral stezo dolgo 103,18 km, sestavljeno predvsem iz makadamskih cest prevlečenih z gudronom, ki naj bi jo dirkači prevozili dvanajstkrat v obeh dneh, kar znese 1238,16 km skupne dolžine dirke. Na dirki, ki je skupaj trajala preko dvanajst ur, je zmagal Ferenc Szisz za moštvo Renault. FIAT-ov dirkač Felice Nazzaro je osvojil drugo mesto, Albert Clément pa je bil tretji s Clément-Bayardom.

Paul Baras iz moštva Brasier je postavil najhitrejši krog dirke v svojem prvem krogu in držal prvo mesto na dirki do tretjega kroga, ko je vodstvo prevzel Szisz in ga ubranil vse do cilja. Visoke temperature so topile gudron, ki so ga pnevmatike dvigale in metale dirkačem zadaj v obraz. Zaradi tega so imeli mnogi težavo z vidljivostjo, kar je naredilo dirko še toliko nevarnejšo. Predrte pnevmatike so bile pogoste, proizvajalec pnevmatik Michelin je uvedel pnevmatike z odstranljivim platiščem, kar je močno skrajšalo čas menjave pnevmatik. To je pomagalo Nazzaru prehiteti Clémenta na drugi dan dirke, saj je FIAT to novost uporabljal, Clément-Bayard pa ne.

Renaultova zmaga je pripomogla k povečanju prodaje podjetja v letih po dirki. Kljub dejstvu, da je bila dirka druga z nazivom Velika nagrada, pa je postala splošno znana kot prva avtomobilska dirka za Veliko nagrado. Zaradi uspeha dirke jo je ACF priredil tudi sledeče leto, nemška avtomobilska industrija pa je leta 1907 organizirala dirko Kaiser preis, predhodnico Velike nagrade Nemčije.

Poročilo

Pred dirko

Léon Théry, zmagovalec dirk Gordon Bennet Cup v letih 1904 in 1905

Prva dirka za Veliko nagrado Francije izvira iz dirk Gordon Bennet Cup, ki jih je prirejal ameriški milijonar James Gordon Bennett mlajši od leta 1900. Z namenom vzpodbujanja avtomobilske industrije, so dirke Gordon Bennett Cup do leta 1903 postale ene najprestižnejših v Evropi.[2] Njihova formula dirk na zaprtih cestah med enakovrednimi dirkalniki je nadomestila prvotni model dirk med ne reguliranimi dirkalniki med mesti po odprtih javnih cestah. Na dirkah Gordon Bennett Cup so nastopajoče dirkače imenovale posamezne države, zmagovalna država pa je pridobila pravico za prireditev dirke sledečega leta.[3] Omejitev prijav je bila tri na državo, kar je pomenilo, da zelo razvita francoska avtomobilska industrija na dirkah ni mogla biti celovito zastopana. Pravila so jih izenačevala na primer s Švico, ki je imela le eno avtomobilsko tovarno, Mercedesu pa so dovoljevala celo nastop s šestimi dirkalniki, ker je imela družba tovarne tako v Nemčiji, kot tudi Avstriji.[4] Francoska avtomobilistična zveza (ACF) je pred vsakoletnim tekmovanjem priredila kvalifikacijsko dirko, leta 1904 se je na primer devetindvajset nastopajočih borilo za tri prosta mesta.[5]

Ko je Léon Théry zmagal na dirki Gordon Bennett Cup leta 1904 za Richard-Brasier, je francoska avtomobilska industrija ACF predlagala spremembo formata dirke za leto 1905, ki bi potekala istočasno kot dirka brez omejitev po državah.[2] ACF je sprejela pobudo, toda namesto odprave omejitve po državah, so jo spremenili v omejitev glede na velikost avtomobilske industrije posameznih držav. Po predlogu ACF bi Francija dobila petnajst mest, Nemčija in Velika Britanija po šest, Italija, Švica, Belgija, Avstrija in ZDA pa vse po tri.[6]

Francoski predlog je naletel na ostro nasprotovanje avtomobilističnih zvez ostalih sodelujočih držav na dirkah Gordon Bennett Cup in na posredovanje nemških predstavnikov je bil sklican sestanek za zgladitev spora. Čeprav so delegati zavrnili francoski predlog modela za dirko leta 1905, pa so v izogib nadaljnjim sporom sprejeli predlagani sistem za dirko leta 1906. Toda po ponovni zmagi Théryja in konstruktorja Richard-Brasiera leta 1905, je organizacija tekmovanja ponovno padla na ACF, ki pa se je odločila končati z dirkami Gordon Bennett Cup in v zameno prirediti dirko v povsem lastni organizaciji brez omejitve nastopajočih, Grand Prix de l'Automobile Club de France.[6]

Steza

Skupna ponudba mestnega sveta Le Mansa in okoliških hotelirjev za finančni prispevek k organizaciji dirke, je ACF prepričal k izpeljavi dirke v okolici mesta,[7] kjer si je lokalni Automobile Club de la Sarthe zamislil 103,18 km dolgo stezo.[op 2][8][9] Potekala je mimo kmetijskih površin in skozi gostove in je bila, kot je bilo običajno v tistem času, v obliki trikotnika. Začela se je v bližini vasi Montfort, od koder je potekala jugozahodno v smeri Le Mansa. Tekmovalci so v zanki Fourche upočasnili na okoli 50 km/h, ostro zavili in skozi Bouloire po bolj ali manj ravnem odseku steze nadaljevali jugozahodno proti Saint-Calaisu. Mesto so obvozili po montažnem lesenem odseku steze, ki se je nadaljevala severno po naslednji stranici trikotnika. Še en lesen odsek steze skozi gozd po ozki cesti je omogočal, da so se tekmovalci v veliki meri izognili mestu Vibraye, nakar so zavili severno proti predmestju La Ferté-Bernarda. Serija levih ovinkov je tekmovalce popeljala nazaj jugozahodno proti Montfortu na zadnjo stranico trikotnika, ki je bila v večjem delu ravna, le okoli mesta Connerré je bil bolj tehnično zahteven odsek steze s serijo ovinkov.[10][11] Dirkači so stezo prevozili dvanajstkrat v obeh tekmovalnih dveh, šestkrat vsak dan, v skupni dolžini 1238,16 km.[9]

V izogib varnostnim težavam iz predhodnih dirk, ko so nekateri gledalci preblizu steze utrpeli hujše poškodbe ali celo umrli, je ACF postavil 65 km zaščitnih ograj okoli steze, predvsem v bližini mest in vasi, ter preko ulic, cest in poti, ki so se križale s stezo.[10] Lesena odseka steze za obvoz mest Saint-Calais in Vibraye sta bila nameščena kot alternativa sistemu uporabljenem na dirkah Gordon Bennett Cup, ko so morali dirkači v mestih upočasniti na določeno hitrost in se niso smeli prehitevati.[12] Nad stezo so postavili tudi več mostov za pešce, na štartno-ciljni črti v Montfortu pa glavno tribuno za 2000 gledalcev. Nasproti tribune je bila ulica boksov, kjer so bila nastanjena moštva in določena mesta za delo na dirkalnikih. Predor pod stezo je povezoval tribuno in bokse.[11] Površina steze je bila v večini sestavljena iz prahu in kamenja različne velikosti, ki bi ga pnevmatike dirkalnikov lahko dvignile v zrak. V izogib oviranja vidljivosti in predrtih pnevmatik je ACF stezo po celotni dolžini prekril z gudronom. Po treningih je bilo v ovinkih potreben dodaten nanos gudrona.[5][10]

Prijave in dirkalniki

Če zmagamo na dirki, bomo vsemu svetu dokazali, da so francoski avtomobili najboljši. Če izgubimo, bo to le po nesreči, naši nasprotniki pa bi nam morali biti hvaležni, da smo jim v športnem duhu sploh pustili nastopiti, kljub slabemu slovesu njihovih avtomobilov.

The Motor iz Le Petit Parisien.[13]

Deset francoskih tovarniških proizvajalcev avtomobilov je nastopalo na dirki: Clément-Bayard, Hotchkiss, Gobron-Brillié, Darracq, Vulpes, Brasier (naslednjik Richard-Brasiera), Panhard, Grégoire, Lorraine-Dietrich in Renault. Iz Italije sta sodelovala FIAT in Itala, ob njih pa le še nemški Mercedes. Z izjemo proizvajalcev Gobron-Brillié in Vulpes, ki sta nastopala s po enim dirkalnikom, in Grégoire, ki je nastopal z dvema dirkalnikoma, so vsi ostali nastopali s po tremi dirkalniki, kar je skupaj pomenilo štiriintrideset nastopajočih dirkačev in dirkalnikov.[14] Ameriški in britanski proizvajalci se dirke niso udeležili. Britanski so sumili, da je dirka namenjena le propagandi francoskih proizvajalcev. Britanska revija The Motor je navajala francoski časopis Le Petit Parisien kot dokaz domnevnega pomanjkanja športnega duha.[13][15]

ACF je določila maksimalno dovoljeno maso dirkalnika, brez orodja, sedeža, krilc, luči in držala za luči, na 1000 kg, dodatnih 7 kg pa je bilo dovoljenih za magnetnik ali dinamo, ki je bil namenjen vžigu.[16][17] Pravila so tudi omejevala porabo goriva na 30 L/100 km.[16] Vsa moštva so se odločila za sistem vžiga z magnetnikom in nizko napetostjo, razen moštev Clément-Bayard, Panhard, Hotchkiss, Gobron-Brillié in Renault, ki so uporabljali visoko napetostne sisteme.[13] Mercedes, Brasier, Clément-Bayard, FIAT in Gobron-Brillié so uporabljali verižni pogon za prenos, ostali pa pogonske gredi.[17] Vsi dirkalniki so imeli nameščene štiri-valjne motorje z delovno prostornino motorja med 7,433 cm³ moštva Grégoire do 18,279 cm³ Panharda.[18] Izpušne cevi so bile obrnjene navzgor, da bi omejili dvigovanje prahu za dirkalniki.[10] Moštva so lahko zamenjala dirkače in opremo, toda šele na polovici dirke po koncu prvega dirke, ne pa med samim dirkanjem.[19]

Michelin, Dunlop in Continental so bili dobavitelji pnevmatik za potrebe dirke.[20] Na dirki je Michelin predstavil pomembno tehnično inovacijo, jante amovible, pnevmatike z odstranljivim platiščem, kar je močno zmanjšalo menjavo pnevmatike v primeru predrtja. V nasprotju s pravili na dirkah Gordon Bennett Cup, sta tu lahko le dirkač in mehanik sovoznik delala na dirkalniku med samo dirko, zato je Michelinova novost prihranila dirkaču precej časa. Konvencionalna metoda menjave pnevmatike je namreč pomenila rezanje prejšnje pnevmatike z nožem in porivanje nove pnevmatike na platišče, kar je trajalo približno petnajst minut, menjava Michelinove pnevmatike pa manj kot štiri minute.[21] FIAT je na svoje dirkalnike namestil Michelinoveve gume na vsa štiri kolesa, Renaults in Clément-Bayards pa le na zadnji kolesi svojih dirkalnikov.[14] Ker je vsako platišče prineslo k masi dirkalnika dodatnih 9 kg, si nekatera moštva, kot sta bila Itala in Panhard, tega niso mogla privoščiti zaradi prekoračitve največje dovoljene mase dirkalnikov.[5][22]

Dirka

J. Edmond v svojem Renaultu pred dirko. Med dirko je odstopil, ker so mu v oči prileteli delci gudrona s steze.

Ceste okoli steze so zaprti za promet na dan dirke ob peti uri zjutraj.[23] Žreb je med trinajstimi moštvi določil štartni vrstni red in vsakemu moštvu določil svojo številko.[24] Vsak od največ treh dirkalnikov vsakega moštva je dobil poleg številke še črko A, B ali C. Dirkalnike so na štartni vrsti razvrstili v dve vrsti, tiste z oznako A v eno vrsto, druge z oznako B pa v drugo. Dirkalniki z oznako C so štartali zadnji, oblikovali so enojno vrsto na strani steze, da bi jih lahko prehiteli dirkači, ki bodo že odpeljali prvi krog. Dirkači so štartali v 90-sekundnem intervalu, z začetkom ob šesti uri zjutraj.[op 3][23] Fernand Gabriel, Lorraine-Dietrich, bi s številko 1A moral štartati prvi, toda ob štartu mu je ugasnil motor, ki mu ga ni uspelo ponovno zagnati preden se je naslednji dirkač Vincenzo Lancia, FIAT, že odpeljal.[12] Renaultov prvi dirkač, Madžar Ferenc Szisz, je štartal kot tretji, za njim Victor Hémery iz Darracqa, Paul Baras iz Brasiera, Camille Jenatzy iz Mercedesa, Louis Rigolly iz Gobron-Brilliéja in Alessandro Cagno iz Itale. Philippe Tavenaux iz Grégoireja, ki bi moral biti naslednji, ni mogel štartati, edini preostali dirkač, ki dirke ni začel, pa je bil edini Vulpesov dirkalnik Mariusa Barriauxa, ki se je umaknil z dirke, ker je bil njegov dirkalnik prekoračil največjo dovoljeno maso. Zadnji izmed dvaintridesetih dirkačev, ki so štartali, »de la Touloubre«[op 4] je s Clément-Bayardom in številko 13C štartal ob 6:49:30 zjutraj.[18]

Rezultati

Zmagovalec Ferenc Szisz med dirko
Slika:Albert Clément driving a Clément-Bayard at the French Grand Prix 1906.jpg
Tretjeuvrščeni Albert Clément
Szisz ob prečkanju cilja
Szisz se po dirki hladi z mokro brisačo

Dirka

Poz Št Dirkač Dirkalnik Krogi Čas/Odstop
1 3A Madžarska Ferenc Szisz Renault AK 12 12:14:07.4
2 2B Italija Felice Nazzaro FIAT 130 hp 12 +32:19.4
3 13A Francija Albert Clément Clément-Bayard 100 hp 12 +35:39.2
4 5B Francija Jules Barillier Brasier 105 hp 12 +1:38:53.0
5 2A Italija Vincenzo Lancia FIAT 130 hp 12 +2:08:04.0
6 10A Združene države Amerike George Heath Panhard 130 12 +2:33:38.4
7 5A Francija Paul Baras Brasier 105 hp 12 +3:01:43.0
8 1C Belgija Arthur Duray Lorraine-Dietrich 12 +3:11:54.6
9 5C Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske "Pierry" Brasier 105 hp 12 +4:01:00.6
10 6A Belgija Camille Jenatzy
Nemčija Hermann Braun † 		Mercedes 120 12 +4:04:35.8
11 6B Francija "Mariaux" Mercedes 120 12 +4:34:44.4
NC 1B Belgija Henry Rougier Lorraine-Dietrich 11 +1 krog
Ods 3C Francija Claude Richez Renault AK 8 Trčenje
Ods 12C Združene države Amerike Elliot Shepard Hotchkiss HH 7 Kolo
Ods 7A Francija Louis Rigolly Gobron-Brillié 110 hp 7 Hlad. sistem
Ods 4A Francija Victor Hemery Darracq 120 hp 7 Motor
Ods 10C Francija Georges Teste Panhard 130 7 Motor
Ods 2C Italija Aldo Weilschott FIAT 130 hp 5 Trčenje
Ods 6C Italija Vincenzo Florio Mercedes 120 5 Kolo
Ods 3B Francija J. Edmond Renault AK 5 Poškodba dirkača
Ods 13B Francija A. Villemain Clément-Bayard 100 hp 5 Kolo
Ods 10B Francija Henri Tart Panhard 130 4
Ods 12C Francija Hubert le Blon Hotchkiss HH 4 Kolo
Ods 13C Francija "De la Touloubre" Clément-Bayard 100 hp 3 Menjalnik
Ods 12B Francija Jacques Salleron Hotchkiss HH 2 Trčenje
Ods 4B Francija Louis Wagner Darracq 120 hp 2 Motor
Ods 8A Italija Alessandro Cagno Itala 120 hp 2 Hlad. sistem
Ods 8C Belgija Pierre de Caters Itala 120 hp 1 Kolo
Ods 1A Francija Fernand Gabriel Lorraine-Dietrich 0 Pog. gred
Ods 8B Francija Maurice Fabry Itala 120 hp 0 Trčenje
Ods 9B Francija Xavier Civelli De Bosch Gregoire 70 hp 0 Hlad. sistem
Ods 4C Francija Rene Hanriot Darracq 120 hp 0 Motor
DNS 11A Francija Marius Barriaux Vulpes Pretežek dirkalnik

† Braun je dirkal pod psevdonimom Alexander Burton.

Reference

Opombe
  1. ↑ Od začetka 1920-ih so francoski mediji več dirk, ki so potekali pred letom 1906, tudi dirko Pariz-Bordeaux-Pariz 1895 označili z imenom Grands Prix de l'Automobile Club de France, čeprav so starejše od francoskega avtomobilističnega kluba. Zaradi tega je dirka iz leta 1906 označena kot deveta ponovitev dirke Grand Prix de l'Automobile Club de France oziroma Velike nagrade Francije. Klub ACF je to logiko poimenovanj uradno prevzel leta 1933, čeprav jo nekateri člani zavračajo kot otročji poskus vzpostavitve njihove dirke kot najstarejše na svetu.[1]
  2. ↑ Dirkališče se je uradno imenovalo »Circuit de la Sarthe«, toda edina skupna točka z današnjim dirkališče Circuit de la Sarthe je v avtomobilističnem klubu, ki jo je zasnoval, Automobile Club de la Sarthe, kasneje preimenovan v Automobile Club de l'Ouest.[5]
  3. ↑ Za razliko od dirk Gordon Bennett Cup, tu dirkalnikov ni bilo potrebno prebarvati v nacionalnih dirkaških barvah glede na narodnost proizvajalcev (na primer modra za Francijo, rdeča za Italijo in bela za Nemčijo). Kljub temu pa je večina dirkalnikov sledilo temu.[23]
  4. ↑ Kot imena nekaterih ostalih udeležencev dirke, »Pierry«, »Burton« in »Mariaux«, je »de la Touloubre« psevdonim.
Sklici
  1. ↑ Hodges (1967), str. 2–3
  2. ↑ 2,0 2,1 Hodges (1967), str. 1
  3. ↑ Cimarosti (1986), p. 19
  4. ↑ Hilton (2005), str. 15
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 Leif Snellman (27. maj 2002). »The first Grand Prix«. 8W (v v angleščini). FORIX. Pridobljeno 28. januarja 2011.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  6. ↑ 6,0 6,1 Hodges (1967), str. 2
  7. ↑ Rendall (1993), pp. 46–47
  8. ↑ Clausager (1982), str. 11
  9. ↑ 9,0 9,1 Hodges (1967), str. 221
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 10,3 Hilton (2005), str. 16
  11. ↑ 11,0 11,1 Hodges (1967), str. 222
  12. ↑ 12,0 12,1 Pomeroy (1949), str. 21
  13. ↑ 13,0 13,1 13,2 Hodges (1967), str. 13
  14. ↑ 14,0 14,1 Hodges (1967), str. 14
  15. ↑ Hilton (2005), str. 15–16
  16. ↑ 16,0 16,1 Cimarosti (1986), str. 25
  17. ↑ 17,0 17,1 Pomeroy (1949), str. 20
  18. ↑ 18,0 18,1 Hodges (1967), str. 13–14
  19. ↑ Hilton (2005), str. 22
  20. ↑ Hilton (2005), str. 17
  21. ↑ Rendall (1991), str. 58
  22. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Hodges str. 14, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  23. ↑ 23,0 23,1 23,2 Hodges (1967), p. 15
  24. ↑ »Une Grand Épreuve Sportive: Le Grand Prix de l'ACF«, La Presse (v v francoščini), Paris, zv. 73, št. 5138, str. 1, 26. junij 1906{{citation}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
Viri in literatura
  • Cimarosti, Adriano (translated by David Bateman Ltd) (1990) [1986], The Complete History of Grand Prix Motor Racing (v v angleščini), New York: Crescent Books, ISBN 9780517697092{{citation}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  • Clausager, Anders Ditlev (1982), Le Mans (v v angleščini), London: A. Barker, ISBN 9780213168469{{citation}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  • Hilton, Christopher (2005), Grand Prix Century: The First 100 Years of the World's Most Glamorous and Dangerous Sport (v v angleščini), Somerset: Haynes Publishing, ISBN 9781844251209{{citation}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  • Hodges, David (1967), The French Grand Prix: 1906–1966 (v v angleščini), London: Temple Press Books{{citation}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  • Hodges, David; Nye, Doug; Roebuck, Nigel (1981), Grand Prix (v v angleščini), London: Joseph, ISBN 9780718120245{{citation}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  • Pomeroy, Laurence (1949), The grand prix car, 1906–1939 (v v angleščini), London: Motor Racing Publications{{citation}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  • Rendall, Ivan (1991), The Power and the Glory: A Century of Motor Racing (v v angleščini), London: BBC Books, ISBN 9780563360933{{citation}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  • Rendall, Ivan (1993), The Chequered Flag: 100 Years of Motor Racing (v v angleščini), London: Weidenfeld and Nicolson, ISBN 9780297832201{{citation}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Velika nagrada Francije 1906.
Wikivir vsebuje izvorno besedilo o temi:

Francija Francija

Belgija Dirka po Ardenih  • Združene države Amerike Vanderbilt Elimination Race  • Združene države Amerike Vanderbilt Cup

Predhodna dirka:
- 		Sezona Velikih nagrad 1906
Grandes Épreuves 		Naslednja dirka:
Velika nagrada Francije 1907
Predhodna dirka:
- 		Velika nagrada Francije Naslednja dirka:
Velika nagrada Francije 1907

1906  • 1907  • 1908  • 1912  • 1913  • 1914  • 1921  • 1922  • 1923  • 1924  • 1925  • 1926  • 1927  • 1929  • 1930
1931  • 1932  • 1933  • 1934  • 1935  • 1938  • 1939  • 1947  • 1948  • 1949  • 1950  • 1951  • 1952  • 1953  • 1954
1956  • 1957  • 1958  • 1959  • 1960  • 1961  • 1962  • 1963  • 1964  • 1965  • 1966  • 1967  • 1968  • 1969  • 1970
1971  • 1972  • 1973  • 1974  • 1975  • 1976  • 1977  • 1978  • 1979  • 1980  • 1981  • 1982  • 1983  • 1984  • 1985
1986  • 1987  • 1988  • 1989  • 1990  • 1991  • 1992  • 1993  • 1994  • 1995  • 1996  • 1997  • 1998  • 1999  • 2000
2001  • 2002  • 2003  • 2004  • 2005  • 2006  • 2007  • 2008  • 2018  • 2019  • 2021  • 2022

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Velika_nagrada_Francije_1906&oldid=2841392«