Požar v bolnišnici svetega Antona (Effingham, Illinois): Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Jurc74 (pogovor | prispevki)
m →‎Uvod: dodajanje
Jurc74 (pogovor | prispevki)
Vrstica 60: Vrstica 60:
Moja mama je bila v noči požara pacientka v tej bolnišnici. Okoli polnoči jo je zbudil ženski krik in tako je odšla do vrat njene sobe, da bi ugotovila kaj je narobe. Ko je pogledala na hodnik, je za vogalom zagledala eksplozijo ognja, ki se je naglo bližala proti njej, tako da ji je tik pred zdajci le s težavo uspelo zaloputniti vrata.
Moja mama je bila v noči požara pacientka v tej bolnišnici. Okoli polnoči jo je zbudil ženski krik in tako je odšla do vrat njene sobe, da bi ugotovila kaj je narobe. Ko je pogledala na hodnik, je za vogalom zagledala eksplozijo ognja, ki se je naglo bližala proti njej, tako da ji je tik pred zdajci le s težavo uspelo zaloputniti vrata.
Mama je ne da bi se zavedala vzela svojo torbico iz nočne omarice in odhitela do okna, ki ga je odprla, da bi poklicala na pomoč. Kljub temu, da je bila v prvem nadstropju, je bila zaradi delne kleti in visokih stropov 4.57 metra visoko. Dim je zelo hitro polnil sobo, zato se je usedla na okensko polico in se nagnila ven, tako da je lahko dihala.
Mama je ne da bi se zavedala vzela svojo torbico iz nočne omarice in odhitela do okna, ki ga je odprla, da bi poklicala na pomoč. Kljub temu, da je bila v prvem nadstropju, je bila zaradi delne kleti in visokih stropov 4.57 metra visoko. Dim je zelo hitro polnil sobo, zato se je usedla na okensko polico in se nagnila ven, tako da je lahko dihala.
Ko je požar prodrl skozi njena zaprta vrata, je mama kmalu visela z okenske police tako, da se je držala le še s prsti. Moški, ki je živel v bližini bolnišnice ji je zaklical, da bo prišel do nje in ji pomagal priti na varno. Od doma je prinesel kuhinjski stol in se tako od okna do okna počasi premikal do pacientov potrebnih pomoči in jih reševal, tako, da jim je pomagal priplezati do tal. Ko je pomagal mami, so plameni prodrli že vse do okna, tako da sta oba padla del poti do tal. (v časopisu sem prebral, da si je vsaj en človek , ki je pomagal ljudem pri reševanju iz goreče stavbe dobil opekline po obrazu in po rokah.) Med reševanjem je mama spoznala, da ji bil njen reševalec Benny Harker, prijatelj iz otroštva z dežele Coles, Illinois. Bližnji sosedi bolnišnice so od vsepovsod hiteli na pomoč z domačimi lestvami in poskušali pomagati ljudem iz nižjih nadstropij. Veliko jih je s seboj prineslo tudi žimnice lastnih postelj v upanju, da bi s tem ublažili padce ljudi iz višjih nadstropij. Starejša nuna je prinesla svoj kopalni plašč in copate mami (ki je bila oblečena v kratko zadaj prerezano bolnišnično obleko) in jo odpeljala v samostan, kjer jo je pospremila v svojo posteljo. Nuna se je skoraj takoj vrnila, ker je bila možnost širjenja požara do njihovega samostana, njene sobe, morali so se premakniti dalje naprej. Nato so nadaljevali pot do najbližje garaže, kjer so bile na tleh posteljnine, pripravljene za evakuirance, ki so čakali prvo pomoč. Medtem ko so triažirali bolnike, so medicinske sestre lahko uporabljale rdečo šminko, ki je bila prisotna v mamini torbici in so označevali osebam načelo znak X, katere so bile potrebne urgentne pomoči. Mislim, da so garažo, v katere so evakuirali ranjene bolnike, kasneje bila tudi uporabljena kot zasilna mrtvašnica, za prva trupla, ki so bila izkopana kasneje iz ruševin. Še pred jutranjo zoro po požaru je nekdo telefoniral v našo domačijo na podeželju v [[Cumberland]] in rekel: "Vaša pacientka je na varnem, vendar pa je bolnišnica St. Anthony pogorela do tal." Mati sama je očeta poklicala kmalu zatem: "Pridi pome!" Zaradi kaosa je nekdo takoj po požaru pomotoma poklical maminega najmlajšega brata in rekel, da je njegova sestra umrla zaradi poškodb, ki jih je utrpela v požaru. Brat je že začel žalovati za umrlo sestro, vendar ko je izvedel, da je šlo za pomoto, ni takoj verjel, da je mama na varnem, dokler ni slišal njenega glasu preko telefona. Iz različnih člankov ( sodeč po mamini teoriji, ki jih je slišala in brala poročila raziskovalcev požara), mislim, da je kot vzrok nesreče bil samovžig krp v čistilnici, ki so se kopičile v kleti. Lahko, da so se smodile več ur (neodkrito, saj je bilo pozno ponoči), kar je povzročalo, da so eksplozivni plini polnili omrežje kanalov, ki jih uporabljajo za umazano perilo, kar je obremenilo stene in akumuliralo vzdolž visokih stropov zgornjih koridorjev, preden jih je nekaj ljudi, ki so bili budni in so se premikali v stavbi tisto uro, zaznalo. Ko tako smojenje sčasoma zagori, lahko povzroči take vrste eksplozijo in hitro premikajoč se ogenj, ki so ga opisale priče.
Ko je požar prodrl skozi njena zaprta vrata, je mama kmalu visela z okenske police tako, da se je držala le še s prsti. Moški, ki je živel v bližini bolnišnice ji je zaklical, da bo prišel do nje in ji pomagal priti na varno. Od doma je prinesel kuhinjski stol in se tako od okna do okna počasi premikal do pacientov potrebnih pomoči in jih reševal, tako, da jim je pomagal priplezati do tal. Ko je pomagal mami, so plameni prodrli že vse do okna, tako da sta oba padla del poti do tal. (v časopisu sem prebral, da si je vsaj en človek , ki je pomagal ljudem pri reševanju iz goreče stavbe dobil opekline po obrazu in po rokah.) Med reševanjem je mama spoznala, da ji bil njen reševalec Benny Harker, prijatelj iz otroštva z dežele Coles, Illinois. Bližnji sosedi bolnišnice so od vsepovsod hiteli na pomoč z domačimi lestvami in poskušali pomagati ljudem iz nižjih nadstropij. Veliko jih je s seboj prineslo tudi žimnice lastnih postelj v upanju, da bi s tem ublažili padce ljudi iz višjih nadstropij. Starejša nuna je prinesla svoj kopalni plašč in copate mami (ki je bila oblečena v kratko zadaj prerezano bolnišnično obleko) in jo odpeljala v samostan, kjer jo je pospremila v svojo posteljo. Nuna se je skoraj takoj vrnila, ker je bila možnost širjenja požara do njihovega samostana, njene sobe, morali so se premakniti dalje naprej. Nato so nadaljevali pot do najbližje garaže, kjer so bile na tleh posteljnine, pripravljene za evakuirance, ki so čakali prvo pomoč. Medtem ko so triažirali bolnike, so medicinske sestre lahko uporabljale rdečo šminko, ki je bila prisotna v mamini torbici in so označevali osebam načelo znak X, katere so bile potrebne urgentne pomoči. Mislim, da so garažo, v katere so evakuirali ranjene bolnike, kasneje bila tudi uporabljena kot zasilna mrtvašnica, za prva trupla, ki so bila izkopana kasneje iz ruševin. Še pred jutranjo zoro po požaru je nekdo telefoniral v našo domačijo na podeželju v [[Cumberland]] in rekel: "Vaša pacientka je na varnem, vendar pa je bolnišnica St. Anthony pogorela do tal." Mati sama je očeta poklicala kmalu zatem: "Pridi pome!" Zaradi kaosa je nekdo takoj po požaru pomotoma poklical maminega najmlajšega brata in rekel, da je njegova sestra umrla zaradi poškodb, ki jih je utrpela v požaru. Brat je že začel žalovati za umrlo sestro, vendar ko je izvedel, da je šlo za pomoto, ni takoj verjel, da je mama na varnem, dokler ni slišal njenega glasu preko telefona. Iz različnih člankov ( sodeč po mamini teoriji, ki jih je slišala in brala poročila raziskovalcev požara), mislim, da je kot vzrok nesreče bil [[samovžig]] krp v čistilnici, ki so se kopičile v kleti. Lahko, da so se smodile več ur (neodkrito, saj je bilo pozno ponoči), kar je povzročalo, da so eksplozivni plini polnili omrežje kanalov, ki jih uporabljajo za umazano perilo, kar je obremenilo stene in akumuliralo vzdolž visokih stropov zgornjih koridorjev, preden jih je nekaj ljudi, ki so bili budni in so se premikali v stavbi tisto uro, zaznalo. Ko tako smojenje sčasoma zagori, lahko povzroči take vrste eksplozijo in hitro premikajoč se ogenj, ki so ga opisale priče.


==Viri==
==Viri==

Redakcija: 06:55, 2. marec 2011

Uvod

Slika:Il-effingham-hosp1940s-r tn.jpg
Bolnišnica Sv. Antona leta 1940

Požar v bolnišnici svetega Antona je požar, ki je vzelo življenja štiriinsedemdesetim bolnikom, med umrlimi pa je bilo enajst novo rojenih dojenčkov. Za vse je bila to noč polna groze, žalosti in razočaranja. Požar kot je bil ta, daje še posebno globok vtis vsem v javnosti, stroki in vodstvu. Bolnišnica je bila navedena kot 100 posteljna splošna bolnišnica. Požar je v bolnišnici Svetega Antona, 4 aprila leta 1949, v Illinoisu, terjal veliko življenj in povzročil veliko bolečih poškodb. Mrtvi so bili pacienti, dojenčki stari komaj en dan, starejši, ki so preživljali svoje zadnje dneve v zavetju bolnišnice Svetega Antona, ter zdravstveno osebje v bolnišnici. Požar se je vnetil iz neznanega vzroka. Nekateri so menili, da izvira iz pralnice, ki naj bi se nato širil v najvišje nadstropje stavbe. Požar je bil najprej javljen po telefonu iz tretjega nadstropja ob približno 23.45 uri, 4. Aprila, leta 1949. V nekaj urah, ko je bila tragedija sporočena, so se na prizorišču tragedije združile vse sile.

Effingham, St. Anthony`s - Požar v bolnici Sv. Antona, 4.Apr 1949

Slika:Požar v bolnišnici St. Anthony leta 1949.jpg
Požar v bolnišnici Svetega Antona leta 1949

Tik pred polnočjo, 4. aprila 1949, se je začelo hitro širjenje požara v St Anthony's Hospital v Effingham, Illinois. V nekaj minutah je vzelo življenje štiriinsedemdesetim bolnikom in poškodovanih je bilo veliko drugih oseb. Med njimi je bilo enajst smrtnih žrtev na novo rojenih dojenčkov. Na prizorišču je bila tragična noč polna groze, žalosti in razočaranje za vse. Vendar pa, tako kot drugi večji požari, ta požar daje globok vtis v javnosti, medicine, stroke in bolnišničnega vodstva. Ravno v tem času, je veliko bolnišnic po vsej državi, sprejela izboljšave protipožarne zaščite kot posledica spoznanja tega požara. Preden je prišlo do požara, je bila bolnišnica St Anthony stara, vendar čista in urejena, z odličnim osebjem in vendar z nekaj funkcijami, predvidenih za omejevanje širjenja požara. Bila je bolnišnica s stotimi posteljami, vendar je bilo v noči požara več kot 100 bolnikov; skupaj v stavbi je bilo 128 oseb, vključno z desetimi člani bolnišničnega osebja in dve postelji obiskovalcev. Dojenčki so bili v majhni sobi v drugem nadstropju. Originalna zgradba v obliki 2Y2 in kletnimi prostori bolnišnice je bila zgrajena leta 1876, predvsem iz opeke in lesa. Bila so tri odprta lesena stopnišča od kleti do podstrešja, brez požarnih vrat ali druge protipožarne varnosti. Pred nekaj časa nazaj se je eden od treh stopnišč podrl in ostal v stiku samo z tlemi, ostala dva sta služila svojemu namenu. Notrajnost zgradbe je bila grajena iz lesa, trsja in mavca, vsa vrata in tramovi so bili tudi iz lesa. Na tretjem nadstropju, so bile sobe grajene iz celuloznih vlaken, da so bile predelne stene zalite skupaj.V letih 1912 ali 1913 so dozidali tri dele stavbe z vsemi nadstropji in kletjo. Bile so opečne stene, tla in stropniki lesa in omet v notranjosti. Prav tako lesena požarna stopnišča brez požarnih vrat, in gorljivo umazano perilo so imeli od kleti do tretjega nadstropja. V kleti so se nahajala pralnica in vzdrževalni prostori. Leta 1943, so bile zgornje meje odprtih koridorjev, razen v kleti, zvočno zavarovana z uporabo gorljivih akustičnih plošč, ki so bila nižja 18 cm s stropa. Preostali del stranskih sten so bile prekrite z neko vrsto materiala - kot povoščeno platno. Ni bilo nikakršnih načrtov proti širjenju požara v bolnišnici. Kot v mnogih drugih starih stavbah v tistem času, je imela bolnišnica veliko določenih pomanjkljivosti, ki so bile povod za nesrečo: veliko gorljivih materialov v notranjosti, odprtih hodnikov, stopnišč in vertikalne lesene gredi, nobenih požarnih hidrantov, ne sistema za odkrivanje požara, dimnih javljalcev in nobenega alarmnega sistema za takojšnje opozorilo, ter nikakršne povezave za neposreden stik z gasilci. Komunikacija je bila preko sestr svetega Frančiška, ki so prebivale v samostanu, ta pa je bil neposredno povezan z bolnišnico preko prehoda v kleti. Lokacija in natančen vzrok izvora požara, nikoli ni bil določen, ampak je od zaposlenih, sestra Eustasia, zavohala dim v tretjem nadstropju vzhodnega trakta in telefonirala sestri Anastasi za požar, to noč je bila dežurna, nahajala pa se je v prvem nadstropju za pultom. Sestra Anastasia je takoj klicala glavnega inženirja bolnišnice, njeno sestro namestnico v sosednji stavbi samostana in gasilsko enoto mesta Effingham. Ni bilo naprav za snemanje ali merjenje časa, kdaj je bil klic sprejet, vendar je pomočnik načelnika izjavil, da je bil alarm sprejet ob 23:48.

Bolnišnica Svetega Antona po požaru leta 1949

V nekaj urah, ko je bila tragedija sporočena, so se na prizorišču tragedije združile vse sile, nedavno imenovan načelnik Illinoiške gasilske brigade Pat Kelly, njegovi poslanci, uradniki gradbenih oddelkov od daleč in od blizu, vodje gasilcev iz velikih in malih oddelkov, predstavniki Ameriškega zdravstvenega združenja, Illinoiška in Ameriška Javna zdravstvena služba, Ameriški Rdeči Križ, Illinoiška nacionalna garda in na stotine žalujočih in radovednih. Na ustih vseh prisotnih sta se porajali dve vprašanji. Kaj je povzročilo požar, na to vprašanje ne bomo nikoli dobili odgovora, ter, kako bi se ga dalo preprečiti.

Glavni inženir je tekel od doma oddaljenega približno sto metrov stran in poskušal pogasiti požar s prenosnim gasilnim aparatom. (Po požaru, so bili štirje gasilni aparati najdeni v ruševinah, v bližini te lokacije.) Več nun mu je skušalo pomagati, vendar jih je dušil dim in vročina. Ocenjuje se, da je 22 članov, gasilne enote mesta Effingham, prišlo na mesto požara v desetih minutah po prejemu alarma, vendar je do takrat ogenj že prebil streho, strop se je v tretjem nadstropju popolnoma sesul, in večina bolnikov je bilo že mrtvih. Po pozivu preko radia, so se mnogi gasilci odzvali z razdalje do 62 milj. Evakuacija vseh bolnikov v bolnišnici ni bila mogoča. Dvainštirideset oseb je umrlo v tretjem nadstropju, 29 v drugem nadstropju in tri v prvem nadstropju. Struktura gorljivosti in hitro širjenje požara na površini notranjih hodnikov, skupaj z odprtimi stopnišči, ni bila možna uporaba dveh zunanjih požarnih stopnišč, ter dveh izhodov iz bolnišnice. Bolniki so skakali z oken, ter se poškodovali ali zaradi poškod umrli, čeprav so sosedje, nune, medicinske sestre in drugi, razgrinjali blazine in premikali lestve z okna na okna.

Za sofisticirane časopisne reporterje, ki so že utrjeni od vsakodnevnih tragedij izgube življenj v nasilnih smrtih, umorih, samomorih in nešteto mrtvih v požarih v domovih in apartmajih vsako leto, je bil odgovor na bolnišnično tragedijo, nič novega. Njihova naloga je bila najti zgodbo, ki bi bolnišnično tragedijo zadržala na prvi strani časopisa nekaj dni, kar bi javnost vzela za novico. Kot v vseh podobnih tragedijah, so tudi tukaj iskali trupla pod ruševinami in iskali namige ter vzroke požara. Identifikacija in določitev števila oseb v stavbi je bila težka, saj je bila vsa bolnišnična dokumentacija uničena v požaru. Preživeli, prizadeti, žalostni ali ranjeni, so morali biti izprašani. Odvisnost odkritja ognja je bila preložena na ramena na enega od desetih članov zdravstvenega osebja, ki so bili na dan izbruha požara v stavbi zaradi nočnega dežurstva. Točen čas, kdaj je sestra Eustasia prvič zavohala dim v tretjem nadstropju na vzhodnem krilu mogoče ne bo nikoli znan, znano pa je, da je prva telefonirala sestri Anastasiji, nočni nadzornici, v prvem nadstropju bolnišnice. Sestra Eustasia je umrla v požaru in nihče ni živ, ki bi lahko izsledil njena dejanja ali sledil njeno odkritje dima na njeni zaposlitveni enoti. 23 pacientov v tretjem nadstropju je umrlo v težkih mukah, v celoti zažganih. Organizirane protipožarne vaje niso bile upravna praksa v bolnišnici Svetega Antona, kar ni nenavado za kraje, kjer obstaja stopnja splošnega občutka varnosti pred požarom. Sestra Anastasija, delala je pri telefonistih, se spomni, da je hitro telefonirala glavnemu inženirju Franku Reisu, ki je živel v domu sester, 100 metrov zahodno od stavbe, nadzorno sestro Ceceliano na meji samostana in Effinghamski požarni oddelek. Približen čas, ko je pomočnik glavnega inženirja Chamberlain, v času dežurstva sprejel klic je bil 23.48. V tej bolnišnici in v tistem času ni bilo nobenih snemalnih naprav,ki bi beležile pogovore v primeru požara.

Poročilo gasilske enote

Slika:Zgodovinski gasilski avto.jpg
Zgodovinski gasilski avto takratne gasilske enote mesta Effingam

Tik pred polnočjo, 4. aprila 1949, se je začelo hitro širjenje požara v Bolnici St. Anthony's v Effingham, Illinois. To je druga najhujša nesreča v ZDA zaradi takratne zasedenosti bolnice, ki je terjala življenja 74 - ih oseb, od tega 14 otrok. Društvo gasilcev iz Effinghama je sestavljalo 26 moških, vključno s šefom, vsi razen enega, ki je bil v tem času v Chicagu, so se bojevali proti ognju. V tem času sta bili v gasilsko opremo vključeni dve pumpi z 500 galona/min, in pumpa z 750 galona/min. Ni bilo tovornjaka z lestvijo ali katerekoli druge naprave. Oddelki so imeli omejeno količino dobrih gasilskih cevi in pribora, niso imeli lovilnih mrež in bili so pomanjkljivi v aparaturah za težko delo. . . . Najbližja dvižna lestev je takrat pripadala gasilnemu oddelku, ki je bil oddaljen 27 milj (milja). Pomoč so prejeli tudi od 11 gasilnih oddelkov, najbolj oddaljeni so bili tudi do 66 milj . Priče pravijo, da se je požar razširil kot ognjena krogla in večina ljudi trdi, da se je širil zelo hitro. V treh urah so se sesula tla, strehe, in del sten, zaradi česar so ostale le še ruševine, pod katerimi je bilo pokopanih veliko žrtev požara. Bolnišnica je bila sestavljena iz kleti in 3 nadstropij.

Zaradi požara v bolnišnici St Anthony's, so se mnoge države in občinske oblasti, lotile obnavljanja ukrepov z namenom, da bi v prihodnje lahko preprečili tako katastrofo. Guverner Adlai Stevenson, predstojnik gasilskega oddelka v Illinoisu je dal ponovno proučiti protipožarno zaščito vseh državnih in zasebnih bolnic.

Pogasitev požara

Zaporedje dogodkov v poskusu gašenja ognja, dokler je bil končno pod kontrolo, se je zgodilo približno 3 ure kasneje. Zdravstveno osebje je imelo na razpolago 28 po 2,5 galonov sodavice in gasilne aparate ter hidrante in cevi. Oddelek šefa Franka Wilkinsona je sestavljalo 22 mož, 6 od njih je zaposlenih v lokalnih gospodarskih javnih službah. Bolnišnični glavni inženir Frank Reis, ki je umrl v požaru, je tekel iz svojega doma, ko je sledil klicu sestre Anastasije. Vstopil je skozi vhod v klet in nato v pralnico. Na zadnje je bil viden, ko se je boril z ognjem v jašku za perilo z gasilnim aparatom, morda pa je tudi umrl pri poskusu reševanja svoje žene, ki je bila sprejeta v bolnišnico kot pacientka kakšen dan pred požarom. Gospa Reis je kasneje ušla ognju s skokom iz okna tretjega nadstropja in po zadnjih informacijah je bila blizu smrti. Pod ruševinami v kletnih hodnikih pralnice so bili štirje prazni 2,5 galonski sodi sodavice in gasilni aparati. Vsaj eden je bil uporabljen pri poskusu gašenja požara v prvem nadstropju. Številne nune, ki so se na hitro oblekle v samostanu, so stopile v bolnišnico skozi prehod v klet in pomagale Reisu dokler jih ni pregnal dim in vročina, ki sta hitro polnila hodnike. Potreba po rešitvi bolnikov je postala zelo očitna.

Chemberlain, ki je vozil črpalnik vode, in član gasilske postaje sta prišla v ospredje stavbe v približno dveh minutah po sprožitvi alarma. Plameni so bili vidni na oknih v drugem in tretjem nadstropju. Pacienti so bili na oknih drugega nadstropja in kričali na pomoč. Sosedje, nune, sestre in hitro naraščajoča množica ljudi so hitro pomagali nastaviti lestve na sprednja okna. Nekateri pacienti so skakali iz oken, nekateri so umrli ali pa so utrpeli hude poškodbe. Če bi počakali nekaj sekund bi jim bila omogočena varna rešitev.

Šef Wilkins je prispel dve minuti kasneje, sledil je telefonskemu klicu. Prišel je skupaj s tremi člani gasilskega društva. Nemudoma je preveril uhajanje ognja na območju vzhodnega krila in bil šokiran, ker ga nihče ne uporablja. Dim je uhajal tudi skozi vrata za požarni izhod na koncu hodnika tretjega nadstropja. Priče so potrdile izjavo članov gasilskega društva, da so v minuti ali dveh po prihodu prvega gasilskega avtomobila plameni vzplameneli skozi streho, v bližini odprtega stopnišča v sekciji severnih in vzhodnih hodnikov, in skoraj direktno nad odprtim stopniščem v severovzhodnem kotu blizu vrtca v drugem nadstropju. Kasneje je rezultat potrdil Wilkins z izjavo, da niso imeli nobenih možnosti.

Nemogoče je pričakovati, da lahko kdor koli, ki je bil vpleten v masovno tragedijo, le- to časovno opredeli. Verjetno je, da je pomočnik inženirja Harry Stalling prišel v petih minutah po alarmu, z društvenim črpalnikom vode, ki ima možnost načrpati 750 galonov na minuto, ustreznimi cevmi, 28 stopničasto lestvijo ter 50 stopničasto aluminijasto lestvijo. Na prizorišče požara sta bila pripeljana še dva dodatna aparata in črpalnik vode ter popolnoma opremljeni reševalni avto. Willkins zatrjuje, da je bilo 22 mož oddelka prisotnih v desetih minutah na kraju požara po sprožitvi alarma.

Gasilci morajo pričakovati kritične komentarje od drugih prisotnih na kraju dogodka, kjer se gre za večje izgube življenj v požarih in Effinghamska katastrofa ni nič drugačna. Ob prihodu so bili vsi gasilci v tretjem nadstropju. Odločiti se morajo med dvema možnostima. Ali začeti reševati operacije izrednega pomena ali potegniti cevi in polivati ogenj z vodo. Mnogi so živi, a bi zagotovo umrli v požaru, če ne bi bile operacije izrednega pomena prva možnost reševanja pomočnika Chamberlaina in bila potrjena tudi s strani inženirja Wilkinsa ob njegovem prihodu minuto ali dve kasneje.

Novinarji so bili hitri pri pobiranju komentarjev in preverjanju govoric o nizkem pritisku vode na hidrantih, ki je povzročal zamudo pri gašenju ognja. Šteje se, da je bila zaloga vode, pritisk in gasilska oprema zadostna, da je kos skoraj vsaki urgenci požara razen pri nepremostljivih nalogah s katerimi so se soočili v bolnišnici Svetega Antona z ognjem skozi streho v trenutku, kratko za tem, ogenj na stopnišču, ogenj na odprtih hodnikih. Akcija ni bila uspešna, saj se je požar razširil in končal brez avtomatske detekcije požara. Na odziv na državni policijski radijski alarm, so prostovoljna gasilska društva iz Matoona (28 milj), Neoga (15 milj), Sigela (8 milj), Alpamonta (12 milj), Teutopolisa (4 milje) in Salema (45 milj) prišla z enim službenim vozilom. Centralia (62 milj) je poslala gasilce na prizorišče brez aparatur. Več kot 50 gasilcev iz te in drugih skupnosti so bili stalno na dolžnosti več dni, kopali so izpod ruševin in iskali dokaze, ki bi lahko kazali na vzroke požara.

Preprečitev požara

Da so lahko priporočila za požarno varnost in preventivo ter zaščito sprejeta morajo biti tudi praktična. Morajo biti demonstrirana v zapisu o požaru, da je to potrebno za varnost življenja in premoženja. Priporočila poleg tistih navedenih spodaj bi se lahko glasila nekako takole: Nadomestite gorljivo strukturo s protipožarno konstrukcijo. Ni dvoma, da bi bilo tako priporočilo zaželeno, ampak zaradi ekonomskih razlogov ni izvedljivo v trenutku. Sestre reda Svetega Frančiška so se leta 1925 odločile, da lahko uporabljajo sodobno protipožarno gradnjo v stavbi ali naredijo zamenjave in dodatke na svojih bolnišnicah in pokazale da sprejemajo to vrsto gradnje na tej in drugih bolnišnicah, ki jih upravlja Red. Osnovna predpostavka v priporočilu je, da zamenjava strukture ni bila izvedljiva pred požarom. Stavba se lahko varno in mnogo let uporablja, če bi bili predlogi in priporočila izpolnjeni.

Izjava anonimneža 11. marca, 2009

Moja mama je bila v noči požara pacientka v tej bolnišnici. Okoli polnoči jo je zbudil ženski krik in tako je odšla do vrat njene sobe, da bi ugotovila kaj je narobe. Ko je pogledala na hodnik, je za vogalom zagledala eksplozijo ognja, ki se je naglo bližala proti njej, tako da ji je tik pred zdajci le s težavo uspelo zaloputniti vrata. Mama je ne da bi se zavedala vzela svojo torbico iz nočne omarice in odhitela do okna, ki ga je odprla, da bi poklicala na pomoč. Kljub temu, da je bila v prvem nadstropju, je bila zaradi delne kleti in visokih stropov 4.57 metra visoko. Dim je zelo hitro polnil sobo, zato se je usedla na okensko polico in se nagnila ven, tako da je lahko dihala. Ko je požar prodrl skozi njena zaprta vrata, je mama kmalu visela z okenske police tako, da se je držala le še s prsti. Moški, ki je živel v bližini bolnišnice ji je zaklical, da bo prišel do nje in ji pomagal priti na varno. Od doma je prinesel kuhinjski stol in se tako od okna do okna počasi premikal do pacientov potrebnih pomoči in jih reševal, tako, da jim je pomagal priplezati do tal. Ko je pomagal mami, so plameni prodrli že vse do okna, tako da sta oba padla del poti do tal. (v časopisu sem prebral, da si je vsaj en človek , ki je pomagal ljudem pri reševanju iz goreče stavbe dobil opekline po obrazu in po rokah.) Med reševanjem je mama spoznala, da ji bil njen reševalec Benny Harker, prijatelj iz otroštva z dežele Coles, Illinois. Bližnji sosedi bolnišnice so od vsepovsod hiteli na pomoč z domačimi lestvami in poskušali pomagati ljudem iz nižjih nadstropij. Veliko jih je s seboj prineslo tudi žimnice lastnih postelj v upanju, da bi s tem ublažili padce ljudi iz višjih nadstropij. Starejša nuna je prinesla svoj kopalni plašč in copate mami (ki je bila oblečena v kratko zadaj prerezano bolnišnično obleko) in jo odpeljala v samostan, kjer jo je pospremila v svojo posteljo. Nuna se je skoraj takoj vrnila, ker je bila možnost širjenja požara do njihovega samostana, njene sobe, morali so se premakniti dalje naprej. Nato so nadaljevali pot do najbližje garaže, kjer so bile na tleh posteljnine, pripravljene za evakuirance, ki so čakali prvo pomoč. Medtem ko so triažirali bolnike, so medicinske sestre lahko uporabljale rdečo šminko, ki je bila prisotna v mamini torbici in so označevali osebam načelo znak X, katere so bile potrebne urgentne pomoči. Mislim, da so garažo, v katere so evakuirali ranjene bolnike, kasneje bila tudi uporabljena kot zasilna mrtvašnica, za prva trupla, ki so bila izkopana kasneje iz ruševin. Še pred jutranjo zoro po požaru je nekdo telefoniral v našo domačijo na podeželju v Cumberland in rekel: "Vaša pacientka je na varnem, vendar pa je bolnišnica St. Anthony pogorela do tal." Mati sama je očeta poklicala kmalu zatem: "Pridi pome!" Zaradi kaosa je nekdo takoj po požaru pomotoma poklical maminega najmlajšega brata in rekel, da je njegova sestra umrla zaradi poškodb, ki jih je utrpela v požaru. Brat je že začel žalovati za umrlo sestro, vendar ko je izvedel, da je šlo za pomoto, ni takoj verjel, da je mama na varnem, dokler ni slišal njenega glasu preko telefona. Iz različnih člankov ( sodeč po mamini teoriji, ki jih je slišala in brala poročila raziskovalcev požara), mislim, da je kot vzrok nesreče bil samovžig krp v čistilnici, ki so se kopičile v kleti. Lahko, da so se smodile več ur (neodkrito, saj je bilo pozno ponoči), kar je povzročalo, da so eksplozivni plini polnili omrežje kanalov, ki jih uporabljajo za umazano perilo, kar je obremenilo stene in akumuliralo vzdolž visokih stropov zgornjih koridorjev, preden jih je nekaj ljudi, ki so bili budni in so se premikali v stavbi tisto uro, zaznalo. Ko tako smojenje sčasoma zagori, lahko povzroči take vrste eksplozijo in hitro premikajoč se ogenj, ki so ga opisale priče.

Viri

glej tudi

[[]]