Proso: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
EmausBot (pogovor | prispevki)
m robot Dodajanje: dv:ކުދިބަތް
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
Vrstica 14: Vrstica 14:
|binomial_authority = [[Carolus Linnaeus|L]].
|binomial_authority = [[Carolus Linnaeus|L]].
}}
}}
'''Navadno proso''' ([[Znanstvena klasifikacija živih bitij|znanstveno ime]] '''''Panicum miliaceum''''') je kulturna rastlina. Divji prednik prosa in njegov geografski izvor nista znana, vendar se je kot kulturna rastlina prvič pojavilo pred približno 7000 leti na območju [[Kavkaz|Kavkaza]] in [[Kitajska|Kitajske]], kar kaže, da so ga neodvisno udomačili na obeh območih hkrati. Danes proso intenzivno pridelujejo v [[Indija|Indiji]], [[Rusija|Rusiji]], [[Ukrajina|Ukrajini]], [[Turčija|Turčiji]], [[Romunija|Romuniji]] in na [[Bližnji vzhod|Bližnjem vzhodu]]. Proso je [[žito]] brez [[gluten|glutena]], zato ga lahko vključimo v prehrano ljudi s [[Celiakija|celiakijo]].
'''Navadno proso''' ([[Znanstvena klasifikacija živih bitij|znanstveno ime]] '''''Panicum miliaceum''''') je kulturna rastlina. Divji prednik prosa in njegov geografski izvor nista znana, vendar se je kot kulturna rastlina prvič pojavilo pred približno 7000 leti na območju [[Kavkaz]]a in [[Ljudska republika Kitajska|Kitajske]], kar kaže, da so ga neodvisno udomačili na obeh območih hkrati. Danes proso intenzivno pridelujejo v [[Indija|Indiji]], [[Rusija|Rusiji]], [[Ukrajina|Ukrajini]], [[Turčija|Turčiji]], [[Romunija|Romuniji]] in na [[Bližnji vzhod|Bližnjem vzhodu]]. Proso je [[žito]] brez [[gluten]]a, zato ga lahko vključimo v prehrano ljudi s [[Celiakija|celiakijo]].


Proso je dobro prilagojeno na rast v različnih [[Prst_(pedologija)|prsteh]] in [[Podnebje|podnebnih pogojih]]. Ima kratko rastno sezono in dobro prenaša [[Suša|sušo]]. Proso ima izmed vseh [[žito|žit]] verjetno najnižje potrebe po vodi. Zaradi tega je odlična poljščina za sušna področja in primerno za [[kmetijstvo brez obdelave tal]]. Proso je [[Enoletnica|enoletna]] rastlina, ki v višino zraste približno 100 centimetrov. [[Klas|Klasje]] zraste v [[šop|šopkih]]. [[Seme|Semena]] so majhna (premer 2-3 milimetre) in so lahko kremne, rumene, oranžno-rdeče in rjave barve.
Proso je dobro prilagojeno na rast v različnih [[Prst (pedologija)|prsteh]] in [[Podnebje|podnebnih pogojih]]. Ima kratko rastno sezono in dobro prenaša [[Suša|sušo]]. Proso ima izmed vseh [[žito|žit]] verjetno najnižje potrebe po vodi. Zaradi tega je odlična poljščina za sušna področja in primerno za [[kmetijstvo brez obdelave tal]]. Proso je [[Enoletnica|enoletna]] rastlina, ki v višino zraste približno 100 centimetrov. [[Klas]]je zraste v [[šop]]kih. [[Seme]]na so majhna (premer 2-3 milimetre) in so lahko kremne, rumene, oranžno-rdeče in rjave barve.


== Zgodovina in udomačitev ==
== Zgodovina in udomačitev ==
Divji prednik prosa še ni zadovoljivo določen. [[Plevel|Plevelaste]] oblike prosa so našli v [[Osrednja_Azija|osrednji aziji]], v območju od [[Kaspijsko_jezero|Kaspijskega jezera]] na zahodu, do kitajske province [[Xinjiang]] na vzhodu in [[Mongolija|Mongolije]] na severu.<ref>Zohary, D. & Hopf, M. (2000). ''Domestication of plants in the Old World'', 3. izdaja. Oxford: Oxford University Press, str. 83.</ref> To vrsto divjega prosa so našli tudi v [[Neolitik|neolitskih]] nahajališčih v [[Gruzija|Gruziji]] (5. in 4. tisočletje pr. n. št.) in na območju poljedeljskih vasi kulture [[Yangshao]] na vzhodu Kitajske. Nedolgo za prvim pojavom v Gruziji se je proso prvič pojavilo tudi v [[Vzhodna_Evropa|vzhodni]] in [[Srednja_Evropa|srednji]] Evropi. V naslednjih tisoč letih se je razširilo na območje [[Italija|Italije]], [[Grčija|Grčije]] in [[Iran|Irana]]. Na [[Bližnji_vzhod|Bližnjem vzhodu]] so najzgodnejše dokaze (700 let pr. n. št.) o pridelavi prosa našli v ruševinah mesta [[Nimrud]] v [[Irak|Iraku]].
Divji prednik prosa še ni zadovoljivo določen. [[Plevel]]aste oblike prosa so našli v [[Osrednja Azija|osrednji aziji]], v območju od [[Kaspijsko jezero|Kaspijskega jezera]] na zahodu, do kitajske province [[Xinjiang]] na vzhodu in [[Mongolija|Mongolije]] na severu.<ref>Zohary, D. & Hopf, M. (2000). ''Domestication of plants in the Old World'', 3. izdaja. Oxford: Oxford University Press, str. 83.</ref> To vrsto divjega prosa so našli tudi v [[Neolitik|neolitskih]] nahajališčih v [[Gruzija|Gruziji]] (5. in 4. tisočletje pr. n. št.) in na območju poljedeljskih vasi kulture [[Yangshao]] na vzhodu Kitajske. Nedolgo za prvim pojavom v Gruziji se je proso prvič pojavilo tudi v [[Vzhodna Evropa|vzhodni]] in [[Srednja Evropa|srednji]] Evropi. V naslednjih tisoč letih se je razširilo na območje [[Italija|Italije]], [[Grčija|Grčije]] in [[Iran]]a. Na [[Bližnji vzhod|Bližnjem vzhodu]] so najzgodnejše dokaze (700 let pr. n. št.) o pridelavi prosa našli v ruševinah mesta [[Nimrud]] v [[Irak]]u.


== Uporaba ==
== Uporaba ==
Navadno proso je eno izmed vrst prosa, ki jih ne gojijo v [[Afrika|Afriki]]. V [[Združene države Amerike|ZDA]], nekdanjih državah [[Sovjetska_zveza|Sovjetske zveze]] in nekaterih državah [[Južna_Amerika|Južne Amerike]] ga gojijo predvsem kot [[Krma_(hrana)|krmno]] rastlino.
Navadno proso je eno izmed vrst prosa, ki jih ne gojijo v [[Afrika|Afriki]]. V [[Združene države Amerike|ZDA]], nekdanjih državah [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]] in nekaterih državah [[Južna Amerika|Južne Amerike]] ga gojijo predvsem kot [[Krma (hrana)|krmno]] rastlino.


== Prehranska vrednost ==
== Prehranska vrednost ==
Oluščeno zrnje prosa imenujemo prosena [[kaša]]. Je rahlo sladkastega okusa. Starim [[Slovani|Slovanom]] je proso pomenilo simbol rodovitnosti, zato je bila prosena kaša najpomembnejša obredna jed pri ženitovanjih.
Oluščeno zrnje prosa imenujemo prosena [[kaša]]. Je rahlo sladkastega okusa. Starim [[Slovani|Slovanom]] je proso pomenilo simbol rodovitnosti, zato je bila prosena kaša najpomembnejša obredna jed pri ženitovanjih.


Proso vsebuje približno 11% [[beljakovine|beljakovin]]; podobno vsebnosti beljakovin ima tudi [[pšenica]]. Proso je bogato z vitamini skupine B, posebej z [[niacin|niacinom (B<sub>3</sub>)]], [[pirodoksin|pirodoksinom (B<sub>6</sub>)]] in [[Folna_kislina|folno kislino (B<sub>9</sub>)]], [[Kalcij|kalcijem]], [[Železo|železom]], [[Kalij|kalijem]], [[Magnezij|magnezijem]] in [[Cink|cinkom]]. Proso ne vsebuje glutena, zato je primerno za pripravo vzhajanega [[Kruh|kruha]] samo če ga pomešamo s pšenico.
Proso vsebuje približno 11% [[beljakovine|beljakovin]]; podobno vsebnosti beljakovin ima tudi [[pšenica]]. Proso je bogato z vitamini skupine B, posebej z [[niacin|niacinom (B<sub>3</sub>)]], [[pirodoksin|pirodoksinom (B<sub>6</sub>)]] in [[Folna kislina|folno kislino (B<sub>9</sub>)]], [[kalcij]]em, [[železo]]m, [[kalij]]em, [[magnezij]]em in [[cink]]om. Proso ne vsebuje glutena, zato je primerno za pripravo vzhajanega [[kruh]]a samo če ga pomešamo s pšenico.


[[File:Miglio.jpg|right|thumb|250px|Prosena kaša]]
[[File:Miglio.jpg|right|thumb|250px|Prosena kaša]]
Vrstica 36: Vrstica 36:
==Zunanje povezave==
==Zunanje povezave==
* [http://www.zveza-ekokmet.si/strani/spletna_ucna_ura/pridelovanje_in_vzgoja_odpornejsih-rastlin.htm Pridelovanje in vzgoja odpornejših rastlin na ekoloških kmetijah]
* [http://www.zveza-ekokmet.si/strani/spletna_ucna_ura/pridelovanje_in_vzgoja_odpornejsih-rastlin.htm Pridelovanje in vzgoja odpornejših rastlin na ekoloških kmetijah]



[[Kategorija:Žita]]
[[Kategorija:Žita]]

Redakcija: 10:24, 13. februar 2011

Navadno proso

Navadno proso
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Liliopsida (enokaličnice)
Red: Poales (travovci)
Družina: Poaceae (trave)
Rod: Panicum (proso)
Vrsta: P. miliaceum
Znanstveno ime
Panicum miliaceum
L.

Navadno proso (znanstveno ime Panicum miliaceum) je kulturna rastlina. Divji prednik prosa in njegov geografski izvor nista znana, vendar se je kot kulturna rastlina prvič pojavilo pred približno 7000 leti na območju Kavkaza in Kitajske, kar kaže, da so ga neodvisno udomačili na obeh območih hkrati. Danes proso intenzivno pridelujejo v Indiji, Rusiji, Ukrajini, Turčiji, Romuniji in na Bližnjem vzhodu. Proso je žito brez glutena, zato ga lahko vključimo v prehrano ljudi s celiakijo.

Proso je dobro prilagojeno na rast v različnih prsteh in podnebnih pogojih. Ima kratko rastno sezono in dobro prenaša sušo. Proso ima izmed vseh žit verjetno najnižje potrebe po vodi. Zaradi tega je odlična poljščina za sušna področja in primerno za kmetijstvo brez obdelave tal. Proso je enoletna rastlina, ki v višino zraste približno 100 centimetrov. Klasje zraste v šopkih. Semena so majhna (premer 2-3 milimetre) in so lahko kremne, rumene, oranžno-rdeče in rjave barve.

Zgodovina in udomačitev

Divji prednik prosa še ni zadovoljivo določen. Plevelaste oblike prosa so našli v osrednji aziji, v območju od Kaspijskega jezera na zahodu, do kitajske province Xinjiang na vzhodu in Mongolije na severu.[1] To vrsto divjega prosa so našli tudi v neolitskih nahajališčih v Gruziji (5. in 4. tisočletje pr. n. št.) in na območju poljedeljskih vasi kulture Yangshao na vzhodu Kitajske. Nedolgo za prvim pojavom v Gruziji se je proso prvič pojavilo tudi v vzhodni in srednji Evropi. V naslednjih tisoč letih se je razširilo na območje Italije, Grčije in Irana. Na Bližnjem vzhodu so najzgodnejše dokaze (700 let pr. n. št.) o pridelavi prosa našli v ruševinah mesta Nimrud v Iraku.

Uporaba

Navadno proso je eno izmed vrst prosa, ki jih ne gojijo v Afriki. V ZDA, nekdanjih državah Sovjetske zveze in nekaterih državah Južne Amerike ga gojijo predvsem kot krmno rastlino.

Prehranska vrednost

Oluščeno zrnje prosa imenujemo prosena kaša. Je rahlo sladkastega okusa. Starim Slovanom je proso pomenilo simbol rodovitnosti, zato je bila prosena kaša najpomembnejša obredna jed pri ženitovanjih.

Proso vsebuje približno 11% beljakovin; podobno vsebnosti beljakovin ima tudi pšenica. Proso je bogato z vitamini skupine B, posebej z niacinom (B3), pirodoksinom (B6) in folno kislino (B9), kalcijem, železom, kalijem, magnezijem in cinkom. Proso ne vsebuje glutena, zato je primerno za pripravo vzhajanega kruha samo če ga pomešamo s pšenico.

Slika:Miglio.jpg
Prosena kaša

Opombe in sklici

  1. Zohary, D. & Hopf, M. (2000). Domestication of plants in the Old World, 3. izdaja. Oxford: Oxford University Press, str. 83.

Zunanje povezave