Sodni dan

Poslednja sodba, ilustracija iz rokopisa Très Riches Heures, okoli 1410

Sódni dan ali dán poslédnje sôdbe je v krščanski in islamski eshatologiji dogodek, ko bo Bog ob koncu sveta presodil vse ljudi (takrat žive in tudi že mrtve) in jih razdelil na dve veliki skupini: slabe, ki bodo pogubljeni, in dobre, ki bodo zveličani. Gre za preprosto dejstvo, da se vse umrle duše srečajo z Bogom. Tam jih napolni s Svetim duhom. Sodba sama se začne, ko duša dobi vpogled v svoje najgloblje notranje bistvo; v pretekla življenja. Sledi sodba, ko duša sama presodi, kaj je v tem življenju storila napak in kaj prav. Potem sledi trenutek, ko duša izbere svojo naslednjo inkarnacijo, ko se v skladu z doseženim, lahko poda na pot ponovnega ustvarjanja telesa.

Seveda je zanimivo tudi to, da je Bog vsemogočen in lahko kot takšen pošlje dušo daleč v preteklost ali v prihodnost. Tu izhajam iz dejstva, da je vsako dejanje vsakega bitja samo po sebi pretres v neprekinjenosti časa iz prostora, ki lahko sčasoma preraste v novo vesolje, nov mehurček v multiverzumu. Obstajajo tudi povezave, ki se imenujejo črvine. Te omogočajo Bogu, da lahko premaguje čas in neskončne razdalje, ki v multiverzumu obstajajo. Tako je lahko duša poslana tudi v preteklost (na primer v čas preganjanja čarovnic, kjer umre mučeniške smrti na grmadi). Lahko pa je poslana tudi dlje v prihodnost, v čas, ko je lahko dejansko zadnji človek na Zemlji, ki je zopet pusta in prazna. Poudariti je potrebno, kot je napisano v Dantejevi Božanski komediji, da mora duša piti iz reke Ledo in Leto. Šele, ko torej pozabi in odpusti lahko gre naprej; v naslednje življenje. Zato bi moral vsakdo stremeti in si prizadevati za »dobro« in biti toliko odprt, da lahko odpusti in pozabi. Če duša tega ne stori, oz. je preveč navezana na določeno stvar, ima pokoro. Gre v vice, vmesni svet, kjer mora odslužiti svoj karmični dolg. To pa lahko traja in traja.

Življenje, ki nam ga je poklonil vsemogočni Bog, moramo ceniti kot dar, ki je absoluten v svoji dobroti. Čeprav morda ne razumemo povsem, kakšno je naše poslanstvo, smo na Zemlji prav zato, da ga najdemo. Največje spoznanje od vseh je, da je vse povezano z neskončno ljubeznijo, ki vse prepleta in dela večno. Je najgloblji smisel, ki podarja sočutje in razliva blagoslov na vsakogar in vse.

Vsak las nam je dejansko preštet. Vse je vnaprej določeno. Usoda je napisana, čeprav je ne poznamo. V srečni nevednosti lahko rečemo, da smo svobodni, ker nam načrt vsega stvarstva ni znan. Pa vendarle lahko vsak posameznik sčasoma ugotovi, da je najbolj nesvoboden prav tisti, ki imeni, da ni omejen. Vsak je omejen z zakonodajo, ki velja. Vsak je omejen z dejanji, ki jih izvršuje. S tem, ko sprejmemo določeno odločitev v življenju, tlakujemo svojo prihodnost proti kateri se hote ali nehote premikamo in približujemo. Sodni dan je torej stvar dogovora med Bogom in dušo. Gre za najgloblje hrepenje, da je vse urejeno na ljubezni in odpuščanju in da nam je dano to, kar v molitvah izprosimo. Večnost je torej napisana, ni pa neizbrisljiva. Takšna je torej, kot je voda. Lahko se pomika kot potoček po strugo, kot reka lahko dere in prestopa bregove in se na koncu zlije v ocean. Vsak posameznik pa je kot oster kamen, ki se na začetku odlomi od gore. Ponazarja otroška leta. Kasneje se na poti po melišču izbrusi. Ko doseže potoček, je že izbrušen prodnik. Takšen je tudi človek na stara leta. Vseobsežen s preteklostjo, izbrušen od svojih dejanj in odločitev, ki jih je sprejel. Vse človeštvo pa je Zemlja. Kot moder svet z belimi oblaki kroži v Orionovem kraku okoli povprečne rumenkaste zvezde »glavne veje«, na pol poti življenja, ki mu je bilo dano (4,6 od 10 milijard let).

Sodni dan v krščanstvu

V sodni dan veruje velika večina kristjanov. Poslednja sodba je omenjena tudi v nicejsko-carigrajski veroizpovedi, ki jo priznava velika večina kristjanov.

Po prepričanju Rimskokatoliške in pravoslavnih Cerkva, pa tudi po prepričanju nekaterih protestantov bo ob koncu sveta Bog telesno obudil mrtve, tako da jim bo ustvaril nova telesa in jih združil z ustreznimi dušami (telesno vstajenje).

Potem (ali tudi kar hkrati) bo Jezus Kristus (Bog Sin) dokončno presodil, kateri ljudje so bili slabi in kateri dobri. Slabe čaka večni pekel v prenovljeni podobi, saj bodo imeli zdaj tudi telesa in bodo v peklu tudi telesno trpeli. Dobre ljudi čaka kraj večnega duševnega in telesnega užitka, ki ga nekateri kristjani enačijo s prenovljenimi nebesi, drugi pa verujejo, da bo Bog na novo oživljene ljudi naselil na zemlji, ki pa bo prenovljena tako, da bo enaka rajskemu vrtu. Nekateri protestanti verujejo samo v telesno vstajenje dobrih (slabi pa pač ne bodo oživljeni).

V Rimskokatoliški Cerkvi je dolgo veljal nauk, da je večina ljudi zelo grešna in da bo zato dan poslednje sodbe za večino ljudi zelo neugoden dogodek. Temu je bila posvečena liturgična pesnitev Strašen dan bo dan plačila (Dies irae - Dan jeze). Tako gledanje je ovrgel drugi vatikanski koncil, ki je poudaril neizmerno Božjo ljubezen, usmiljenje in odpuščanje. Koncil je tudi črtal omenjeno pesnitev iz rimskega misala.

Tudi v nekaterih pravoslavnih Cerkvah je bilo (ali je še) razširjeno prepričanje, da se bo poslednja sodba za veliko ljudi slabo končala.

Sodni dan v islamu

Tudi muslimani verujejo, da bodo nekoč v prihodnosti, na dan vstajenja (arabsko: يوم القيامة [javm al-kijama]) vsi ljudje telesno obujeni od mrtvih. Potem se bo začela poslednja sodba. Nepravični bodo pod težo grehov padli v peklensko brezno (arabsko: جهنم‎ [džehenem]), pravični pa bodo prišli v rajski vrt (arabsko: جنّة [džana]).

Sodni dan v prispodobi

Ker naj bi se poslednja sodba zgodila ob koncu oziroma uničenju sveta, se je med ljudmi uveljavila uporaba izraza sodni dan za opis katastrofalnih dogodkov (npr.: »Ko je prišel cunami, je bilo kot na sodni dan.«) ali vsaj velikega nereda (npr.: »V otroški sobi je bil pravi sodni dan.«).

Glej tudi

• Dies irae
• Jezusov drugi prihod
• Apokalipsa ali konec sveta