Investiturni boj: Razlika med redakcijama

Jump to navigation Jump to search
m
dp2
m (dp, posodobljen {{slog}})
m (dp2)
S propadanjem frankovske države so papeži izgubili varstvo in veljavo. V Italiji so fevdalci zasedali posesti cerkvene države in po svoji volji postavljali papeže. Tudi obnova cesarstva papeštvu ni koristila. Nemški cesar [[Oton 1]] je papeža sicer zaščitil pred samovoljo [[fevdalizem|fevdalcev]], hkrati pa si ga je podredil. Cesar je pridobil prvenstvo nad posvetno in cerkveno oblastjo, torej je imel univerzalno oblast. Kasnejši papeži so temu oporekali, to pa je privedlo do spopada, ki ga zgodovinarji označujejo kot boj za investituro.
 
Papeži so v svojo korist podprli gibanje za reformo cerkve, ki se je pričelo med redovniki samostana [[Cluny]]. Njihov namen je bil cerkvi povrniti ugled in moč, odpraviti v njej grobo posvetnost, ki ni bila v skladu s krščanskimi načeli, in osvoboditi cerkev oblasti posvetnih vladarjev. Reformistično gibanje se je od srede [[10. stoletje|10. stoletja]] naglo širilo po [[zgodovina Francije|Franciji]], [[zgodovina Anglije|Angliji]], Italiji in je zajelo tudi [[zgodovina Nemčije|Nemčijo]]. Najodločneje se je za clunyjske reforme zavzel papež [[Gregor VII.]], izvoljen 1. [[1073]]. Njegov namen je bil vzpostaviti božjo državo s papežem kot vrhovnim fevdalnim gospodom. Na cerkvenih zborih (1. [[1059]] in 1. [[1075]]) so sprejeli večino clunyjskih zahtev. Med njimi je bila odprava laične investiture (papeža ne sme postavljati cesar, volijo ga [[kardinal]]i, to so najvišji cerkveni dostojanstveniki, ki so ta naslov dobili od papeža; škofe voli stolna duhovščina). Uvedli so [[celibat]] (samsko življenje duhovnikov, kar naj bi preprečilo njihovo hlastanje po premoženju). Prepovedali so [[simonija|simonijo]], tj. kupovanje cerkvenih služb. [[Latinščina]] naj bo edini jezik bogoslužja. Teh sklepov cesar [[Henrik IV.]]. ([[1056]]-[[1106]]) ni hotel sprejeti, ravno tako ni priznal GregorGregorja VII. za papeža, ker ga ni sam postavil. S tem se je pričel investiturni boj. Papež je cesarja izobčil in prekielpreklel. Pri tem je računal na podporo številnih vladarskih vazalov, rimskega ljudstva in na nasprotja med nemškim cesarjem in visokim plemstvom. [[Karel IV.]] se je papežu moral podrediti ([[pot v Canosso]] leta [[1077]]) in sprejeti reformne sklepe. Tako je prišlo do kratkotrajnega premirja. Kljub temu da je kasneje [[Henrik IV.]] obračunal z Gregorjem VII., se je investiturni boj nadaljeval. Končal se je z [[wormski konkordat|wormskim konkordatom]] leta 1122, ki je uveljavil večino clunyjskih zahtev. Tako se je uresničila zahteva papežev, da mora biti cerkev neodvisna od posvetne oblasti. V Nemčiji je propadla državna cerkev.
 
V naslednjih stoletjih se je nadaljeval boj papežev za prevlado cerkve nad posvetno oblastjo.

Navigacijski meni