Pokrajinska povest: Razlika med redakcijama
Brez povzetka urejanja |
|||
| Vrstica 3: | Vrstica 3: | ||
==Slovenska pokrajinska povest== |
==Slovenska pokrajinska povest== |
||
Glavni namen pokrajinske povesti je bil popularizirati manj znane slovenske pokrajine in njihove ljudi. Na nastanek slovenske pokrajinske povesti je vplivala upravna združitev slovenskih pokrajin leta [[1918]], ki ni vključevala [[Primorska|Primorske]] in [[Koroška|Koroške]]. Program [[zedinjene Slovenije]] v 19. stoletju poudarjanju perifernih pokrajin še ni bil naklonjen. |
Glavni namen pokrajinske povesti je bil popularizirati manj znane slovenske pokrajine in njihove ljudi. Na nastanek slovenske pokrajinske povesti je vplivala upravna združitev slovenskih pokrajin leta [[1918]], ki ni vključevala [[Primorska|Primorske]] in [[Koroška|Koroške]]. Program [[zedinjena Slovenija|zedinjene Slovenije]] v 19. stoletju poudarjanju perifernih pokrajin še ni bil naklonjen. |
||
Funkcija pokrajinske povesti dvajsetih let je bila nacionalno mobilizacijska. V ospredje je postavljala zapostavljene (obrobne) dele Slovenije. Najbolj izrazita pokrajinska povest se je porajala na Primorskem, ki je v celoti pripadala Italiji, Koroškem, Štajerskem ter v Beli in Suhi krajini. Te obrobne pokrajine so si prizadevale ohraniti stik s centrom. V tridesetih letih se pokrajinskim opisom pridruži še poudarjena socialna problematika ([[Miško Kranjec]], [[Prežihov Voranc]] …) ali domačijstvo ([[Janko Kač]], [[Stanko Kociper]]). Po drugi svetovni vojni je pokrajinska povest začela hitro izginjati. Na slovenskem literarnem zemljevidu so se po zaslugi mlajših avtorjev pojavili tudi [[Brkini]], [[Istra]] in Prekmurje. |
Funkcija pokrajinske povesti dvajsetih let je bila nacionalno mobilizacijska. V ospredje je postavljala zapostavljene (obrobne) dele Slovenije. Najbolj izrazita pokrajinska povest se je porajala na Primorskem, ki je v celoti pripadala Italiji, Koroškem, Štajerskem ter v Beli in Suhi krajini. Te obrobne pokrajine so si prizadevale ohraniti stik s centrom. V tridesetih letih se pokrajinskim opisom pridruži še poudarjena socialna problematika ([[Miško Kranjec]], [[Prežihov Voranc]] …) ali domačijstvo ([[Janko Kač]], [[Stanko Kociper]]). Po drugi svetovni vojni je pokrajinska povest začela hitro izginjati. Na slovenskem literarnem zemljevidu so se po zaslugi mlajših avtorjev pojavili tudi [[Brkini]], [[Istra]] in Prekmurje. |
||
Velikokrat že sam naslov povesti pokaže na kraj dogajanja. Značilni so dvodelni naslovi iz imena osebe in kraja ([[''Aleš iz Razora'']], [[''Fant s Kresinja'']], [[''Nevesta s Korinja'']]). Fabula se v pokrajinski povesti umika in na njeno mesto stopijo pokrajinski, folklorni, potopisni ali lirski opisi. Z literarnim upodabljanjem manj znanih in zapostavljenih slovenskih pokrajin so si pokrajinski avtorji prizadevali spodbuditi medsebojno poznavanje med regijami in oblikovati enoten slovenski prostor (ideja zedinjene Slovenije). |
Velikokrat že sam naslov povesti pokaže na kraj dogajanja. Značilni so dvodelni naslovi iz imena osebe in kraja ([[''Aleš iz Razora'']], [[''Fant s Kresinja'']], [[''Nevesta s Korinja'']]). Fabula se v pokrajinski povesti umika in na njeno mesto stopijo pokrajinski, folklorni, potopisni ali lirski opisi. Z literarnim upodabljanjem manj znanih in zapostavljenih slovenskih pokrajin so si pokrajinski avtorji prizadevali spodbuditi medsebojno poznavanje med regijami in oblikovati enoten slovenski prostor (ideja zedinjene Slovenije). |
||
==Pokrajinski avtorji== |
==Pokrajinski avtorji== |
||
Redakcija: 20:17, 3. november 2010
Pokrajinska ali regionalna povest je žanrski tip slovenske kmečke povesti z začetkom takoj po koncu prve svetovne vojne in vrhom v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Pokrajinska povest izpostavlja značilnosti pokrajine, v kateri se dogaja.
Slovenska pokrajinska povest
Glavni namen pokrajinske povesti je bil popularizirati manj znane slovenske pokrajine in njihove ljudi. Na nastanek slovenske pokrajinske povesti je vplivala upravna združitev slovenskih pokrajin leta 1918, ki ni vključevala Primorske in Koroške. Program zedinjene Slovenije v 19. stoletju poudarjanju perifernih pokrajin še ni bil naklonjen. Funkcija pokrajinske povesti dvajsetih let je bila nacionalno mobilizacijska. V ospredje je postavljala zapostavljene (obrobne) dele Slovenije. Najbolj izrazita pokrajinska povest se je porajala na Primorskem, ki je v celoti pripadala Italiji, Koroškem, Štajerskem ter v Beli in Suhi krajini. Te obrobne pokrajine so si prizadevale ohraniti stik s centrom. V tridesetih letih se pokrajinskim opisom pridruži še poudarjena socialna problematika (Miško Kranjec, Prežihov Voranc …) ali domačijstvo (Janko Kač, Stanko Kociper). Po drugi svetovni vojni je pokrajinska povest začela hitro izginjati. Na slovenskem literarnem zemljevidu so se po zaslugi mlajših avtorjev pojavili tudi Brkini, Istra in Prekmurje.
Velikokrat že sam naslov povesti pokaže na kraj dogajanja. Značilni so dvodelni naslovi iz imena osebe in kraja (''Aleš iz Razora'', ''Fant s Kresinja'', ''Nevesta s Korinja''). Fabula se v pokrajinski povesti umika in na njeno mesto stopijo pokrajinski, folklorni, potopisni ali lirski opisi. Z literarnim upodabljanjem manj znanih in zapostavljenih slovenskih pokrajin so si pokrajinski avtorji prizadevali spodbuditi medsebojno poznavanje med regijami in oblikovati enoten slovenski prostor (ideja zedinjene Slovenije).
Pokrajinski avtorji
- Tolminsko:
- Ivan Pregelj (Matkova Tina, Runje)
- Ciril Kosmač (Iz moje doline, 1958)
- Vipavsko:
- Narte Velikonja (Besede, 1937)
- Cerkljansko:
- France Bevk (Ljudje pod Osojnikom, 1934)
- Brkini:
- Milan Lipovec (Ljudje ob cesti, 1961)
- Istra:
- Marjan Tomšič (Olive in sol (istrske novele), 1983, Kažuni (istrske novele), 1990, Vruja (istrske novele), 1994, Glavo gor, uha dol (istrske pravljice), 1993, Začarana hiša (istrske pravljice), 1994, Noč je moja, dan je tvoj (istrske ljud. zgodbe), 1989)
- Gorenjska:
- Škofjeloško:
- Ivan Tavčar (Med gorami,¨Slike iz loškega pogorja¨, 1876-1888)
- Jan Plestenjak (Lovrač, 1936, Bajtarji, 1937, Mlinar Bogataj, 1942, Herodež, 1944)
- Pohorje:
- Jože Kranjc (Pot ob prepadu, 1932)
- Slovenske gorice:
- Stanko Kociper (Goričanec, 1942)
- Anton Ingolič (Žeja, 1946, Soseska, 1939)
- Ivan Potrč (Sin, 1939)
- Janez Švajncer (Streli na meji, 1955)
- Manica Lobnik (Gorniki in čas, 1957)
- Ignac Koprivec (Hiša pod vrhom, 1957, Pot ne pelje v dolino, 1961)
- Savinjska dolina:
- Janko Kač (Grunt, 1932, Na novinah, 1942)
- Prekmurje:
- Koroška:
- Prežihov Voranc (Samorastniki, 1940)
- Dolenjska:
- Jože Dular (Krka umira, 1943)
- Bela krajina:
- Lojze Zupanc (Stari Hrk, 1934, Tretji rod, 1938, Mlini stoje, 1945)
- Jože Dular (Zemlja in ljubezen, 1943)
- Suha krajina:
- Fran Jaklič (Naši vaščanje, 1891)
Pokrajinska povest v drugih književnostih
Viri
- Miran Hladnik (1998). Regionalizem in slovenska književnost. XXXIV SSJLK: Zbornik predavanj, str. 103-14. (COBISS) ali [1]
