Pevski zbor

Dunajski pojoči dečki

Pevski zbor je vokalna glasbena skupina v kateri posamezni part izvaja več pevcev (vsaj dva ali trije). Spodnja meja številčnosti je približno 12 pevcev. Pevski glasovi, ki sestavljajo to skupino, so lahko otroški, moški, ženski, v preteklosti pa so prepevali tudi kastrati s svojo značilno barvo pevskega glasu. Zelo znan je zbor dunajskih pojočih dečkov (Wiener Sängerknaben), katerega je ustanovil dunajski škof, skladatelj in zborovodja Jurij Sladkonja, po rodu Slovenec, leta 1498.

V ožjem smislu med zbore ne štejemo manjše vokalne skupine, kot so: duet (dva pevca), trio ali tercet (trije pevci), kvartet (štirje pevci), kvintet (pet pevcev), sekstet (šest pevcev) in oktet (osem pevcev).

Delitev

Glede na barvo glasu ločimo:

• moški pevski zbor (MoPZ)
• ženski pevski zbor (ŽePZ)
• mešani pevski zbor (MePZ) - sestavljajo ga moški in ženski ali otroški glasovi
• mladinski pevski zbor (MPZ) - sestavljajo ga mladi moški in ženski glasovi
• otroški pevski zbor (OPZ)

Zbore lahko delimo še glede na:

• velikost zasedbe - komorni pevski zbor (KPZ)
• glede na izobrazbo pevcev - akademski pevski zbor (APZ)
• glede na tematiko pevskega repertoarja - partizanski pevski zbor (PPZ)

Veščine katere zahteva petje v zboru

Za uspešno petje v zboru in izvedbo pesmi potrebujemo sledeče veščine:

• Petje melodije po delih pesmi in vrsti glasu,
• Spremljanje lastnega petja in opažanje napak,
• Spremljanje in kontroliranje jakosti glasu,
• Pevec se mora zliti z zborom in ne sme peti kot solist,
• Pevec potrebuje zmožnost hitrega branja in učenja melodije,
• Pevec potrebuje točno branje in izgovorjavo v jeziku, v katerem poje,
• Pevec mora razumeti smisel teksta- (zborovodja mora razložiti vsebino petega dela),
• Pevec si mora zapomniti melodijo in kar najbolj pozorno spremljati zborovodjo/zborovodkinjo ali dirigenta/dirigentko,
• Pevec potrebuje visok nivo mentalne in slušne pozornosti.
• Pevec mora biti sprejemljiv za navodila drugih, tudi če se sam kot pevec z njimi ne strinja, zaradi usklajenosti zbora.

Pevske vaje zbora

Amaterski pevski zbori imajo redne vaje enkrat do dvakrat tedensko po dve, včasih tudi tri učne ure tedensko. Dobri pevski zbori z zahtevnim pevskim programom potrebujejo še več učnih ur in dni vaj v tednu. Vaje zbora običajno vsebujejo sledeče:

• Razgibalne in relaksacijske vaje,
• Dihalne vaje,
• Intonacijske vaje,
• Ritmične čutne vaje,
• Vaje za lepo petje,
• Priučitev nove pesmi,
• Diskusija o vsebini in besedilu pesmi.

Zborovodja mora izbrati metodo dela za učenje pesmi že pri izboru pesmi in jo uporabljati vse do pevskega nastopa. Metoda dela mora upoštevati sledeče:

• Dobra metoda mora vsbovati najkrajši učni postopek,
• Dobra metoda mora upoštevati individualnost učencev,
• Dobra metoda mora upoštevati hkrati vzgojno in učno stran,
• Metoda naj bo nazorna in očitna,
• Dobra metoda je postopnost od lažjega k težjemu, od poznanega k nepoznanemu, od bližnjega k daljnemu, od konkretnega k abstraktnemu,
• Znanje pevcev mora ostati trajno,
• Zborovodja mora poskrbeti za notranjo razvrstitev glasov v zboru, od te je odvisno medsebojno slišanje, to je pogoj za čisto intonacijo, zlivanje glasov, za premostitev težkih intonacijskih in ritmičnih mest, paziti mora pri postavjanju sedežnega reda ter koncertni postavitvi na odru.

Vir;Radovan Gobec Metodika zborovodstva- Državna založba Slovenije, 1957.

Glej tudi

• seznam slovenskih pevskih zborov
• orkester
• Glas
• Pevec
• Vokalna glasba
• Sakralna glasba
• Sopran
• Alt
• Tenor
• Bas
• Uho
• Akustika

Zunanje povezave

• Svetovanje zborovodjem v sl
• Tabor slovenskih pevskih zborov 2009
• Sakralna glasba iz Vatikana