Koroška (vojvodina)

Grb Vojvodine Koroške

Koroška, kot vojvodina Svetega rimskega cesarstva, je nastala na ozemlju nekdanje samostojne slovanske države Karantanije v zgodnjem srednjem veku, ko se je leta 976 uradno osamosvojila od vojvodine Bavarske. V 12. stoletju so se na prestolu kot vojvode menjali Eppensteini s Spanheimi. Glavno mesto je bil vse do 16. stoletja Šentvid, nato pa je to postal Celovec. Vojvode so se pogosto menjavale, ker niso imele utrjenega položaja.

Pregled

Začetki zgodovine človeške poselitve Koroške segajo vse do pozne kamene dobe. V starem veku je bilo področje današnje avstrijske zvezne dežele Koroške, kakor tudi velik del Štajerske in Slovenije, del keltskega Noriškega kraljestva, prve znane državne tvorbe na tem področju, ki pa je bila kasneje pripojena Rimskemu imperiju, kot provinca.

V drugi polovici 6. stoletja so se na Koroškem naselili Slovani ter postopno asimilirali romanizirane keltske staroselce. Med letoma 623 in 626 so se Alpski Slovani pridružili plemenski zvezi pod vodstvom frankovskega trgovca, kralja Sama. Po propadu slednje leta 658 je manjši del ohranil neodvisnost in postal kneževina Karantanija. Karantanski Slovani so si več kot 100 let vladali sami, v 8. stoletju pa se je začel v Karantaniji vedno bolj uveljavljati vpliv močne frankovske države, ki je bila takrat brez konkurence najmogočnejša evropska sila, in njenih podložnikov Bavarcev. Od leta 743 do 907 so nad Karantanijo vladali frankovski kralji in cesarji, kasneje je za nekaj časa postala del vojvodine Bavarske.

Leta 976 je postala Koroška samostojna vojvodina znotraj Svetega Rimskega cesarstva, kar je trajalo vse do leta 1335. To obdobje je zaznamovalo ustanovitev številnih samostanov, mest, gradnja gradov in utrdb ter vedno močnejša nemška kolonizacija. Kasneje prevzamejo oblast nad Koroško Habsburžani, ki ji vladajo skupaj z njihovimi preostalimi dednimi deželami: Avstrijo, Štajersko in Kranjsko.

Vojvodina Koroška kot del Svetega Rimskega cesarstva

Do 18. stoletja je bila zgodovina Koroške zaznamovana predvsem s turškimi vojnami, kmečkimi upori, reformacijo in protireformcijo. Pod cesarico Marijo Terezijo so se konec 18. stoletja izpeljale prenove, ki so omejile moč plemiških stanov in zagotovile kmetom pravico do lastnine. Koroška je izgubila svojo upravno samostojnost, vladalo se ji je neposredno z Dunaja. Za časa napoleonskih vojn je Gornja Koroška pripadala Franciji, kot del Ilirskih provinc. Leta 1813 je bila celotna Koroška ponovno pod Avstrijo, tokrat kot del novoustanovljenega habsburškega Ilirskega kraljestva.

Po revolucionarnem letu 1848 si je Koroška ponovno pridobila samostojnost in ozemeljsko celovitost znotraj Avstrijskega cesarstva. Od leta 1867 do 1918 je bila kronska dežela Avstro-Ogrske. Po 1. svetovni vojni se je Koroška razdelila: južni del (Mežiška dolina, Jezersko) je pripadel Sloveniji, jugozahodni del (Kanalska dolina) je pripadel Italiji, daleč največji del po koroškem plebiscitu pa je pripadel novoustanovljeni Republiki Avstriji, kot zvezna dežela Koroška.

Glej tudi

• Domicijan Koroški