Manihejstvo

Manihejstvo je gnostična religija, ki jo je širil v tretjem stoletju po takratnem Perzijskem cesarstvu in njegovem obrobju prerok Mani (216-277). Na vrhuncu obstoja je manihejstvo ustrezalo tipologiji svetovne religije, saj se je z misijonarsko dejavnostjo iz Perzije razširilo vse do Sredozemlja in Etiopije na zahodu ter preko Srednje Azije ob svileni poti vse do severnih delov Kitajske na vzhodu.

Krščanstvo ni bila edina religija, ki se je ostro odzvala na manihejstvo kot obliko herezije. Ostro so ga kritizirali in preganjali še novoplatonisti, perzijski magi, Judje in muslimani.

Manihejska sinteza vsebuje mnogo elementov ostalih religij (sinkretizem). Mani naj bi dobival posebna razodetja in po njih tudi učil. Glavno načelo tega nauka je dualizem: vedno obstajata dve enakovredni počeli (dobro in slabo). V manihejstvu ima Jezus status preroka, ki pa ni isti kot trpeči Kristus.

Najbolj znan pristaš je bil Sveti Avguštin, ki je bil v tem gibanju devet let; pozneje se je spreobrnil v tradicionalno krščanstvo.

Literatura

• Eliade, Mircea, Zgodovina religioznih verovanj in idej. Ljubljana, 1996, zv. 2, str. 228-34 (COBISS)