Josip Lavtižar: razlika med redakcijama

Jump to navigation Jump to search
dodanih 662 zlogov ,  pred 11 leti
 
==Življenjepis==
Josip Lavtižar se je rodil kot tretji od šestih otrok v domačiji, ki se ji je po domače reklo Pri Žnidarju. Svojo prvo [[kaplan]]sko služboŠestleten je dobilprvič leta 1875šel v [[Gorje|Gorjah]]šolo, leta 1877 paki je odšelbila v [[Tržič]],navadni kjerkmečki jehiši. spoznalTakratni [[Jakobkranjskogorski Aljaž|jakoba Aljaža]]. Kasneježupnik je služboval še vstaršem [[Poljanesvetoval, Škofjanaj Loka|Poljanahnadarjenega naddečka Škofjodajo Loko]] in v [[Šenčur]]juštudirat. LetaPoslali 1885so je začel obiskovati višjo cerkevno šologa v [[Regensgurg]]uLjubljano, ki jokjer je letokončal kasnejenajprej zaključilljudsko z odliko. Njegov brat Gašper Lavtižar je bil dolgoletni župan v Kranjski Gorišolo, drugikot bratgojenec Franc LavtižarAlojzijevišča pa velikše svetovni popotnikgimnazijo. NjegovaPo maturi sestra( Marija1870 Lavtižar) je bilavstopil poročenav zljubljansko ljubljanskimbogoslovje trgovcem Gregorjem Trdino, ki jein bil brat pisatelja Janeza Trdine11. Drugaseptembra dva1875 brataposvečen stav seduhovnika. ponesrečila pri spravilu lesa.
 
Svojo prvo [[kaplan]]sko službo je dobil leta 1875 v [[Gorje|Gorjah]], leta 1877 pa je odšel v [[Tržič]], kjer je spoznal [[Jakob Aljaž|jakoba Aljaža]]. Kasneje je služboval še v [[Poljane, Škofja Loka|Poljanah nad Škofjo Loko]] in v [[Šenčur]]ju. Leta 1885 je začel obiskovati višjo cerkevno šolo v [[Regensgurg]]u, ki jo je leto kasneje zaključil z odliko. Njegov brat Gašper Lavtižar je bil dolgoletni župan v Kranjski Gori, drugi brat Franc Lavtižar pa velik svetovni popotnik. Njegova sestra Marija Lavtižar je bila poročena z ljubljanskim trgovcem Gregorjem Trdino, ki je bil brat pisatelja Janeza Trdine. Druga dva brata sta se ponesrečila pri spravilu lesa.
 
Svojo prvo službo kot [[župnik]] je dobil v [[Bukovščica|Bukovščici]] v [[Selška dolina|Selški dolini]], od tam pa je odšel v [[Kokra|Kokro]] in za kratek čas na [[Bled]]. Decembra leta 1896 je postal župnik v [[Rateče|Ratečah]], kjer je ostal do svoje [[smrt]]i. Upokojel se je pri starosti 88 let in nato živel v [[Planica|Planici]]. Med [[druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]] so brez župnika ostale kar tri [[Gorenjska|gorenjske]] župnije zato se je takrat devetdesetletni Lavtižar spet aktiviral. Prevzel je delo na treh župnijah, [[Dovje|Dovjah]], [[Kranjska Gora|Kranjski Gori]] in Ratečah-Planici. Leta 1941 so tudi Josipa [[Nemci]] [[aretacija|aretirali]] in [[deportacija|deportirali]] v [[Mekinje]], a so mu zaradi visoke starosti in protestov prebivalstva kasneje dovolili, da se je vrnil domov.
 
Veliko Lavtižarjevo delo, poveazano s planinstvom, je postavitev Marijine kapele v Tamarju,ki jo je 23. avgusta 1936 blagoslovil tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman. Še danes je ta kapela nekakšno srce Planice in v poletnih mesecih je tam redno nedeljsko bogoslužje.
 
Ohranjenih je več Lavtižarjevih cerkvenih [[skladba|skladb]], napisal pa je tudi štiri [[opereta|operete]]. Poleg tega je napisal še igro ''Nikoli v Ameriko'' in v [[župnišče|župnišču]] uredil prvo [[gledališče]] v Ratečah. Poleg skladateljskega in gledališkega dela se je Lavtižar posvečal tudi pisanju, pri čemer je najraje opisoval zgodovino gorenjskih krajev. Tako je napisal knjige ''Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica'', ''Zgodovina župnij v dekaniji Kranj'' in ''Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj''. Njegova dela o zvonovih so za Slovence še posebej dragocena, saj je večino zvonov med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] za vojaške potrebe zaplenila tedanja država [[Avstro-Ogrska]]. Tik pred upokojitvijo je napisal še knjigo ''Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenjskem''. Znana so še njegova naslednja literarna dela ''Pri Severnih Slovanih'' ''(1906),'' ''Junaška doba Slovencev (1936)'' in Naši zaslužni možje (1942).
28

urejanj

Navigacijski meni