Josip Lavtižar: Razlika med redakcijama
| Vrstica 7: | Vrstica 7: | ||
Svojo prvo službo kot [[župnik]] je dobil v [[Bukovščica|Bukovščici]] v [[Selška dolina|Selški dolini]], od tam pa je odšel v [[Kokra|Kokro]] in za kratek čas na [[Bled]]. Decembra leta 1896 je postal župnik v [[Rateče|Ratečah]], kjer je ostal do svoje [[smrt]]i. Upokojel se je pri starosti 88 let in nato živel v [[Planica|Planici]]. Med [[druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]] so brez župnika ostale kar tri [[Gorenjska|gorenjske]] župnije zato se je takrat devetdesetletni Lavtižar spet aktiviral. Prevzel je delo na treh župnijah, [[Dovje|Dovjah]], [[Kranjska Gora|Kranjski Gori]] in Ratečah-Planici. Leta 1941 so tudi Josipa [[Nemci]] [[aretacija|aretirali]] in [[deportacija|deportirali]] v [[Mekinje]], a so mu zaradi visoke starosti in protestov prebivalstva kasneje dovolili, da se je vrnil domov. |
Svojo prvo službo kot [[župnik]] je dobil v [[Bukovščica|Bukovščici]] v [[Selška dolina|Selški dolini]], od tam pa je odšel v [[Kokra|Kokro]] in za kratek čas na [[Bled]]. Decembra leta 1896 je postal župnik v [[Rateče|Ratečah]], kjer je ostal do svoje [[smrt]]i. Upokojel se je pri starosti 88 let in nato živel v [[Planica|Planici]]. Med [[druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]] so brez župnika ostale kar tri [[Gorenjska|gorenjske]] župnije zato se je takrat devetdesetletni Lavtižar spet aktiviral. Prevzel je delo na treh župnijah, [[Dovje|Dovjah]], [[Kranjska Gora|Kranjski Gori]] in Ratečah-Planici. Leta 1941 so tudi Josipa [[Nemci]] [[aretacija|aretirali]] in [[deportacija|deportirali]] v [[Mekinje]], a so mu zaradi visoke starosti in protestov prebivalstva kasneje dovolili, da se je vrnil domov. |
||
Ohranjenih je več Lavtižarjevih cerkvenih [[skladba|skladb]], napisal pa je tudi štiri [[opereta|operete]]. Poleg tega je napisal še igro ''Nikoli v Ameriko'' in v [[župnišče|župnišču]] uredil prvo [[gledališče]] v Ratečah. Poleg skladateljskega in gledališkega dela se je Lavtižar posvečal tudi pisanju, pri čemer je najraje opisoval zgodovino gorenjskih krajev. Tako je napisal knjige ''Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica'', ''Zgodovina župnij v dekaniji Kranj'' in ''Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj''. Njegova dela o zvonovih so za Slovence še posebej dragocena, saj je večino zvonov med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] za vojaške potrebe zaplenila tedanja država [[Avstro-Ogrska]]. Tik pred upokojitvijo je napisal še knjigo ''Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenjskem''. Znani so še njegova naslednja literarna dela Pri Severnih Slovanih (1906), ''Junaška doba Slovencev (1936)'' in Naši zaslužni možje (1942). |
Ohranjenih je več Lavtižarjevih cerkvenih [[skladba|skladb]], napisal pa je tudi štiri [[opereta|operete]]. Poleg tega je napisal še igro ''Nikoli v Ameriko'' in v [[župnišče|župnišču]] uredil prvo [[gledališče]] v Ratečah. Poleg skladateljskega in gledališkega dela se je Lavtižar posvečal tudi pisanju, pri čemer je najraje opisoval zgodovino gorenjskih krajev. Tako je napisal knjige ''Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica'', ''Zgodovina župnij v dekaniji Kranj'' in ''Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj''. Njegova dela o zvonovih so za Slovence še posebej dragocena, saj je večino zvonov med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] za vojaške potrebe zaplenila tedanja država [[Avstro-Ogrska]]. Tik pred upokojitvijo je napisal še knjigo ''Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenjskem''. Znani so še njegova naslednja literarna dela ''Pri Severnih Slovanih'' (1906), ''Junaška doba Slovencev (1936)'' in Naši zaslužni možje (1942). |
||
Poleg vsega drugega je Lavtižar zaslužen tudi za postavitev prvega planinskega zavetišča v [[Tamar]]ju, ki so ga postavili leta 1889. |
Poleg vsega drugega je Lavtižar zaslužen tudi za postavitev prvega planinskega zavetišča v [[Tamar]]ju, ki so ga postavili leta 1889. |
||
Redakcija: 23:15, 14. junij 2010
Josip Lavtižar, slovenski duhovnik, skladatelj, zgodovinar in potopisec, * 12. december 1851, Kranjska Gora, † 20. november 1943, Rateče.
Življenjepis
Josip Lavtižar se je rodil kot tretji od šestih otrok v domačiji, ki se ji je po domače reklo Pri Žnidarji. Svojo prvo kaplansko službo je dobil leta 1875 v Gorjah, leta 1877 pa je odšel v Tržič, kjer je spoznal jakoba Aljaža. Kasneje je služboval še v Poljanah nad Škofjo Loko in v Šenčurju. Leta 1885 je začel obiskovati višjo cerkevno šolo v Regensgurgu, ki jo je leto kasneje zaključil z odliko. Njegov brat Gašper Lavtižar je bil dolgoletni župan v Kranjski Gori, drugi brat Franc Lavtižar pa velik svetovni popotnik. Njegova sestra Marija Lavtižar je bila poročena z ljubljanskim trgovcem Gregorjem Trdino, ki je bil brat pisatelja Janeza Trdine. Druga dva brata sta se ponesrečila pri spravilu lesa.
Svojo prvo službo kot župnik je dobil v Bukovščici v Selški dolini, od tam pa je odšel v Kokro in za kratek čas na Bled. Decembra leta 1896 je postal župnik v Ratečah, kjer je ostal do svoje smrti. Upokojel se je pri starosti 88 let in nato živel v Planici. Med drugo svetovno vojno so brez župnika ostale kar tri gorenjske župnije zato se je takrat devetdesetletni Lavtižar spet aktiviral. Prevzel je delo na treh župnijah, Dovjah, Kranjski Gori in Ratečah-Planici. Leta 1941 so tudi Josipa Nemci aretirali in deportirali v Mekinje, a so mu zaradi visoke starosti in protestov prebivalstva kasneje dovolili, da se je vrnil domov.
Ohranjenih je več Lavtižarjevih cerkvenih skladb, napisal pa je tudi štiri operete. Poleg tega je napisal še igro Nikoli v Ameriko in v župnišču uredil prvo gledališče v Ratečah. Poleg skladateljskega in gledališkega dela se je Lavtižar posvečal tudi pisanju, pri čemer je najraje opisoval zgodovino gorenjskih krajev. Tako je napisal knjige Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica, Zgodovina župnij v dekaniji Kranj in Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj. Njegova dela o zvonovih so za Slovence še posebej dragocena, saj je večino zvonov med prvo svetovno vojno za vojaške potrebe zaplenila tedanja država Avstro-Ogrska. Tik pred upokojitvijo je napisal še knjigo Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenjskem. Znani so še njegova naslednja literarna dela Pri Severnih Slovanih (1906), Junaška doba Slovencev (1936) in Naši zaslužni možje (1942).
Poleg vsega drugega je Lavtižar zaslužen tudi za postavitev prvega planinskega zavetišča v Tamarju, ki so ga postavili leta 1889.