Ženski roman

Ženski roman izhaja iz nemške literarne vede, zaznamuje pa tisti del popularne pripovedne proze, katerega konzument in glavna oseba je v glavnem ženska. Za ustanoviteljico in eno glavnih predstavnic ženskega romana velja Eugenie Marlitt.

Nastanek in razvoj ženske literature

V 18. stoletju je s terminom ženska literatura mišljena predvsem literatura za ženske, pri čemer so jo le včasih ženske tudi pisale. Vse od razsvetljenstva so bile ženske pomembno literarno ciljno občinstvo. Zanje so najprej pisali moški, nato pa še ženske. Toda ženska literatura dolgo ni smela postati predmet znanstvenega raziskovanja. Veljala je za manjvredno, za trivialno. Literarna zgodovina je literaturo, ki so jo ustvarjale ženske, rada prezirala, pri čemer je sicer pogosto navajala njihova dela, ni pa analizirala posameznih del. Tako je ženska literatura ostajala neopažena. Za značilno žensko literaturo so označevali razne zveščiče šablonske vsebine (doktorske, ljubezenske).

Začetki slovenskega ženske literature

Ženska je bila v tradiciji slovenske pripovedne proze, ki se je začela sredi prve polovice 19. stoletja, najprej glavna oseba v popularnih pripovednih žanrih, v uradni in v apokrifni ženski svetniški povesti in v dekliški vzgojni povesti. Avtorice so bile redke in v literarni kritiki in zgodovini (ki so jo do Marje Boršnik pisali izključno moški) ne najbolj cenjene. Razlog za njihovo diskriminacijo naj bi bil v ženskih žanrskih preferencah. Namesto da bi pokorno sledile nacionalni žanrski strategiji, ki je dajala prednost kmečki in zgodovinski povesti, so se odločale za pisanje tako nacionalno nerelevantnih žanrov, kot je ženski roman.

Značilnosti slovenskega ženskega romana

Ženski roman je ljubezenski roman. V njem je glavna oseba, in pogosto tudi naslovna oseba, ženska. Gre za mlado, revno in osamljeno dekle meščanskega stanu, ki si je izbrala napačnega partnerja, vendar ji ga do konca romana uspe nadomestiti s primernejšim kandidatom. V njem je spolnost tabuizirana – seksualne odnose prekriva z družinskimi. Prostor dogajanja je ponavadi mestno-grajski. Eno od pogostejših motivacijskih sredstev je bolezen. Prepoznavna značilnost slovenskega ženskega romana iz idejno-moralne plasti besedila je tudi kategorični imperativ ali moralna maksima, ki se ji junakinja brezpogojno podreja v vseh kritičnih trenutkih. Drugače pa je v novejši slovenski prozi, to je po letu 1980. Literarne pisave so zelo raznolike, pogosto pa z ironijo in sarkazmom razbijajo ustaljene literarne vzorce in polemizirajo s pojmom ženskega v literaturi. Marsikateri sodobni slovenski ženski roman prinaša brezobzirno analizo t. i. ženskih vzorcev vedenja in se kritično loteva zlasti v medijih opazne stereotipne podobe ženske. Tudi sodobne ženske glavne osebe so drugačne: njihov cilj ni poroka, ampak samostojno, ločeno življenje, zato so v koncu romanov ločene celo tiste ženske, ki so bile na začetku poročene.

Prve slovenske prozaistke

Pri Slovencih se prve prozaistke pojavijo šele v 19. stoletju:

• Luiza Pesjak (1828–1898) Njen roman Beatin dnevnik (1887) je značilni predstavnik ženskega romana takratne dobe in je pod močnim estetskim in tematskim vplivom nemškega ženskega romana.

• Josipina Turnograjska (1833–1854) V njenih delih nastopajo ženske kot božanstva, kot nosilke naravne moči in poguma, nadzemeljske lepote, kot zaščitnice ljubezni in dosmrtne zakonske zveze. Vendar njeno oblikovanje ženskih likov označijo za pretiravanje.

• Pavlina Pajk (1854–1901) V primerjavi z že omenjenima prozaistkama je bila najbolj plodovita. Literarna zgodovina jo je odrinjala, ker naj bi bila njena literatura trivialna. V njenih romanih so ženske osrednji liki. Napisala je 6 romanov, ki jih Hladnik razvršča med značilne pripadnike ženske literature tistega časa, omenja pa tudi dejstvo, da se dogajalni prostor (večinoma gre za mestno-grajsko okolje) v njih komaj kaj razlikuje od prostora, ki ga je opisoval Jurčič, prav tako pa je jurčičevemu podoben tudi ljubezenski trikotnik z osebami. Toda Jurčič velja za pisatelja literature z umetniško vrednostjo, Pajkova pa za avtorico trivialne ženske literature. Njen ženski roman razume kot funkcijski ekvivalent določenega tipa pravljic, npr. Pepelke.

K razvoju slovenske ženske književnosti je pripomogel tudi list Slovenka, ki je pričel izhajati leta 1897. Med pisateljicami sta izstopali Ivanka Anžič in Zofka Kveder.

• Zofka Kveder (1878–1926) je bila prva avtorica ženske umetniške, feministično obarvane literature. V ospredju njenega zanimanja so ženske in njihove usode. Osrednji lik romana Njeno življenje je simbol usod žensk na pragu prejšnjega stoletja.

Pripovedna proza slovenskih literarnih ustvarjalk po 2. svetovni vojni kot primer razpetosti med trivialno in umetniško ambicijo: Mimi Malenšek in Mira Mihelič.

• Mira Mihelič (1912–1985) Njene romane so označevali zgolj kot ženske romane. Njen prvi roman Anton Slodnjak oceni kot posrečen posnetek evropskega ženskega romana. Helga Glušič je opozorila, da ima tudi v drugih njenih romanih osrednjo vlogo ženska, njene like pa imenuje ženske prehodnega obdobja.

• Marjeta Novak Kajzer Njen roman Kristina (1985) prinaša poseben, izrazito ženski pogled na erotiko in čutnost, v središču dogajanja je ženska.

• Berta Bojetu-Boeta Njen roman Filio ni doma (1990) so označili predvsem za roman ženskih likov. Prvič v zgodovini slovenske književnosti pisateljica iz izrazito ženske perspektive spregovorila o skrajno brutalni podobi sveta.

Poleg naštetih avtoric pa so pomembne še: Nada Gaborovič, Nedeljka Pirjevec, Zlata Vokač, Marija Vogrič, Maja Novak, Katarina Marinčič, Brina Svit, Vesna Milek.

Viri

• Miran Hladnik (1981). Slovenski ženski roman v 19. stoletju. Slavistična revija 29, št. 33, str. 259-296. (COBISS) ali [1]
• Silvija Borovnik (1996). Pišejo ženske drugače. Ljubljana: Mihelač.(COBISS)
• Silvija Borovnik (2002). Sodobne slovenske romanopiske.(COBISS) ali [2]