Homeopatija

Homeopatija (iz grščine όμοιος hómoios, slovensko enak, podoben in grško πάθος páthos, slovensko trpljenje, bolezen) je oblika zdravilstva, ki jo je utemeljil Samuel Hahnemann v 18. stoletju. Homeopatski zdravilci trdijo, da se bolnika lahko zdravi s pripravki, ki pri zdravem človeku izzovejo simptome podobne tistim ob bolezni. Po prepričanju homeopatov, zaporedno redčenje in mešanje odstrani strupeni učinek zdravila, pri čemer se dobre lastnosti učinkovine ohranijo v topljencu (vodi,sladkorju ali alkoholu). Končni izdelek je pogosto tako razredčen, da se snovi ni mogoče ločiti od čiste vode, sladkorja ali alkohola. Zdravilci homeopati izberejo način zdravljenja po pogovoru z bolnikom v katerem odkrijejo njegovo fizično in psihično stanje, ki sta pomembni za izbiro homeopatskega zdravila.

Trditve o tem, da je homeopatsko zdravljenje učinkovitejše od učinka placeba niso podprte z znanstvenimi in kliničnimi raziskavami. Homeopatske ideje so znanstveno nesprejemljive in so "diametralno nasprotje modernemu faramacevtskemu znanju". Pomanjkanje prepričljivih znanstvenih dokazov, ki bi podpirali njeno učinkovitost in protislovja v osnovnih znanstvenih načelih sta povzročili, da je homeopatija označena kot lažna znanost ali z besedami medicinskega obzornika iz leta 1998 kot "placebo zravljenje v najboljšem in mazaštvo v najslabšem".

Uporaba homeopatije v svetu je različna in sicer od dveh odstotkov v Britaniji in Združenih Državah v katerem koli letu, do 15 odstotkov v Indiji, kjer je homeopatija del indijske tradiconalne medicine. V splošnem velja, da so homeopatska zdravila varna z nekterimi redkimi izjemami, kljub temu pa so homeopatom večkrat očitali, da so spravljali bolnike v nevarnost s tem, da so jim odsvetovali uporabo klasične medicine na primer cepljenja, zdravil proti malariji in antibiotikov.V številnih državah zakoni, ki upravljajo področje nadzora in testiranja običajnih zdravil ne veljajo za področje homeopatskih zdravil.

Temelji homeopatije

Življenjska sila

Aristotel je utemeljil takoimenovani vitalizem; prepričanje, da imajo živa bitja življenjsko silo. Življenjska sila naj bi omogočala bitjem čutenje in dejavnost. Hahnemann je prevzel to idejo o nesnovni življenjski sili in jo umestil med temelje homeopatskega nauka.

Načelo podobnosti

Po homeopatskim prepričanju in dosedanji uspešni praksi lahko določeno bolezen pozdravi le sredstvo, ki v zdravem organizmu povzroči tej bolezni podobne simptome, kar izraža latinsko reklo similia similibus curentur (podobno se zdravi s podobnim). Po takšnem prepričanju vse bolezni izhajajo iz neuravnovešene življenjske sile. Zdravljenje s homeopatijo stremi k vzpostavitvi notranjega ravnovesja.

Potenciranje

Potenciranje pomeni razredčevanje substanc ob hkratnem stresanju. Potenciranje poteka v stopnjah iz pratinkture, ki je lahko rastlinskega, živalskega, mineralnega ali kemičnega izvora, in z indiferentnim razredčilom (na primer alkohol, mlečni sladkor, destilirana voda, glicerol). Snovi, katere so razredčene v razmerju 1:10, imajo poleg imena črko D in številko, ki označuje stopnjo redčenja. Črka C označuje redčenje v razmerju 1:100. V uporabi so tudi LM oziroma Q potence, kjer gre za razredčevanje 1:50000.

Homeopatska zdravila se izdajajo v obliki raztopin ali globul oziroma kroglic. Substance z nižjo potenco so tudi v obliki tablet.

Miazme in nozode

Hahnemann je pri nekaterih bolnikih opazil, da se zdravstveno stanje kljub ustrezno izbranem zdravilu ni izboljšalo. Dognal je, da je zdravljenje neuspešno zaradi kroničnih motenj bolnikovega zdravja, ki so zapisane v dednini; te kronične obremenitve je imenoval miazme. Miazme naj bi se med ljudmi prenašale z dedovanjem, s spolnimi odnosi ali z okužbo. Zoper določeno miazmo naj bi obstajalo tudi ustrezno zdravilo - nozoda.

Vrste homeopatije

• Klasična homeopatija: homeopat izbira zdravilo na podlagi pogovora. Temelji na tem, da vse bolezni običajno izhajajo iz konstitucije človeka; iz hoje, razpoloženja, ogrodja, telesne teže, dojemljivosti za vročino, mraz...;
• Lokalna (organska) homeopatija: iz dosedanjih izkušenj homeopatov za vsako bolezen ali organ obstaja 20 do 30 zdravil, ki jih je potrebno pravilno izbrati;
• Kompleksna homeopatija: naj bi bila najbolj neustrezna oblika homeopatije. Po svojem principu zelo podobna farmakologiji. Izdelki so narejeni v komercialne namene in manjka osebni prisop do bolnika;
• Izopatija: naj bi bila najmočnejša vrsta homeopatije. Pri zdravljenju upošteva vse bolezni, ki jih je človek prebolel od rojstva;

Homeopatsko zdravljenje

Homeopatsko zdravljenje se prične z pogovorom, v katerem ustrezno strokovno usposobljen homeopat poišče in svetuje uporabo določenega homeopatskega zdravila. V kolikor je zdravilo ustrezno izbrano, to pomeni, da so lastnosti zdravila čimbolj podobne simptomom bolnika, lahko pričakujemo dobre rezultate. Homeopatsko zdravljenje je namenjeno predvsem za oseben pristop do bolnika, saj se homeopat ukvarja predvsem z osebnostjo človeka, in ne toliko z njegovo telesno boleznijo. Zaradi česar je zahtevno narediti poskus v katerem bi testirali veliko ljudi z istimi telesnimi simptomi in istimi vzroki težav.

Medicinske in znanstvene ugotovitve

Homeopatije medicina ne podpira in ne priznava, ker za uspešnost zdravljenja ni ustreznih kliničnih dokazov. Leta 2005 je medicinska revija The Lancet objavila raziskavo, ki je temeljila na analizi rezultatov 110 raziskav zdravljenja s homeopatskimi zdravili in 110 raziskav zdravljenja z običajnimi zdravili. Zaključek raziskave je bil, da homeopatsko zdravljenje ni dalo boljših rezultatov, kot ga nudi placebo. Prav tako ni bilo dokazov, da bi zdravilne učinkovine homeopatskih pripravkov koristile pri zdravljenju, saj po homeopatskem načelu podobno s podobnim delujejo ravno obratno. Tako na primer pripravek za zdravljenje nespečnosti izdelajo iz kave, ki vsebuje kofein.

Visoko razredčenje

Homeopatska zdravila so močno razredčena oziroma potencirana. Običajno so tako razredčena, da sploh ne vsebujejo zdravilne učinkovine. To pomeni, da ne vsebujejo niti enega atoma, iona ali molekule zdravilne učinkovine. Fizik Robert L. Park, nekdanji izvršni direktor Ameriškega združenja za fiziko je o tem izjavil: »Ker je najmanjša količina učinkovine v pripravku ena molekula, bi moral vsebovati pripravek 30C vsaj eno molekulo originalne učinkovine raztopljene v najmanj 1000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000 molekulah vode. Za to bi potrebovali zabojnik, ki je vsaj 30000000000 krat večji od Zemlje«

Moralni vidiki in varnost

Ker homeopatska zdravila običajno vsebujejo le vodo ali alkohol veljajo za varna. Zdravljenje s homeopatskimi zdravili daje pomisleke predvsem v tem, da bolniki ne dobijo ustrezne oskrbe za bolezni, ki se jih sicer lahko zdravi z običajnimi zdravili. V Sloveniji je primer, kjer je zaradi zdravljenja malarije s homeopatskim načinom umrl pacient.

Glej tudi

• urinoterapija

Zunanje povezave

• Slovensko homeopatsko društvo
• Homeopatija - zgodovinski pregled
• Homeopathy Works: The Why and the How (angleško)