Bert Sakmann: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
+
+
Vrstica 32: Vrstica 32:


Odraščal je v kmečkem okolju v kraju [[Lindau]] ob [[Bodensko jezero|Bodenskem jezeru]] na [[Bavarska|Bavarskem]]. Srednjo šolo je obiskoval v Stuttgartu, kjer je razvil zanimanje za [[fizika|fiziko]]. Sprva je hotel postati [[inženir]], a je v zadnjem letniku gimnazije njegovo pozornost pritegnila [[kibernetika]] oz. možnost razlaganja bioloških sistemov v okviru inženirstva. Ker se ni mogel odločiti med fiziko in biologijo, je šel študirat [[medicina|medicino]] na [[Univerza v Tübingenu|Univerzo v Tübingenu]]. Tu se je usmeril v [[elektrofiziologija|elektrofiziologijo]], ki se mu je zdela najbližje njegovemu zanimanju. Med študijem se je izpopolnjeval na več drugih univerzah in ga končal na [[Univerza v Münchnu|Univerzi v Münchnu]], kamor je sledil takratni simpatiji in kasnejši ženi.
Odraščal je v kmečkem okolju v kraju [[Lindau]] ob [[Bodensko jezero|Bodenskem jezeru]] na [[Bavarska|Bavarskem]]. Srednjo šolo je obiskoval v Stuttgartu, kjer je razvil zanimanje za [[fizika|fiziko]]. Sprva je hotel postati [[inženir]], a je v zadnjem letniku gimnazije njegovo pozornost pritegnila [[kibernetika]] oz. možnost razlaganja bioloških sistemov v okviru inženirstva. Ker se ni mogel odločiti med fiziko in biologijo, je šel študirat [[medicina|medicino]] na [[Univerza v Tübingenu|Univerzo v Tübingenu]]. Tu se je usmeril v [[elektrofiziologija|elektrofiziologijo]], ki se mu je zdela najbližje njegovemu zanimanju. Med študijem se je izpopolnjeval na več drugih univerzah in ga končal na [[Univerza v Münchnu|Univerzi v Münchnu]], kamor je sledil takratni simpatiji in kasnejši ženi.

Po zaključku študija je postal doktorski študent pri [[Otto Creutzfeldt|Ottu Creutzfeldtu]] na [[Inštitut Kraepelin|Inštitutu Kraepelin]] v Münchnu, kjer se je ukvarjal z nevrofiziološkimi osnovami svetlobne [[Fiziološka adaptacija|adaptacije]] v [[domača mačka|mačjem]] [[oko|očesu]]. Tu je spoznal, da mora za razumevanje kompleksnih pojavov v [[osrednje živčevje|osrednjem živčjevju]] najprej razumeti mehanizme na nivoju posameznih [[nevron]]ov. Zato se je udeležil poletne šole in seminarja pri [[Bernard Katz|Bernardu Katzu]] ter se pridružil laboratoriju Dieterja Luxa na Inšitutu Maxa Plancka za psihiatrijo, kjer je spoznal [[Erwin Neher|Erwina Neherja]], ki ga je naučil merjenja [[električni tok|električnih tokov]] skozi majhna področja [[celična membrana|celične membrane]]. Nato je odšel delat v Katzov laboratorij na [[Univerzitetni kolidž London|Univerzitetnem kolidžu London]].

V Londonu so ga pritegnila odkritja o molekularnih osnovah [[vzdražnost]]i celic in pričel se je ukvarjati z molekularnimi vidiki prenosa živčnih impulzov prek [[sinapsa|sinaps]]. Creutzfeldt mu je kmalu ponudil vodstvo lastnega laboratorija na Inštitutu Maxa Plancka za biofizikalno kemijo v [[Göttingen]]u, zato se je vrnil v Nemčijo. Tu sta v sodelovanju z Erwinom Neherjem razvila metodo meritev tokov skozi posamezne [[ionski kanalček|ionske kanalčke]] v vzdražnih celicah. Obstoj ionskih kanalčkov sta v [[1950.]] letih predpostavila [[Alan Lloyd Hodgkin|Hodgkin]] in [[Andrew Huxley|Huxley]]. Meritve Sakmanna in Neherja so pokazale, da je lahko tok bodisi nič, bodisi maksimalen, kar ustreza zaprtem oz. odprtem stanju kanalčka - to je bila neposredna eksperimentalna potrditev obstoja teh struktur. Prve meritve sta objavila leta 1976, v naslednjih letih pa sta tehniko še izpopolnila v sodelovanju z več podoktorskimi študenti. Opisala sta jo v temeljnem delu ''Single-channel Recording'' (1983).


== Viri ==
== Viri ==

Redakcija: 12:01, 26. marec 2010

Bert Sakmann
Rojstvo (1942-06-12) 12. junij 1942 (81  let)
Stuttgart, Nemčija
NarodnostNemec
Področjaelektrofiziologija
UstanoveInštitut Maxa Plancka za biofizikalno kemijo, Univerzitetni kolidž London
Alma materUniverza v Tübingenu, Univerza v Münchnu, Univerzitetni kolidž London
Pomembne nagradeNobelova nagrada za fiziologijo ali medicino (1991)
Nagrada Gottfrieda Wilhelma Leibniza (1987)

Bert Sakmann, nemški fiziolog, nobelovec, * 12. junij 1942, Stuttgart, Nemčija.

Odraščal je v kmečkem okolju v kraju Lindau ob Bodenskem jezeru na Bavarskem. Srednjo šolo je obiskoval v Stuttgartu, kjer je razvil zanimanje za fiziko. Sprva je hotel postati inženir, a je v zadnjem letniku gimnazije njegovo pozornost pritegnila kibernetika oz. možnost razlaganja bioloških sistemov v okviru inženirstva. Ker se ni mogel odločiti med fiziko in biologijo, je šel študirat medicino na Univerzo v Tübingenu. Tu se je usmeril v elektrofiziologijo, ki se mu je zdela najbližje njegovemu zanimanju. Med študijem se je izpopolnjeval na več drugih univerzah in ga končal na Univerzi v Münchnu, kamor je sledil takratni simpatiji in kasnejši ženi.

Po zaključku študija je postal doktorski študent pri Ottu Creutzfeldtu na Inštitutu Kraepelin v Münchnu, kjer se je ukvarjal z nevrofiziološkimi osnovami svetlobne adaptacije v mačjem očesu. Tu je spoznal, da mora za razumevanje kompleksnih pojavov v osrednjem živčjevju najprej razumeti mehanizme na nivoju posameznih nevronov. Zato se je udeležil poletne šole in seminarja pri Bernardu Katzu ter se pridružil laboratoriju Dieterja Luxa na Inšitutu Maxa Plancka za psihiatrijo, kjer je spoznal Erwina Neherja, ki ga je naučil merjenja električnih tokov skozi majhna področja celične membrane. Nato je odšel delat v Katzov laboratorij na Univerzitetnem kolidžu London.

V Londonu so ga pritegnila odkritja o molekularnih osnovah vzdražnosti celic in pričel se je ukvarjati z molekularnimi vidiki prenosa živčnih impulzov prek sinaps. Creutzfeldt mu je kmalu ponudil vodstvo lastnega laboratorija na Inštitutu Maxa Plancka za biofizikalno kemijo v Göttingenu, zato se je vrnil v Nemčijo. Tu sta v sodelovanju z Erwinom Neherjem razvila metodo meritev tokov skozi posamezne ionske kanalčke v vzdražnih celicah. Obstoj ionskih kanalčkov sta v 1950. letih predpostavila Hodgkin in Huxley. Meritve Sakmanna in Neherja so pokazale, da je lahko tok bodisi nič, bodisi maksimalen, kar ustreza zaprtem oz. odprtem stanju kanalčka - to je bila neposredna eksperimentalna potrditev obstoja teh struktur. Prve meritve sta objavila leta 1976, v naslednjih letih pa sta tehniko še izpopolnila v sodelovanju z več podoktorskimi študenti. Opisala sta jo v temeljnem delu Single-channel Recording (1983).

Viri


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Bert_Sakmann&oldid=2215339«