Anton Bezenšek

Anton Bezenšek rojen 15. aprila 1854 v Bezenškovo Bukovje pri Frankolovem, umrl 11. Decembra 1915 v Sofiji- Bolgarija, ustanovitelj slovenske, hrvaške, bolgarske in ruske Stenografije. Deloval je kot slavist, pedagog, založnik in urednik.

Bezenškova mladost

Anton se je rodil očetu Tomažu Vezenšku- (Anton se je odrasel sam preimenoval v Bezenšek) in materi Marjeti roj. Kranjc v Bukovju pri Frankolovem kot najstarejši med osmimi sinovi. Oče Tomaž je bil dober gospodar in razgledan kmet, ugleden je bil v svoji okolici tudi kot dober pevec, cerkveni ključar in glasbenik. Zavedal se je pomena šolske izobrazbe in je vse svoje sinove spodbujal k učenju. Anton je že v Ljudski šoli na Frankolovem pokazal svojo nadarjenost. Takratni učitelj Filip Koderman ga je v popoldanskem času še dodatno poučeval nemščino, tako da se je Tonej, kakor so ga klicali domači, lahko v jeseni 1865. leta lahko vpisal v četrti razred ljudske šole v Celju. Tu je dopolnil svoje znanje in se vpisal na Gimnazijo v Celju. Postal je eden od najboljših učencev četrtega letnika, zato je bil leta 1870, zaradi učnega uspeha in vzornega vedenja, sprejet v celjsko Opatijo na brezplačno hrano in stanovanje. Takratni opat Matija Vodušek ga je spodbujal k literarnemu ustvarjanju. Tonej je že kot gimnazijec pošiljal svoje leposlovne spise pod psevdonimom v mladinski časopis Vrtec in leposlovni list Zora.

Bezenškov visokošolski študij

Čas njegovega šolanja na Gimnaziji Celje je sovpadal z dobo narodnih taborov in uspešnim delovanjem čitalnic, to je izoblikovalo odločno narodno mišljenje in ljubezen do slovenske besede. Leta 1873 je bil glavni pobudnik in ustanovitelj Besede prvega slovenskega dijaškega društva na celjski gimnaziji. Postal je prvi predsednik in zelo aktiven član tega društva. To mu je nakopalo mnogo težav z nemško usmerjenimi profesorji, zlasti od profesorja matematike, ki mu je zagrozil da ne bo opravil mature. Bezenšek se je takrat povezal s svojimi prijatelji, ki so bili v podobnem položaju, prijavili so se na zrelostni izpit leta 1874 v Zagreb, kjer je uspešno maturiral. Oktobra leta 1874 se je vpisal na filozofsko fakulteto, novoustanovljene Zagrebške Univerze. Obiskoval je predavanja iz slavistike, klasične filologije in filozofije. Tu se je seznanil tudi z Slovencem prof. Franjem Magdičem, ki velja za začetnika hrvaške stenografije. Večina takratnih slovenskih študentov na visokih šolah se je morala preživljati sama, tako tudi Bezenšek, ki si je nekaj sredstev pridobil z instrukcijami premožnejših študentov, veliko več pa z poučevanje stenografije, hrvaških dijakov na veliki Zagrebški gimnaziji. Organiziral je tečaje stenografije in v petih letih študija navdušil ter usposobil cele generacije hrvaških srednješolcev, jih zbiral, spodbujal, bodril, navduševal. V šolskem letu 1878/79 je zaključil svoj študij in postal honorarni učitelj na gimnaziji v Zagrebu, kjer je poučval poleg stenografije še nemščino in matematiko. Na univerzi v Zagrebu si je vztrajno prizadeval da bi odprli lektorsko mesto za stenografijo. Njegovi prošnji je hrvaška vlada 15.septembra 1878 ugodila, vendar je to mesto tako nizko ovrednotila, da je razočarani Bezenšek službo zavrnil.

Bezenškovo ukvarjanje s stenografijo

Prvo srečanje z stenografijo je Bezenšek doživel že v petem razredu gimnazije v Celju. Na gimnaziji je nemško stenografijo po Gabelsbergerjevem sistemu, poučeval kot neobvezen predmet Čeh dr. Gustav Lindner, navduševal je zanjo dijake, med njimi tudi Bezenška. Že leta 1875 je Bezenšek izdal prvo stenografsko knjigo na slovanskem jugu- Stenografsko čitanko. Postal je dopisni član stenografskih društev na Dunaju in v Toplicah na Češkem. Leta 1876 je popolnoma samostojno začel izdajati prvi strokovni časopis Jugoslovanski stenograf, namenjen slovenskim in hrvaškim bralcem. Istega leta je Bezenšek potoval po Češki in Nemčiji, v Pragi je en semester poslušal predavanja iz slavistike in opravil izpit iz nemške stenografije. Tako je pridobil uradni certifikat za poučevanje tega predmeta na srednjih šolah. Med svojim bivanjem v Pagi in Dresdenu je navezal stike z znanimi nemškimi, poljskimi in češkimi stenografi, ki so vplivali na to, da je kasneje svoj prenos stenografije v slovenščino prilagodil češkemu stenografskemu sistemu. Na Slovensko matico v Ljubljani se je obrnil s predlogom da izdajo njegovo slovensko oziroma jugoslovansko stenografijo, vendar so to zaradi slabega finančnega stanja začasno odložili. Na lastne stroške je nato izdal konec septembra 1876 svojo knjigo Nauk o stenografiji za hrvatski in slovenski jezik. Med slovenskimi razumniki in dijaki je knjiga našla veliko navdušencev, stenografija se je pričela širiti po slovenskih deželah. Stenografijo je Bezenšek v časopisu Jugoslovanski stenograf označil za ; tisto plemenito in vzvišeno sredstvo, ki narode zbližuje in jih druži, odpravlja razlike med latinico in cirilico. Bil je dober slavist in poznavalec vseh jugoslovanskih jezikov in je hotel ustvariti enotno stenografijo za vse južne Slovane, vzor mu je bila češka stenografija. Po odhodu na študije v Zagreb je poleg organiziranja tečajev stenografije na Gimnaziji v Zagrebu in na Univerzi, deloval tudi kot stenograf v hrvaškem saboru, kjer je postal celo vodja saborskega stenografskega urada. Poleti leta 1879, predno je šel na počitnice domov, je prejel brzojavko bolgarskega finančnega ministra Gligorija Načoviča z vabilom, naj pride v Sofijo, kjer mu nudijo mesto gimnazijskega profesorja z plačo 3000 švicarskih frankov s pogojem, da priredi stenografijo za bolgarski jezik in vzgoji stenografe za bolgarsko sobranje. Po Rusko_- Turški vojni in 3.marca 1878 podpisani Mirovni pogodbi pri San Stefanu med Rusijo in Turčijo, je demokratična država Bolgarija šele nastajala. Odločitev za Bezenška ni bila lahka, vendar je bil prepričan slovanofil, zato se je odločil da vabilo sprejme. Podpisal je pogodbo za pet let in bil prepričan da bo le začasna. Prvo predavanje o razvoju stenografije pri evroskih narodih je imel 25. septembra 1879 v prostorih Bolgarskega Sobranja v Sofiji. To je rojstni dan bolgarske stenografije, istega dne je tudi pričel z prvimi tečaji stenografije za Bolgare. Prvi učbenik z naslovom B'lgarska stenografija po sistemata na Fr.Ks. Gabelsberg je izdal leta 1880 in ga kasneje še popravjal ter dopolnjeval do popolnosti. Med njegovimi učenci so bili višji uradniki, oficirji, duhovniki in mnogi drugi poklici. Po prvem končanem letniku šolanja je med tečajniki izbral pet najboljših in jih zaposlil kot pomožne stenografe v svojem uradu. Na klasični gimnaziji v Sofiji je postal tudi profesor klasičnih jezikov in nemščine. Aktiven je bil tudi v družbenem življenju Sofije. Opazil je pomanjkljivo društveno življenje Bolgarov in kot dober organizator, po vzoru celjskega dijaškega društva, ustanovil prvo kulturno-prosvetno društvo Slavjanska beseda. Društvo je kmalu postalo center družabnega, prosvetnega in narodnega življenja v mestu. Živel je v hotelu, vendar se je tam počutil utesnjen, zato si je v centru Sofije ob Alabinski ulici, kupil razmeroma veliko parcelo na kateri si je sezidal vilo. Poleg vseh svojih aktivnosti je Bezenšek veliko pisal za razne slovanske časopise, postal je stalni dopisnik slovenskih- Slovenski narod, hrvaških, srbskih, bolgarskih in nemškega dunajskega časopisa Vaterland. Njegovi članki so bili objektivni in aktualni, dajali so pregled nad političnim, gospodarskim in kulturnim položajem v takratni Bolgariji.