Lasersko vodena bomba: Razlika med redakcijama
Nova stran: '''Lasersko vodena bomba''' je vrsta vodenega letalskega orožja, ki omogoča veliko boljšo točnost zadetka, kot [[Prosto_padajoče_letalske_bombe|prostopadne le... |
Brez povzetka urejanja |
||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
'''Lasersko vodena bomba''' je vrsta vodenega |
'''Lasersko vodena bomba''' je vrsta vodenega [[orožje|orožja]], ki omogoča veliko boljšo točnost zadetka, kot [[Prosto_padajoče_letalske_bombe|prostopadne letalske bombe]]. Deluje na principu zaznavanja [[laser]]skega žarka, odbitega od objekta - tarče. Lasersko vodenje so prvič uporabili [[Američani]] v [[vietnamska vojna|vietnamski vojni]] za precizne napade na cilje, ki jih prej z nevodenimi bombami niso mogli uničiti. To je povzročilo uvedbo vodenih bomb v številnih vojskah po svetu. |
||
[[Slika:Paveway_ILA06.JPG|thumb|right|[[Združene države Amerike|Ameriška]] lasersko vodena bomba Paweway III]] |
[[Slika:Paveway_ILA06.JPG|thumb|right|[[Združene države Amerike|Ameriška]] lasersko vodena bomba GBU-24 Paweway III]] |
||
==Princip delovanja== |
==Princip delovanja== |
||
Za uporabo lasersko vodenega orožja je potrebno željeno tarčo najprej osvetliti z laserskim označevalnikom. Ta je lahko nameščen na letalu (tistem, ki odvrže bombo ali na drugem letalu), vozilu na tleh ali pa ga prenaša in z njim upravlja človek. Odbito lasersko svetlobo nato zazna [[senzor]] na bombi, ki mora vzdrževati stabilno lego v prostoru. Pri prvih verzijah je bila stabilizacija izvedena s prostim vpetjem senzorja, ki se je zaradi aerodinamičnih sil poravnal s trajektorijo bombe, kasneje pa je bila uvedena stabilizacija z [[giroskop]]i. Senzor generira signal, na podlagi katerega bomba s pomočjo krmilnih površin popravlja morebitno odstopanje trajektorije od središča odbitega laserskega žarka. Prvi sistemi te vrste so uporabljali avtopilote, zasnovane na dvopoložajnem [[regulator]]ju, ki je omogočal le polne odklone krmilnih površin. To je negativno vplivalo na domet orožja; kasneje pa so z izboljšavami to pomanjkljivost odpravili.<ref>http://www.ausairpower.net/TE-PGM-ODS-92.html</ref> |
|||
Laserski žarek je ponavadi tudi moduliran v obliki zaporedja različno dolgih impulzov (t.i. ''pulzna modulacija''), kar |
Laserski žarek je ponavadi tudi moduliran v obliki zaporedja različno dolgih impulzov (t.i. ''pulzna modulacija''), kar prepreči odziv lasersko vodenega orožja na druge vire laserskega sevanja, vendar je za uspešno uporabo tega principa potrebno orožje predhodno ustrezno programirati, da se odziva na pravi signal. |
||
==Pomanjkljivosti laserskega vodenja== |
==Pomanjkljivosti laserskega vodenja== |
||
| Vrstica 14: | Vrstica 14: | ||
Dodatna problema sta tudi omejeno območje uporabe (pri premajhni višini odmeta bombe ali preveliki razdalji bomba ne doseže tarče) in omejeno vidno polje laserskega označevalnika (če je ta nameščen na istem letalu, kot bomba). |
Dodatna problema sta tudi omejeno območje uporabe (pri premajhni višini odmeta bombe ali preveliki razdalji bomba ne doseže tarče) in omejeno vidno polje laserskega označevalnika (če je ta nameščen na istem letalu, kot bomba). |
||
==Viri== |
|||
{{reflist}} |
|||
[[Kategorija:Bojna sredstva]] |
[[Kategorija:Bojna sredstva]] |
||
Redakcija: 23:19, 24. november 2009
Lasersko vodena bomba je vrsta vodenega orožja, ki omogoča veliko boljšo točnost zadetka, kot prostopadne letalske bombe. Deluje na principu zaznavanja laserskega žarka, odbitega od objekta - tarče. Lasersko vodenje so prvič uporabili Američani v vietnamski vojni za precizne napade na cilje, ki jih prej z nevodenimi bombami niso mogli uničiti. To je povzročilo uvedbo vodenih bomb v številnih vojskah po svetu.
Princip delovanja
Za uporabo lasersko vodenega orožja je potrebno željeno tarčo najprej osvetliti z laserskim označevalnikom. Ta je lahko nameščen na letalu (tistem, ki odvrže bombo ali na drugem letalu), vozilu na tleh ali pa ga prenaša in z njim upravlja človek. Odbito lasersko svetlobo nato zazna senzor na bombi, ki mora vzdrževati stabilno lego v prostoru. Pri prvih verzijah je bila stabilizacija izvedena s prostim vpetjem senzorja, ki se je zaradi aerodinamičnih sil poravnal s trajektorijo bombe, kasneje pa je bila uvedena stabilizacija z giroskopi. Senzor generira signal, na podlagi katerega bomba s pomočjo krmilnih površin popravlja morebitno odstopanje trajektorije od središča odbitega laserskega žarka. Prvi sistemi te vrste so uporabljali avtopilote, zasnovane na dvopoložajnem regulatorju, ki je omogočal le polne odklone krmilnih površin. To je negativno vplivalo na domet orožja; kasneje pa so z izboljšavami to pomanjkljivost odpravili.[1]
Laserski žarek je ponavadi tudi moduliran v obliki zaporedja različno dolgih impulzov (t.i. pulzna modulacija), kar prepreči odziv lasersko vodenega orožja na druge vire laserskega sevanja, vendar je za uspešno uporabo tega principa potrebno orožje predhodno ustrezno programirati, da se odziva na pravi signal.
Pomanjkljivosti laserskega vodenja
Lasersko vodenje je zanesljivo le, če je možno zagotoviti dobro osvetljevanje cilja z laserjem. V primeru, da je osvetljevanje prekinjeno (kot posledica neugodnih vremenskih razmer, prahu, dima, slabe odbojnosti laserskega žarka od tarče, itd), bomba izgubi sposobnost vodenja in nadaljuje po balistični tirnici. Precej vojaških vozil (predvsem oklepnikov) za obrambo pred lasersko vodenimi orožji uporablja posebno prekritje, ki slabo odbija laserski žarek, dodatno pa se uporabljajo tudi protiukrepi, kot sta dimna zavesa in aktivno motenje laserskega detektorja.
Dodatna problema sta tudi omejeno območje uporabe (pri premajhni višini odmeta bombe ali preveliki razdalji bomba ne doseže tarče) in omejeno vidno polje laserskega označevalnika (če je ta nameščen na istem letalu, kot bomba).