Bejrut: Razlika med redakcijama
m robot Dodajanje: pam:Beirut, roa-rup:Beirut |
m robot Spreminjanje: be-x-old:Бэйрут |
||
| Vrstica 73: | Vrstica 73: | ||
[[az:Beyrut]] |
[[az:Beyrut]] |
||
[[bat-smg:Beirots]] |
[[bat-smg:Beirots]] |
||
[[be-x-old: |
[[be-x-old:Бэйрут]] |
||
[[bg:Бейрут]] |
[[bg:Бейрут]] |
||
[[bn:বৈরুত]] |
[[bn:বৈরুত]] |
||
Redakcija: 07:42, 23. november 2009
Bejrut (arabsko بيروت, Bejrùt) je glavno mesto in obenem največje mesto v Libanonu. Z 1,8 milijoni prebivalcev (s somestji 2,1 milijona) je mesto glavno pomorsko pristanišče države ter njeno gospodarsko, bančno in finančno središče. Bejrut naj bi v letu 2009 gostil zimske Azijske igre ter Frankofonske igre. Obenem namerava kandidirati za zimske olimpijske igre leta 2018. Poleg državnih organov je v mestu sedež Organizacije arabskih zračnih prevoznikov in Gospodarske in socialne komisije za zahodno Azijo OZN. V Bejrutu sta tudi regionalna sedeža ILO in UNESCO za vse arabske države.
Geografija
Mesto leži približno na polovici libanonske obale Sredozemskega morja in je tako približno enako oddaljeno od Tira na skarajnem jugu in Tripolija na skrajnem severu države. Samo mesto leži na polotoku ob vznožju gorovja Libanon, kjer se ozka priobalna ravnica izteza v Sredozemsko morje. Skozi vzhodne dele predele mesta teče reka Bejrut (Nahr Beyrouth), katere izliv je v severni obali polotoka. Koordinate mesta so 33°54' severne zemljepisne širine in 35°31' vzhodne zemljepisne dolžine.
Zgodovina
Najdbe dokazujejo prisotnost človeka že v paleolitiku, takrat še na dveh otokih, ki so ju naplavine reke Bejrut do danes spojile s kopnim. Nedavna izkopavanja ob povojni obnovi so potrdila, da je v bronasti dobi, v 19. in 18. stoletju pr. n. št. v bližini današnjega pristanišča že stala kanaanitska naslebina. Najstarejša znana omemba mesta jee na klinopisnih tablicah iz Tel Amarne (danes v Egiptu) iz zgodnjega 14. stoletje pr. n. št., ki dokazujejo tudi takratne tesne vezi z Biblosom. Naselbina se je že takrat imenovala Birût, kar je semitska beseda za vodnjak ali izvir. Spet po drugi teoriji pa je mesto dobilo ime po prvi kraljici.
V feničanskem obdobju je Bejrut kljub prednostni lokaciji ob vodnih virih in naravno zaščitenem pristanišču preživel v senci Sidona, Tira in Biblosa. O osvojitvi Alekdsandra Velikega ni nobenih znanih pisnih virov, zato pa je večkrat omenjeno v obdobju helenizma, ko se je imenovalo Laodicea v Kanaanu in tako bilo eno izmed petih mest v selevkidskem kraljestvu, ki se je imenovalo po selevkidski kraljici Laodice.
Razcvet mesta se je pričel v obdobju Rimljanov, ki se je pričelo s Pompejeevo osvojitvijo leta 64 pr. n. št. Gaj Avgust Oktavijan je mesto povzdignil v status kolnije, ga po svoji hčeri poimenoval Colonia Julia AugustaFelix Berytus in izročil v upravljanje svojemu zetu Vespazijanu Agripi. Na helenističnih temeljih je nastalo povsem novo mesto, sofinancirano tudi s prispevki judejskih kraljev, ki so se tako hoteli prikupiti Rimljanom. Prebivalci so dobili rimsko državljanstvo in bili oproščeni davkov, v mesto pa so naselili številne veterane rimske vojske. Konec 2. stoletja je Septimij Sever ustanovil slovito Pravno šolo, ki je tekmovala s podobnimi šolami v Atenah, Aleksandriji in Cezareji. Na njej sta se izšolala slovita rimska pravnika Papinian in Ulpian, ki sta sestavila zametke poznejšega Justinijanovega kodeksa, iz katerega izvira sodobni zahodni pravni sistem.
Bejrut je bil cvetoče mesto tudi v času Bizantincev, koje vlogo trgovskega središča še okrepil s tkanjem in trgovanjem s svilo, konec 4. stoletja je postal tudi sedež škofije. Zaton se je pričel leta 551, ko ga je porušil potres in spremljajoči plimini valovi. Pravna šola se je preselila v Sidon in mesto je postalo relativno nepomembno pristanišče, kar je ostalotudi po arabski osvojitvi leta 635 in skozi 4 stoletja arabske vladavine.
Leta 110 je mesto po dolgotrajnem obleganju zavzel križarski poveljnik Baldvin I. in v njem ustanovil sedež latinske škofije. Leta 1187 ga je zavzel Saladin, vendar ga je že 6 let zatem zasedel križarski kralj Cipra Amoury. Leta 1291 so ga osvojili Mameluki in ga uspešno branili ob več poskusih zavzetja v 14. stoletju.
Leta 1516 je Mameluke premgala sultan Selim I. in Bejrut formalno priključil Otomanskemu imperiju, v resnici pa so upravljanje prepustili lokalnim vladarjem. Eden of njih je bil Fakhr ed-Dine II., ki je mestu povrnil del nekdanje slave. Ko se je leta 1618 vrnil iz izgnanstva v Toskani, si je v Bejrutu postavil rezidenco, vzpostavil trgovske stike z Benečani in drugimi evropskimi trgovci ter Bejrut določil za glavno pristanišče (poleg Sidona) za trgovanje s svilo s Šufa. Naslednji zlati trenutek za Bejrut je napočil v prvi polovici 19. stoletja v obdobju emirja Baširja Šihaba II. Vendar se je Bašir leta 1832 z egiptovskim pašo Ibrahimom Pašo povezal v protiturško koalicijo in v skrbi za svoje interese sta Turkom priskočili na pomoč Združeno kraljestvo in Avstrija. Združeno ladjevje teh držav je tako leta 1840 bombardiralo Bejrut, ki je bil po emirjevem postavljen pod neposredno otomansko vladavino. Pomen mu je znova začel rasti, ko je postal glavno pristanišče za trgovanje z Damaskom, ki so ga ravnokar odprli evropskim trgovcem. Po druzijskih pokolih sredi 19. stoletja in posledičnemu francoskemu izkrcanju se je vanj zateklo na tisoče maronitov in tako prispevalo pomemben delež k skokovitemu porastu prebivalstva v mestu, ki se je utrdilo kot poslovna prestolnica vzhodnega Sredozemlja. Ves čas se je krepila prisotnost Evropejcev, zlasti Francozov, ki so leta 1894 posodobili pristanišče in ga železniško povezali najprej z Damaskom, leta 1907 pa so povezavo podaljšali še do Alepa. V tem času so ameriški misijonarji ustanovili Ameriško univerzo v Bejrutu, ki je danes ena najprestižnejših univerz na Bližnjem vzhodu.
Med prvo svetovno vojno so britanske, francoske in ruske ladje blokirale bejrutsko pristanišče, kar je skupaj z naravnimi nesrečami pripeljalo do lakote. Leta 1916 je tako izbruhnil protiturški upor, ki je bil zadušen, kolovodje pa so na današnjem Trgu mučenikov obesili. 8. oktobra 1918 so v mesto vkorakale britanske čete, vendar so v skladu s tajnim dogovorom območje današnjega Libanona in Sirije prepustili Francozom. 25. aprila 1920 je s privoljenjem Društva narodov nastal francoski mandat Veliki Libanon z upravnim središčem v Bejrutu. Obdobju med obema svetovnima vojnama je bilo mirno in Bejrut si je utrdil položaj upravnega središča. Med 2. svetovno vojno so ga zasedle zavezniške enote in ga uporabljale za preskrbo celotne regije. Ob razglasitvi libanonske neodvisnosti in francoskem umiku leta 1946 je tudi formalno postal državna prestolnica.
Po izraelsko - arabskih vojnah od leta 1948 dalje so se v Bejrut zatekli številni palestinski begunci, ki v revščini še danes živijo v taboriščih v južnih predmestjih. Leta 1958 so se nasprotja med privrženci in nasprotniki Naserjevega panarabizma izrodila v državljansko vojno in v mestu se je izkrcalo okoli 15.000 ameriških marincev, ki so končali libanonsko krizo. Leta 1970, po izgonu iz Jordanije, se je v Bejrutu utaborila Arafatova PLO, ki je organizirala napade na Izrael ter v begunskih taboriščih vzpostavile države v državi. Ob izbruhu libanonske državljanske vojne je bil Bejrut eno glavnih žarišč spopadov in mesto se je vzdolž »zelene črte« (Damaščanska ulica) razdelilo na krščanski vzhodni in muslimanski zahodni del. Posamezne dele mesta so kontrolirale različne milice in v spopadi med njimi, dopolnjeni z bombardiranji izraelskih letal, sirsko zasedbo, Hezbolahovimi bombnimi napadi na tuja predstavništva in ugrabitvami tujcev so v mestu kljub posegom zahodnih vojsk (predvsem ameriške in francoske) in OZN terjale ogromno življenj in ogromno materialno škodo. Spopadi so se končali leta 1989 in leta 1991 so odpravili »zeleno črto«, ki vsemu navkljub še vedno ostaja v glavah prebivalcev. Po vojni je bil pod pokroviteljstvom nekdanjega premiera Rafika Haririja ustanovljen sklad za povojno obnovo, znan kot Solideré, ki mu je do danes uspelo v precejšnji meri obnoviti predvsem mestno središče okoli Trga mučenikov in trga Zvezda. Ob obnovitvenih delih so odkrili tudi nova arheološka najdišča, ki so razjasnila marsikaj o daljni zgodovini mesta.
Glavne znamenitosti in turizem
Odkar je vojna dokončno postala preteklost, je Bejrut čedalje bolj priljubljen turističnicilj tako med zahodnimi (med katerimi si znova pridobiva predvojni naziv »bližnjevzhodni Pariz«) kot tudi med turisti iz ostalih arabskih držav, ki jih privlači zelo liberalna ureditev glede na toge islamske zapovedi njihovih matičnih držav.
Narodni muzej hrani obsežne arheološke zbirke iz celotnega Libanona. Zgradbo južno od mestnega središča so zgradili v 30. letih 20. stoletja. Zaradi lege ob »zeleni črti« je bila med vojno močno poškodovana. Številne majhne eksponate so uspeli prenestina varno, večje so pred spopadi shranili v kleti oz. jih zaščitili z betonskimi lupinami, tako da jih je večina preživela spopade. Po obsežni obnovi so ga leta 1999 znova odprli za javnost.
Mestno središče, znan kot »Downtown«, je med vojno utrpelo hude poškodbe, danes pa v veliki meri predstavlja vzorčni primer povojne obnove. Njegovo središče je trg Zvezda (fr. Place d'Étoile), med domačini znano tudi kot Nedžemah. V njem se stika več ulic, ki so jih uredili v pariškem slogu. Sredi trga stoji stolp z uro, ob njem pa zgradba libanonskega državnega parlamenta, katoliška cerkev sv. Elije in maronitska cerkev sv. Jurija ,ki izvira iz časov križarjev. Južno od obeh cerkva so ostanki rimskih kopališč, zahodno od trga pa stoji Veliki seraj, ki so ga leta 1890 zgradili Turki kot vojašnico in upravno zgradbo, danes pa je v njem sedež več državnih ministrstev. Severno od trga Zvezda stoji mošeja Omari. Sredi 12. stoletja so križarji na mestu starejše bizantinske cerkve zgradili cerkev Janeza Krstnika, Mameluki pa so jo po letu 1291 spremenili v mošejo. Vzhodno od Trga zvezda leži podolgovat in danes še neurejen Trg mučenikov (fr. Place des Martyrs), čez katerega je tekla »zelena črta«, leta 2005 pa je bil prizorišče obsežnih protisirskih demonstracij. Sredi trga stoji spomenik leta 1840 usmrčenim vodjem protiturškega upora, po katerih je tudi dobil ime. Ob jugozahodnem vogalu trga stoji mošeja Mošeja al-Amina, pred njo pa so leta 2005 na hitro uredili grob Rafika Haririja.
Iz morja tik ob skrajni zahodni mestni obali štrlijo »golobje skale«, znane tudi kot »raouché« in so ena redkih naravnih znamenitosti mesta. Ob severni obali polotoka (ki še vedno sodi v zahodni del mesta), se ob ulici Avenue de Paris razprostira priljubljeno obalno sprehajališče, med domačini znano kot »Corniche«.
Religija
Bejrut je eno najbolj raznolikih mest na Bližnjem vzhodu, saj si ga delijo kristijani (Maronitska cerkev, Grška pravoslavna cerkev, Armenska pravoslavna cerkev, Armenska katoliška cerkev, Rimskokatoliška cerkev ter protestanti), muslimani (suniti in šiiti) ter druzovska manjšina. Večina bejrutskih Judov je ob začetku vojne leta 1975 mesto zapustila in emigrirala v ZDA, kjer so se naselili pretežno v New Yorku, natančneje v Brooklynu. Bejrut je bil med libanonsko državljansko vojno razdeljen na muslimanski zahodni Bejrut in krščanski vzhodni Bejrut.
Visoke šole in univerze
Bejrut je sedež enaindvajsetih univerz, med njimi Ameriška univerza v Bejrutu, Libanonska ameriška univerza (prva ženska visoka šola na Bližnjem vzhodu, Université de Saint-Joseph, Hagazijanska univerza, Libanonska univerza, Ameriška znanstveno tehnična visoka šola in Bejrutska arabska univerza.
Glej tudi
Zunanje povezave
