Jožef Košič

Jožef Košič (madžarsko Kossics József) rimskokatoliški župnik, pisatelj, etnolog, pesnik, zgodovinar hrvaškega rodu. * 9. oktober 1788, Bogojina; † 26. december 1867, Gornji Senik.

Njegov oče, starejši Jožef Košič, je bil šolmošter iz Varaždina. Njegova mati, Ana Kregar, nižji plemika iz Ivancih.

Košičevi grob v seniškem pokopališču.

Spominska tabla v crkvu.

Na Madžarsko je hodil v nižjo in višjo gimnazijo, v Kőszegu in Sombotelu (m.: Szombathely), kje je študiral bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen l. 1811. Kaplanoval je v Beltincih, v Turnišču, Rogašovcih, in Svetem Juriju. Na Gornjem Seniku je bil dušni pastir 39 let. Pred tem je od 1816 do 1829 pastiroval v Dolnjem Seniku. Slovenska etnologija ga ima za avtorja prve pokrajinske monografije, ta knjiga je O vendskih-totih na Madžarskem (A Magyar Országi Vendus-Tótokról 1824-28).
Prvo svojo razpravo je Košič napisal v madžarščini: Ali so na Madžarskem Vandali? (Vannak e Magyar Országban Vandalusok?). Tu zagovorja tedaj razširjeno mnenje, da naj bi bili Slovenci na Madžarskem potomci Vandalov.
„O vendskih-totih na Madžarskekem” objavil anonimo naprej v časopisu Kedveskedő („Dobrikav”), na Dunaju, leta 1824. Spis je ponatisnil János Csaplovics pod svojim imenom v peštanski reviji Tudmányos gyűjtemény (Zbirka znanosti) leta 1828. Leta 1829 pa ga je objavil v knjižnici v nemškem prevodu. V slovenščino prevedel madžarsko slovnico (1833).

Košiča je zelo zanimala zgodovina, predvsem zgodovina Prekmurja.
Jožef Košič je prvi slovenski pisatelj na Madžarskem, ki je pisal večinoma posvetne poučne spise. Zato je moral uporabljati tudi nove besede. Te je vzel iz štajerskega in kajkavskega hrvaškega govora. Nove besede je tvoril tudi sam.
Umrl na Gornjem Seniku, v 80 letu starosti. Na pokopališču ima grob, z nagrobnim kamnom in madžarskim napisom.
Zelo pomembni za ohranitev slovenskega jezika in narodne zavestih madžarskih Slovencev še danes.

Stanko Vraz z ostro satiro je v sonetu Hoj Košič! ošvrknil Košiča, za madžarske slovnice "na vandalszka vüszta". Ob koncu 18. stoletja se je začel prebujati madžarski nacionalizem, v okviru katerega so se pojavile težnje k asimiliaciji nemadžarskega prebivalstva (»madžarizaciji«), ampak je zmota, da Košič to je pomagal.

Dela

• O vendszkih-totih na Vogrszkem, 1824-28.
• Krátki Návuk Vogrszkoga Jezika za Zacsetnike, 1833.
• Krizsna paut na XIV. stácie ali postojaliscsa, 1843.
• Sztarine zseleznih ino Szalaszkih Szlovencov, 1845.
• Zobriszani Szloven i Szlovenka med Műrov i Rábov, 1845-48.
• Zgodbe vogerszkoga králesztva, 1848.
• Jezus moje pozselenye, 1851.

Viri

• Marija Kozar, Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem, Monošter-Szombathely, 1996.
• Francek Mukič in Marija Kozar, Slovensko Porabje, Celje, 1982.
• Jože Vugrinec, "Jubilejni Košičevi dnevi", v Slovenski koledar, 2004.

Glej tudi

• Seznam slovenskih pisateljev in pesnikov na Madžarskem
• Seznam slovenskih etnologov
• Cerkev Janeza Krstnika, Gornji Senik
• Cerkev Marijino oznanjenje, Dolnji Senik
• Bogojina