Ofelija (luna): Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Xqbot (pogovor | prispevki)
m robot Dodajanje: hu:Ophelia (hold); kozmetične spremembe
AHbot (pogovor | prispevki)
m robot Spreminjanje: es:Ofelia (satélite)
Vrstica 61: Vrstica 61:
[[el:Οφηλία (δορυφόρος)]]
[[el:Οφηλία (δορυφόρος)]]
[[en:Ophelia (moon)]]
[[en:Ophelia (moon)]]
[[es:Ofelia (luna)]]
[[es:Ofelia (satélite)]]
[[fi:Ofelia (kuu)]]
[[fi:Ofelia (kuu)]]
[[fr:Ophélie (lune)]]
[[fr:Ophélie (lune)]]

Redakcija: 18:29, 23. julij 2009

Ofelija
Posnetek s pomočjo katerega so odkrili luno Ofelijo. Luna Kordelija je spodaj, zgoraj je Ofelija. Obe sta ob obroču ε (epsilon) označeni s krogom.
Odkritje
OdkriteljRichard J. Terrile / Voyager 2
Datum odkritja20. januar, 1986
Oznake
Uran VII, S/1986 U 8
Značilnosti tira
Srednji polmer orbite
53.763,390 ± 0.847 km[1]
Izsrednost0,00992 ± 0,000107[1]
0,37640039 ± 0,00000357 dni[1]
Naklon tira0,10362 ± 0,055° (na Uranov ekvator)[1]
ObkrožaUran
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti54 × 38 × 38 km[2]
Srednji polmer
23 ± 4 km[2]
~6.600 km²[3]
Prostornina~41.000 km³[3]
Masa~5,1×1016 kg[3]
Srednja gostota
~1,3 g/cm³ predvideno
~0,0070 m/s²[3]
~0,018 km/s[3]
sinhrono[2]
[2]
Albedo0,08 ± 0,01 [4]
Temperatura~64 K[3]

Ofelija je Uranov notranji pastirski satelit.

Odkritje in imenovanje

Luno Ofelijo je odkril Richard J. Terrile 20. januarja 1986 na posnetkih, ki jih je naredil Voyager 2. Takrat je dobila začasno oznako S/1986 U 8 [5]. Pozneje je niso več opazili do leta 1997, ko jo je posnel Vesoljski teleskop Hubble [4][6]. Astronoma Richard French in Philip Nicholson sta iskala v Uranovih obročih popačenja, ki bi jih lahko povzročila dva pastirska satelita (Kordelija in Ofelija). Našla sta valovanje na enem robu obroča ε. Izračunala sta lego obeh lun in Erich Karkoschka je na posnetkih, ki jih je naredil Vesoljski teleskop Hubble, našel obe luni v marcu leta 2000.
Uradno ime je dobila po Ofeliji, hčerki Polonija iz Shakespearove tragedije Hamlet.

Lastnosti

O luni Ofeliji je znana samo tirnica [1], premer [2] in albedo. Na slikah, ki jih je naredil Voyager 2, izgleda podolgovato telo z vzdolžno osjo usmerjeno proti Uranu. Njena gostota je 1,3 g/cm³, kar je manj kot gostota Zemlje. To kaže na to, da jo sestavlja v veliki meri tudi vodnega ledu. Njena površina je zelo temna (albedo je 0,08[4]). Težnostni pospešek na površini je komaj 0,0073 m/s². Njena tirnica je znotraj sinhrone tirnice, ki se ji zaradi plimskih vplivov počasi zmanjšuje polmer.

Opombe in reference

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Jacobson, R.A. (1998). »The Orbits of the Inner Uranian Satellites From Hubble Space Telescope and Voyager2 Observations«. The Astronomical Journal. 115: 1195–1199. doi:10.1086/300263.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Karkoschka, Erich (2001). »Voyager's Eleventh Discovery of a Satellite of Uranus and Photometry and the First Size Measurements of Nine Satellites«. Icarus. 151: 69–77. doi:10.1006/icar.2001.6597.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 Izračunano iz ostalih parametrov
  4. 4,0 4,1 4,2 Karkoschka, Erich (2001). »Comprehensive Photometry of the Rings and 16 Satellites of Uranus with the Hubble Space Telescope«. Icarus. 151: 51–68. doi:10.1006/icar.2001.6596.
  5. Smith, B. A. (27. januar, 1986). »IAU Circular No. 4168«. Pridobljeno 06-08-2006. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= in |date= (pomoč)
  6. Showalter, M. R. (3. september 2003). »IAU Circular No. 8194«. Pridobljeno 05-08-2006. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= in |date= (pomoč); Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč)


Zunanje povezave