Pogovor:Pinjin

Poslovenjanje kitajskih imen

Pinjin in ideogramska kitajska pisava oba veljata za uradno obliko pisanja kitajskega jezika (podobno kot v srbščini velja za uradno obliko srbska cirilica in latinica-gajica). S tem se kitajščina uvršča med latinične jezike, za te pa v slovenščini velja pravilo o ohranjanju uradne oblike imen. In v pinjinu zapisana imena pomenijo uradno obliko zapisa za imena oseb in krajev.

Neupoštevanje tega standarda je barbarizem podobne vrste, kot če bi namesto uradne oblike Washington pisali Vošinkton, namesto George Bush pa Džordž Buš (ali če bi Francozi napisali Yosippe Yourtchitch namesto Josip Jurčič). Odstopanje od uradne oblike je dovoljeno le v redkih primerih, ko imamo v slovenščini zaradi zgodovinskih razlogov že dolgo časa ustaljeno posebno obliko - npr. Peking (ki se uradno imenuje Beijing, beri: Bei-džjing) ali Čang Kaj-Šek (ki se uradno imenuje Jiang Jieshi, beri: Džjiang Džjie-ši).

Vsakršno poslovenjenje zapisa kitajskih imen je lahko tudi zelo nevarno, saj se hitro zgodi, da "prevajalci" zapišejo enako besede, ki se izgovarjajo povsem različno (k večji zmešnjavi pripomore še starejša Wade-Gilesova transkripcija, ki nekatere glasove piše na izrazito čuden način) - npr.: poslovenjeni či lahko v kitajščini dejansko pomeni chi, qi, zhi ali ji. Še hujša napaka pri poslovenjanju je nadomeščanje črk x (mehki ś) in q (mehki ć) s ks in ku.

Pri poslovenjenju kot pripomočku za lažjo izgovorjavo kitajskih imen je treba paziti vsaj na ločevanje med trdimi in mehkimi šumniki - glej ustrezni razdelek v članku. Wade-Gilesova transkripcija ni dobra osnova za poslovenjanje, saj ne ustreza dejanski slušni podobi kitajščine (zato so jo tudi zavrgli).

Torej predlagamm: Uporabljajmo uradno obliko imen - pa čeprav Pravopis ne omenja tega pri vsakem jeziku posebej ampak samo pri splošnih pravilih. Marino 17:03, 9. september 2007 (CEST)

Še največji slovnični paradoks pa je ta, da kitajščino pravzaprav slovenimo iz pinjina, ker le tega uporablja večina drugih jezikov. Torej slovenimo latinični zapis, ki ga po pravilih slovnice ne bi smeli sloveniti?!? Kdor se s tem ne strinja naj poskusi sloveniti 胡锦涛 ali . Tuoermin 18:06, 25. oktober 2007 (CEST)

Mimogrede - jaz vem, kdo sta ta dva: 胡锦涛 Hu Jintao in 江泽民 Jiang Zemin. Ampak jaz ju ne bi poslovenil. Marino 20:18, 26. november 2007 (CET)

Tole o uradnem zapisu (vsaj glede na slovenščino) se mi zdi bolj za lase privlečeno, če ni drugega. Prav tako oznaka za barbarizem. Latinično pisavo praviloma ne slovenimo pri angleščini, ker jo veliko ljudi kar dobro pozna. Sicer se v zadnjem času tudi to spreminja (njuton, Pensilvanija ipd). Kitajščina pa je večini slovensko govorečim neznana in se mi ne zdi dobro naslanjati na »uraden« zapis. Kdor je ta uraden zapis uveljavljal ali uveljavil, pmsm ni imel pojma o, recimo, slovanskih jezikih. Zakaj bi morali slovanski jeziki pisati uraden zapis kitajščine s pisavo, ki ji je (načeloma) tuja? To je le moje laično mnenje. Enako menim za npr. japonščino, kakšne indijske jezike, pa amharščino, arabščino, perzijščino ipd. Ne vem zakaj jezikoslovci tega ne uredijo bolj. Saj vem, ena njihovih glavnih nalog je (po Toporišiču) opazovanje in raziskovanje, ne pa vsiljevanje norm. Ali niso švabaške gotice v Nemčiji rabili še dosti let v 20. stoletju? --xJaM 16:26, 12. marec 2009 (CET)

Pinyin je res prilagojen izgovorjavi, ki je v uporabi v angleško govorečih področjih in se kot tak ne sklada ravno s "slovansko" izgovorjavo. Ampak prav isto je pri francoskem, nemškem ali italijanskem zapisu imen. Pravzaprav je isto pri vseh latiničnih zapisih, saj vsak jezik po svoje izgovarja iste znake. Res ne vem, zakaj moramo zato samo pri nelatiničnih pisavah komplicirati in se iti slovenjenje?

Slovenski prevajalec v angleški, nemški ali francoski literaturi najde kitajsko ime zapisano v pinyinu. Prvi ga bo slovenil glede na angleško, drugi glede na nemško in tretji glede na francosko izgovorjavo. Ker noben nima pojma o kitajščini, tako dobimo tri različice istega imena. Na koncu dobi tekst v roke še lektor, ki s svojim izpiljenim znanjem slovenskega jezika da kitajskemu imenu končno neprepoznavno obliko, ki je nihče nikoli več ne bo uspel dešifrirati. Bralec, ki bo bral ta tekst bo sicer napisano "ime" lahko izgovoril, vendar to ne bo niti približno ustrezalo izvirniku. Morda lahko temu rečemo skrb za jezik, vendar s takšnimi uslugami uporabnosti jezika zgolj vežemo roke. Tuoermin 16:29, 3. maj 2009 (CEST)

Ne vem, zanašanje na to, da po pravopisu latiničnega zapisa kot je pinjin ne spreminjamo, se mi ne zdi ravno velika znanost. To bi pmsm moral pravopis urediti, npr. da se uradni latinični zapisi, (ki niso v skladu s slovenščino) ne rabijo ali nekaj podobnega. Razumem to v zvezi s 'čudnostjo' nekaterih jezikov v latinici, vendar smo nanje navajeni; na pinjin ipd pa gotovo nismo. [Kong Fuzi] npr. res čudno zveni, in niti ne vem, če je to po pinjinu, le prepisal sem Hinto Gnitonov zapis na spodnjem seznamu filozofov. Saj ne pišemo npr. angleških imen kot jih morda najdemo v ruski literaturi, ali ne - in podobno pmsm ne moremo pisati kitajskih imen iz te ali one literature, temveč direktno iz kitajske, kar pa je problem, ker je splošno znanje o kitajščini premajhno. Kdaj smo Philadelphia začeli pisati Filadelfija se verjetno ne ve več. V tem smislu je morda samo vprašanje časa kdaj bomo pisali Vašington, ali pač Vošington. --xJaM 10:23, 11. maj 2009 (CEST)

kitajski filozofi

Tedaj predlagaš, da za vse uporabimo pinjin zapis: http://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_kitajskih_filozofov

Hinko Gnito 09:51, 5. marec 2009 (CET)