Narodnoosvobodilni boj: Razlika med redakcijama
m + predloga |
Brez povzetka urejanja |
||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
== bvnhgmhj,j,.kczghtzgkmtzh == |
|||
'''Narodnoosvobodilni boj''', tudi '''narodnoosvobodilna borba''' ([[kratica]] '''NOB''') je oznaka boja jugoslovanskih narodov proti [[okupator]]jem na območju [[Jugoslavija|Jugoslavije]] in s tem [[Slovenija|Slovenije]] v obdobju med letoma [[1941]] in [[1945]], ki ga je vodila [[Komunistična partija Jugoslavije]] (KPJ). |
'''Narodnoosvobodilni boj''', tudi '''narodnoosvobodilna borba''' ([[kratica]] '''NOB''') je oznaka boja jugoslovanskih narodov proti [[okupator]]jem na območju [[Jugoslavija|Jugoslavije]] in s tem [[Slovenija|Slovenije]] v obdobju med letoma [[1941]] in [[1945]], ki ga je vodila [[Komunistična partija Jugoslavije]] (KPJ). |
||
[[Slika:Marshal Tito during the Second World War in Yugoslavia, May 1944.jpg|thumb|right|[[Josip Broz - Tito]] maja 1944]] |
[[Slika:Marshal Tito during the Second World War in Yugoslavia, May 1944.jpg|thumb|right|[[Josip Broz - Tito]] maja 1944]] |
||
ukazala boj proti dotakratnemu zavezniku - Tretjemu rajhu), so se nekatere zunaj-parlamentarne stranke in skupine odločile za oborožen boj proti okupatorju. S tem so se pridružile zavezniški protifašistični koaliciji. 15 različnih strank in skupin je bilo zbranih v Osvobodilni fronti, ki je združevala stranke, kot so [[Komunistična partija Slovenije]], [[Krščanski socialisti]], [[Narodni demokrati]] - Sokoli, liberalci [[Stara pravda|Stare pravde]], ali skupine, kot sta skupina slovenskih kulturnikov in skupina antifašistične zveze žena. Partizani so odigrali pomembno vlogo pri porazu nacizma in fašizma. V nasprotju s splošnim prepričanjem pa OF ni prva začela oboroženega odpora proti okupatorju, ampak so to storili pripadniki [[TIGR|Tigra]] ([[13. maj]]a 1941), ki so se proti italijanski okupaciji slovenske Primorske borili že dalj časa. |
|||
V času druge svetovne vojne so pripadniki [[Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Jugoslavije|Narodnoosvobodilne vojske]], ki so se po zgledu iz Sovjetske zveze imenovali partizani, utrpeli najvišje vojaške izgube v Sloveniji. Ubitih je bilo okoli 27.000 pripadnikov NOB. Velika večina jih je bilo ubitih v spopadih z [[Nemci|nemškimi]], [[Italijani|italijanskimi]] ali [[domobranci|domobranskimi]] enotami. 1032 jih je umrlo v taboriščih, okoli 830 so jih postrelili kot talce, zaradi mučenj jih je v zaporih umrlo 133. Najmanj 433 jih je usmrtila partizanska vojska sama, del zaradi dezerterstva in nekaterih drugih disciplinskih prestopkov, v tem številu so zajeti tudi tisti, proti katerim ni bil uveden sodni postopek. Najmanj 862 jih je bilo razglašenih za pogrešane. <ref>Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Oorn, Tadeja Tominšek Rihtar: Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji. V: Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 2002, str. 121-130.</ref> |
V času druge svetovne vojne so pripadniki [[Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Jugoslavije|Narodnoosvobodilne vojske]], ki so se po zgledu iz Sovjetske zveze imenovali partizani, utrpeli najvišje vojaške izgube v Sloveniji. Ubitih je bilo okoli 27.000 pripadnikov NOB. Velika večina jih je bilo ubitih v spopadih z [[Nemci|nemškimi]], [[Italijani|italijanskimi]] ali [[domobranci|domobranskimi]] enotami. 1032 jih je umrlo v taboriščih, okoli 830 so jih postrelili kot talce, zaradi mučenj jih je v zaporih umrlo 133. Najmanj 433 jih je usmrtila partizanska vojska sama, del zaradi dezerterstva in nekaterih drugih disciplinskih prestopkov, v tem številu so zajeti tudi tisti, proti katerim ni bil uveden sodni postopek. Najmanj 862 jih je bilo razglašenih za pogrešane. <ref>Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Oorn, Tadeja Tominšek Rihtar: Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji. V: Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 2002, str. 121-130.</ref> |
||
Redakcija: 09:50, 8. maj 2009
bvnhgmhj,j,.kczghtzgkmtzh
Narodnoosvobodilni boj, tudi narodnoosvobodilna borba (kratica NOB) je oznaka boja jugoslovanskih narodov proti okupatorjem na območju Jugoslavije in s tem Slovenije v obdobju med letoma 1941 in 1945, ki ga je vodila Komunistična partija Jugoslavije (KPJ).
ukazala boj proti dotakratnemu zavezniku - Tretjemu rajhu), so se nekatere zunaj-parlamentarne stranke in skupine odločile za oborožen boj proti okupatorju. S tem so se pridružile zavezniški protifašistični koaliciji. 15 različnih strank in skupin je bilo zbranih v Osvobodilni fronti, ki je združevala stranke, kot so Komunistična partija Slovenije, Krščanski socialisti, Narodni demokrati - Sokoli, liberalci Stare pravde, ali skupine, kot sta skupina slovenskih kulturnikov in skupina antifašistične zveze žena. Partizani so odigrali pomembno vlogo pri porazu nacizma in fašizma. V nasprotju s splošnim prepričanjem pa OF ni prva začela oboroženega odpora proti okupatorju, ampak so to storili pripadniki Tigra (13. maja 1941), ki so se proti italijanski okupaciji slovenske Primorske borili že dalj časa.
V času druge svetovne vojne so pripadniki Narodnoosvobodilne vojske, ki so se po zgledu iz Sovjetske zveze imenovali partizani, utrpeli najvišje vojaške izgube v Sloveniji. Ubitih je bilo okoli 27.000 pripadnikov NOB. Velika večina jih je bilo ubitih v spopadih z nemškimi, italijanskimi ali domobranskimi enotami. 1032 jih je umrlo v taboriščih, okoli 830 so jih postrelili kot talce, zaradi mučenj jih je v zaporih umrlo 133. Najmanj 433 jih je usmrtila partizanska vojska sama, del zaradi dezerterstva in nekaterih drugih disciplinskih prestopkov, v tem številu so zajeti tudi tisti, proti katerim ni bil uveden sodni postopek. Najmanj 862 jih je bilo razglašenih za pogrešane. [1]
Partizani so med in neposredno po drugi svetovni vojni ubili 13.483 pripadnikov Slovenskega domobranstva (11.000 po vojni), 813 pripadnikov Prostovoljne komunistične milice in 362 pripadnikov Jugoslovanske kraljeve vojske v ilegali. V času druge svetovne vojne je bilo ubitih še 9759 Slovencev mobiliziranih v nemško vojsko, 1172 Slovencev mobiliziranih v italijansko vojsko in 415 mobiliziranih v madžarsko vojsko.[2]
Viri
- ↑ Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Oorn, Tadeja Tominšek Rihtar: Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji. V: Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 2002, str. 121-130.
- ↑ Marjan Anidžarič, Jože Dežman, Ludvik Puklavec, Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni, Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Celje 2001, str. 104-119.
Glej tudi
Zunanje povezave
 | Ta članek o vojaški zgodovini je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |
