Karl May

Karl Friedrich May, nemški pisatelj, * 25. februar 1842, Hohenstein-Ernstthal, Saška, Nemčija, † 30. marec 1912, Radebeul, Saška, Nemčija.

Karl May

Njegov oče je pripadal tkalskemu cehu in je največjo skrb posvetil prav Karlu, ki je poleg štirih hčera bil njegov edini sin. Včasih ga je priganjal k učenju, včasih pa ga je vzel s seboj v gostilno, kjer se je ponašal s sinovo bistrostjo. Denarja pri hiši ni bilo preveč in Karl May je imel dokaj revno otroštvo. Mogoče je prav zaradi tega toliko raje segal po starem zaprašenem zaboju pustolovskih knjig. Še posebej rad pa je prisluhnil babičinim zgodbam z Bližnjega vzhoda. Babica si je marsikaj izmišljevala kar sproti, zato mnogi menijo, da je svojo bujno domišljijo podedoval prav po njej. Zaradi kraje in prevare je več let prebil v zaporu, kjer je napisal mnogo svojih uspešnic.

Znan je po seriji svojih del o divjem zahodu in njegovih junakih. Večina zgodb je pisana v prvi osebi kot Old Shatterhand, poleg so še Vinetou, Old Surehand in drugi.

Drugi del njegovih knjig podobno opisuje Bližnji vzhod, kjer avtor nastopa kot Kara ben Nemsi.

Po nekaterih delih so bili posneti filmi, ki so jih snemali tudi v nekdanji Jugoslaviji.

• seznam nemških pisateljev

[[Karl Friedrich May (*25. februar 1842, Ernstthal kot Carl Frriedrich May; † 30. Marec 1912 Radebeuld) je bil nemški pisatelj. Karl May je bil eden najproduktivnejših avanturnih pisateljev, kateri je desetletja spadal med najbolj brane nemške pisatelje. Znan je postal predvsem zaradi svojih potopisnih novelah, katerih vsebina opisuje Orient, ZDA in Mehiko. Veliko njegovih del so posneli, »posvojili« za gledališča, za tonske posnetke, ali pa jih ovekovečili v obliki stripa.

---

Življenje

Karl May se je rodil v siromašni družini tkalcev. Bil je peti od štirinajstih otrok, od katerih jih je devet umrlo že v prvih mesecih. Leta 1844 je zaradi pomanjkanja vitamina A dobil kurjo (nočno) slepoto, ki se je postopoma slabšala in pripeljala do oslepelosti. Ozdravili so ga komaj v njegovem petem letu starosti. Dečka polnega fantazije so že v šoli spodbujali, obiskoval je zasebno glasbeno šolo in ure komponiranja. Od leta 1856 je študiral kot proseminarist na seminarjih za učitelje v Waldenburgu. Tam so ga istega leta zaradi kraje šestih sveč izključili. Omogočili so mu obiskovati učiteljski seminar v Plaunu (Plauen). Njegova pot poučevanja se je leta 1861 že po nekaj tednih zaključila. Njegov sostanovalec ga je obtožil kraje žepne ure, moral je odslužiti šest tedensko zaporno kazen ter črtali so ga s seznama učiteljev pripravnikov, kar je pomenilo prepoved dela. V naslednjih dveh letih se je potrudil na legalni način preživeti; v svojem rojstnem kraju je poučeval, pisal pripovedi, komponiral in deklamiral. Za preživetje svojega obstoja pa te zaposlitve žal niso zadostovale. Žez tiralico so ga iskali zaradi kraje, goljufanja in sleparstva. Leta 1845 so ga obsodili na štiri leta prisilne delavnice, od katerih je tri leta in pol preživel v ječi v Zwickau. Zaradi dobrega vedenja je postal upravitelj knjižnice v kaznilnici, kjer je imel prost dostop do knjig, med njimi tudi do potopisne literature. Po njegovi osvoboditvi je ponovno poskušal vzpostaviti svojo meščansko eksistenco, vendar mu je poskus spodletel, zato je nadaljeval z goljufanjem in tatvinami. 1870 so ga v Niederalgersdorfu zaradi potepuštva aretirali in ga poslali v Sachsen. Od 1870 do leta 1874 je bil zaprt v ječi v Waldheimu. Nato se je vrnil k svojim staršem v Ernstthal, kjer je začel pisati. Leta 1874 je bila prvič objavljena ena izmed njegovih povesti (Die Rose von Ernstthal). Že v času med njegovima kaznima je navezal stike z založikom s Dresdna, Heinrichom Gottholdom Münchmeyerjem. Le ta ga je zaposlil kot urednika v svoji založbi. Prvič v življenju je imel dovolj sredstev za preživetje. Leta 1876 je dal odpoved, ker so ga poskušali omožiti z Münchmeyerjevo svakinjo in ga na ta način za stalno privezati nazaložbo. Po nadaljni zaposlitvi kot urednik pri založbi Brunota Radellija v Dresdnu, je May leta 1878 postal svoboden pisatelj. Skupaj s svojo zaročenko sta se odselila v Dresden. Leta 1879 je dobil ponudbo od nemškega katoliškega tednika Deutscher Hausschatz, da vse njegove pripovedi najprej ponudi njim. Tako je May leta 1880 začel s svojim ciklom iz Orienta, katerega je z manjšimi premori objavljal vse do leta 1888. Sporedn je pisal še za druge časopise, vendar je uporabljal psevdonime in druge naslove, tako so njegova dela večkrat honorirali. Do njegove smrti je izšlo več kot 100njegovih pripovedi v različnih časopisih, vendar med najpomembnejše spadata Deutsche Hausschatz in Der Gute Kamerad. Leta 1882 je ponovno vzpostavil kontakt s svojim bivšim šefom, za katerega je začel pisati prvega od petih kolportažnih romanov. May in Münchmeyer sta sklenila ustno pogodbo, kar pa se je pozneje izkazalo za usodno napako. Leta 1888 se je May preselil v Kötzschenbrod. Spoznal je mladega založnika Friedricha Ernsta Fehsenfelda, ki mu je prdlagal, naj svoje Hausschatz povesti povzame v knjigi. May se je na podlagi tega uveljavil kot pisatelj in pripisali so mu zasluženo slavo. Vendar kmalu več ni znal razlikovati med stvarnostjo in fikcijo, vedno bolj se je zapletal v tako imenovano Old Shatterhend legendo. Sam o sebi je trdil, da je vsebino svojih povesti sam preživel kot Old Shatterhand. Puškar s Kötzschenbroda mu je izdelal legendarno puško njegovega junaka in ostala orodja. V naslednjih letih je potoval po Nemčiji in Avstriji, predaval, dajal avtograme, se slikal z našemljenimi obiskovalci. Leta 1895 se je preselil v vilo Shatterhand v Radebeulu, katera je danes znana kot Karl-May-Museum. Leta 1899/1900 je Karl May potoval po Orientu. Prvi tričetrt leta je potoval sam (spremljal ga je le služabnik Sejd Hassan), prišel pa je vse do Sumatre. Leta 1900 je svojo pot skupaj s svojo ženo in zakoncema Plöhn nadaljeval. Istega leta so se vrnili nazaj v Radebeul. Med potjo je May pisal dnevnik, kateri je le delno ohranjen. Na poti je doživel dva živčna zloma, okreval je brez zdravniške pomoči. Vzporedno z Mayevim potovanjem (leta 1899) sta Hermann Cardauns in Rudolf Lebius močno kritizirala njegovo samoprodukcijo in s tem povezano Old Shatterhand legendo. Istočasno so mu pripisovali religiozno hinavščino, nemoralnost . Polemičnost in razni sodni postopki zaradi nedovoljenih izdaj knjig bi ga naj spremljali do konca svojega življenja. Njegov zakon z Emmo se je leta 1903 končal, v istem letu se je poročil z takrat že obvdovelo Klaro Plöhm. 9. decembra 1902 mu je Universitas Germana-Americana (Chicago) podelila nagrado Doctor honoris causa (častni doktor) za njegovo delo Im Reiche des Silbernen Löwen. Cristian Heermann, literarni kritik predvideva, da sta to podelitev May in njegova žena organizirala. Leta 1908 sta za šest tednov odpotovala v Ameriko, kjer sta obiskala Albany, Buffalo, Niagarske slapove in prijatelje v Lawrencu. To potovanje je Maya navdihnilo za njegovo delo Winnetou IV. Po njegovem potovanju po Orientu, se je Mayev stil pisanja spremenil. Dosedanja dela je poimenoval »priprave«, pisal je kompleksnejša, alegorična dela. Bil je prepričan, da mora rešiti, ali pa vsaj omeniti »vprašanje človeštva«. Zavestno se je usmeril k pacifizmu in posvetil je nekaj knjig prizadevanju, da lahko ljudi od slabega k dobremu preusmeri. 22. marca. 1912 ga je akademsko združenje za književnost in glasbo povabilo kot predavatelja, kjer so ga zasluženo slavili. Karl May je 30. marca. 1912 srčne paralize, akutnega bronhitisa, astme umrl. Pokopan je v Radebeul-Ost pokopališču.

---

Umetniško ustvarjanje

Karl May je bil eden izmed najuspešnejših avtorjev 19. stoletja trivialne literature v Nemčiji, predvsem s svojimi kolportažnimi romani. Njegovi pustolovski romani in mladinske novele so bili v več kot 33 jezikov prevedeni in dosegli so 200 milionov celotne naklade. Opisujejo potovanja do eksotičnih krajev, kot sta divji Zahod in Orient. Posvečal se je usodi krščanskeg stališča potlačenih narodov. V besedilih je viden razvoj od neimenovanega pripovedovalca v prvi osebi, kateri samo opazuje in poroča o junaku in njegovih dejanjih, vse do pripovedovalca v prvi osebi, izoblikovanega heroja Olda Schetterhanda in Kara Bena Nemsija. Nekateri izmed teh herojev ostajajo brez vojnih imen, prijatelji in tovariši jih kličejo »Charley«. Oprema in zmožnost se pri herojih ne spreminjata, zato se je May odločil za naslednji korak; pripovedovalec v prvi osebi je nastopal tako v divjem zahodu, kot tudi v Orientu ter v Nemčiji, vedno pod za tisto območje znanim (vojnim) imenom. Karl May je bil prepričan, da je pustolovščine z Winetoujem sam preživljal, identificiral se je s Old Shatterhandom. May je eden izmed redkih avtorjev, kateri so zabrisali od literarne teorije zahtevano distanco med pripovedovalcem v prvi osebi in stvarnim avtorjem. Povezano s tem so ga obtožili sleparstva in goljufanja. May je trdil, da so vsa njegova dela simbolično pojmovana. Čeprav se je zavestno hotel umakniti od etoloških predsodkov svojega časa, pravtako je pisal proti javnemu mnenju, se v njegovih delih pojavljajo izjave, ki imajo še danes »rasistični« značaj.

Zunanje povezave

• http://www.nemsi-books.net/
• http://digital.library.upenn.edu/webbin/gutbook/author?name=May%2C%20Karl%20Friedrich
• http://karlmay.leo.org/

Glej tudi

• seznam nemških pisateljev