France Bevk: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
m Redakcija 1778102 uporabnika 89.143.145.12 (pogovor) razveljavljena (podvojen podatek)
Vrstica 13: Vrstica 13:


== Delo ==
== Delo ==
Bevkovo literarno delo je zelo obsežno, saj zajema pesmi, zgodovinske in sodobne romane, [[novela|novele]], [[povest]]i, [[črtica (književnost)|črtice]], [[drama|drame]], mladinske povesti in [[pesem|pesmi]], [[hh, filmski scenarij]], [[potopis]] in [[prevod]]e. Ko so ob Bevkovi sedemdesetletnici naredili seznam njegovih del, so ugotovili, da je napisal čez 100 knjig. Že pred prvo svetovno vojno in med njo je Bevk pisal pesmi, za katere je značilna razgibana [[ritmika]], drzna [[simbolika]] in iskrena doživetja. Na njegovo pesem je sprva zelo vplival [[Oton Župančič|Župančič]], pozneje pa se je kot [[pesnik]] nagibal k [[ekspresionizem|ekspresionizmu]]. Piasateljevanja se je učil pri domačih pisateljih. Tukaj je predvsem čutiti vpliv [[Ivan Cankar|Ivana Cankarja]]. Kasneje pa je Bevk prišel v [[realizem|realistično opisovanje]] sodobne snovi, česar se je naučil pri [[Rusija|ruskih]] in [[Francija|francoskih]] [[realizem|realistih]]. Svoja dela je obljavljal skoraj v vseh listih in revijah. Bevkove zgodbe se odigravajo na Slovenskem [[Primorje|Primorju]], zanima ga življenje meščanov, samotnih hribovskih kmetov po [[Cerkljansko|Cerkljanskem]] in [[Tolminsko|Tolminskem]]. V njegovem delu se zvrsti množica realnih oseb, pri katerih je Bevk odkrival zlasti boj za obstanek, pravico, ljubezen in lepoto. Njegovi ljudje, ki jim je ljubezen glavna vzmet, se bore za življenje, zemljo, dom, posest. Mnogi med njimi so pohlepni, lakomni, grabežljivi, skopuški, nekateri zaidejo na pot [[zločin|zločina]] ali v čudaštvo. Ko je hotel zajeti celega človeka in občutiti vse človeške utripe, je izsledil v svojih ljudeh in njihovem [[okolje|okolju]] polno groze, nasilja, krvi, teme in zla. V fašistični dobi se je uprl [[nasilje|nasilju]], [[zasužnjevanje|zasužnjevanju]] in [[iztrebljanje|iztrebljanju]] [[slovensko prebivalstvo|slovenskega prebivalstva]]. Zaradi [[cenzura|cenzure]] ni mogel vsega naravnost povedati, zato je marsikaj le naznačil ali pa je svoje zgodbe prenašal v preteklost, pri čemer mu je bila zgodovina za kuliso.
Bevkovo literarno delo je zelo obsežno, saj zajema pesmi, zgodovinske in sodobne romane, [[novela|novele]], [[povest]]i, [[črtica (književnost)|črtice]], [[drama|drame]], mladinske povesti in [[pesem|pesmi]], [[filmski scenarij]], [[potopis]] in [[prevod]]e. Ko so ob Bevkovi sedemdesetletnici naredili seznam njegovih del, so ugotovili, da je napisal čez 100 knjig. Že pred prvo svetovno vojno in med njo je Bevk pisal pesmi, za katere je značilna razgibana [[ritmika]], drzna [[simbolika]] in iskrena doživetja. Na njegovo pesem je sprva zelo vplival [[Oton Župančič|Župančič]], pozneje pa se je kot [[pesnik]] nagibal k [[ekspresionizem|ekspresionizmu]]. Piasateljevanja se je učil pri domačih pisateljih. Tukaj je predvsem čutiti vpliv [[Ivan Cankar|Ivana Cankarja]]. Kasneje pa je Bevk prišel v [[realizem|realistično opisovanje]] sodobne snovi, česar se je naučil pri [[Rusija|ruskih]] in [[Francija|francoskih]] [[realizem|realistih]]. Svoja dela je obljavljal skoraj v vseh listih in revijah. Bevkove zgodbe se odigravajo na Slovenskem [[Primorje|Primorju]], zanima ga življenje meščanov, samotnih hribovskih kmetov po [[Cerkljansko|Cerkljanskem]] in [[Tolminsko|Tolminskem]]. V njegovem delu se zvrsti množica realnih oseb, pri katerih je Bevk odkrival zlasti boj za obstanek, pravico, ljubezen in lepoto. Njegovi ljudje, ki jim je ljubezen glavna vzmet, se bore za življenje, zemljo, dom, posest. Mnogi med njimi so pohlepni, lakomni, grabežljivi, skopuški, nekateri zaidejo na pot [[zločin|zločina]] ali v čudaštvo. Ko je hotel zajeti celega človeka in občutiti vse človeške utripe, je izsledil v svojih ljudeh in njihovem [[okolje|okolju]] polno groze, nasilja, krvi, teme in zla. V fašistični dobi se je uprl [[nasilje|nasilju]], [[zasužnjevanje|zasužnjevanju]] in [[iztrebljanje|iztrebljanju]] [[slovensko prebivalstvo|slovenskega prebivalstva]]. Zaradi [[cenzura|cenzure]] ni mogel vsega naravnost povedati, zato je marsikaj le naznačil ali pa je svoje zgodbe prenašal v preteklost, pri čemer mu je bila zgodovina za kuliso.


Znani Bevkovi povesti iz kmečkega življenja sta ''Krivda'' in ''Ljudje pod Osojnikom''. Po vsebini in slogu je najbolj znano Bevkovo delo roman ''Kaplan Martin Čedermac'' (1938), v katerem pisatelj obsoja [[raznarodovanje]], nasilje nad ljudstvom in protinarodne cerkvene ustanove v času fašistične [[Italija|Italije]]. Da bi se varoval fašistične policije, je moral Bevk delo izdati v Ljubljani pod psevdonimom ''Pavle Sedmak''. Še pred vojno in po njej je France Bevk mnogo pisal za mladino. Njegov topli odnos do otrok mu je pomagal, da je ustvarjal to, kar jih je zanimalo in kar jim je bilo potrebno za [[vzgoja|vzgojo]]. Za najmlajše je pripovedoval [[pravljica|pravljice]], večje pa vodil po svetu, jih učil [[bonton|kulturnega vedenja]] ali jim pripovedoval o svojem življenju. V mladinska dela je nevsiljivo vnesel spoznanja o naravi, družbi in življenju ter toplo domoljubje. V povestih ''[[Pastirci]]'', ''[[Grivarjevi otroci]]'' in ''[[Pestrna]]'' je popeljal Bevk svoje mlade bralce v tolminske hribe, med revne [[bajtar]]je in [[dninar]]je. Njihovi otroci morajo že z desetimi ali dvanajstimi leti k bogatim kmetom služit. Knjiga ''Tonček'' pripoveduje o dečku, ki je živel v [[Gorica|Gorici]], kjer so fašisti zaprli vse slovenske šole, in se moral učiti [[italijanski jezik]]. Pomembno delo je tudi zgodba ''[[Lukec in njegov škorec]]'', v kateri opisuje, kako sta Lukec in njegova mati krenila na pot z ladjo proti [[Amerika|Ameriki]], kjer ju je pričakoval oče, ki je še pred njima odšel služit in poskusil »priti do kruha«.
Znani Bevkovi povesti iz kmečkega življenja sta ''Krivda'' in ''Ljudje pod Osojnikom''. Po vsebini in slogu je najbolj znano Bevkovo delo roman ''Kaplan Martin Čedermac'' (1938), v katerem pisatelj obsoja [[raznarodovanje]], nasilje nad ljudstvom in protinarodne cerkvene ustanove v času fašistične [[Italija|Italije]]. Da bi se varoval fašistične policije, je moral Bevk delo izdati v Ljubljani pod psevdonimom ''Pavle Sedmak''. Še pred vojno in po njej je France Bevk mnogo pisal za mladino. Njegov topli odnos do otrok mu je pomagal, da je ustvarjal to, kar jih je zanimalo in kar jim je bilo potrebno za [[vzgoja|vzgojo]]. Za najmlajše je pripovedoval [[pravljica|pravljice]], večje pa vodil po svetu, jih učil [[bonton|kulturnega vedenja]] ali jim pripovedoval o svojem življenju. V mladinska dela je nevsiljivo vnesel spoznanja o naravi, družbi in življenju ter toplo domoljubje. V povestih ''[[Pastirci]]'', ''[[Grivarjevi otroci]]'' in ''[[Pestrna]]'' je popeljal Bevk svoje mlade bralce v tolminske hribe, med revne [[bajtar]]je in [[dninar]]je. Njihovi otroci morajo že z desetimi ali dvanajstimi leti k bogatim kmetom služit. Knjiga ''Tonček'' pripoveduje o dečku, ki je živel v [[Gorica|Gorici]], kjer so fašisti zaprli vse slovenske šole, in se moral učiti [[italijanski jezik]]. Pomembno delo je tudi zgodba ''[[Lukec in njegov škorec]]'', v kateri opisuje, kako sta Lukec in njegova mati krenila na pot z ladjo proti [[Amerika|Ameriki]], kjer ju je pričakoval oče, ki je še pred njima odšel služit in poskusil »priti do kruha«.

Redakcija: 04:52, 12. april 2009

France Bevk

France Bevk, slovenski pisatelj, ljudski pripovednik in slovenski realist, * 17. september 1890, Zakojca pri Cerknem, † 17. september 1970, Ljubljana, Slovenija.

Velja za najplodovitejšega slovenskega književnika[navedi vir], ki je rasel ob Cankarjevi umetnosti, se naslanjal na tradicijo in črpal iz sodobne evropske književnosti.

Življenjepis

France Bevk je bil rojen leta 1890 v Zakojci pri Cerknem na Goriškem.Umrl je na svoj 80. rojstni dan. Že v zelo zgodnjih letih je začel kazati zanimanje za knjige. Že pri rosnih 16. letih mu je revija Domači prijatelj objavila črtico Vstajenje. Po končani osnovni šoli je šel kot trgovski vajenec s sedemnajstimi leti v učiteljsko šolo, po priporočilu cerkljanskega dekana Franca Knausa, ki je zasledil njegove prispevke v reviji. S sošolci je sklenil izdajati dijaški literarni list imenovan Alfa, ki je izhajal vse dokler zanj niso izvedeli profesorji. Tudi po tem, se Bevkova ustvarjalnost ni ustavila. Še naprej je pošiljal pesmi dijaškemu listu Zora in urednici Domačega prijatelja Zofki Kvedrovi. Po maturi, leta 1913, je šel učit v domače hribe, v mesto Orehek, kasneje pa je bil premeščen v Novake nad Cerknim. Štiri leta po maturi je moral na vzhodno fronto.

Med vojno so ga preganjali zaradi protiavstrijskega mišljenja. Ko se je vrnil, je opustil učiteljski poklic in postal urednik ljubljanskega Večernega lista. Ko pa je ta prenehal izhajati, se je odločil za urejanje kulturne rubrike časopisa Slovenec. Hkrati je svoj čas posvetil gledališču in vodil ljudski oder ter režiral. Proti koncu leta 1920 se je kljub fašističnemu pritisku vrnil v Gorico in ohranjal slovenski jezik s svojimi romani. Ker je fašizem čedalje bolj zatiral Slovence na Primorskem, je tudi Bevk okusil fašistične zapore. Spomladi 1935 je bil skupaj s Francetom Steletom in Josipom Vidmarjem v Španiji. Tam je prijateljeval z Zoranom Mušičem. Leta 1943 je pobegnil iz zaporov in postal eden pomembnejših voditeljev narodnoosvobodilnega gibanja v Slovenskem primorju.

Po drugi svetovni vojni je najprej živel v Trstu, nato pa v Ljubljani, kjer je leta 1970 umrl. Prebivalci Nove Gorice so mu v veliko zahvalo s ponosom postavili spomenik, po njem se imenuje tudi centralni trg, prav tako pa tudi knjižnica.

Delo

Bevkovo literarno delo je zelo obsežno, saj zajema pesmi, zgodovinske in sodobne romane, novele, povesti, črtice, drame, mladinske povesti in pesmi, filmski scenarij, potopis in prevode. Ko so ob Bevkovi sedemdesetletnici naredili seznam njegovih del, so ugotovili, da je napisal čez 100 knjig. Že pred prvo svetovno vojno in med njo je Bevk pisal pesmi, za katere je značilna razgibana ritmika, drzna simbolika in iskrena doživetja. Na njegovo pesem je sprva zelo vplival Župančič, pozneje pa se je kot pesnik nagibal k ekspresionizmu. Piasateljevanja se je učil pri domačih pisateljih. Tukaj je predvsem čutiti vpliv Ivana Cankarja. Kasneje pa je Bevk prišel v realistično opisovanje sodobne snovi, česar se je naučil pri ruskih in francoskih realistih. Svoja dela je obljavljal skoraj v vseh listih in revijah. Bevkove zgodbe se odigravajo na Slovenskem Primorju, zanima ga življenje meščanov, samotnih hribovskih kmetov po Cerkljanskem in Tolminskem. V njegovem delu se zvrsti množica realnih oseb, pri katerih je Bevk odkrival zlasti boj za obstanek, pravico, ljubezen in lepoto. Njegovi ljudje, ki jim je ljubezen glavna vzmet, se bore za življenje, zemljo, dom, posest. Mnogi med njimi so pohlepni, lakomni, grabežljivi, skopuški, nekateri zaidejo na pot zločina ali v čudaštvo. Ko je hotel zajeti celega človeka in občutiti vse človeške utripe, je izsledil v svojih ljudeh in njihovem okolju polno groze, nasilja, krvi, teme in zla. V fašistični dobi se je uprl nasilju, zasužnjevanju in iztrebljanju slovenskega prebivalstva. Zaradi cenzure ni mogel vsega naravnost povedati, zato je marsikaj le naznačil ali pa je svoje zgodbe prenašal v preteklost, pri čemer mu je bila zgodovina za kuliso.

Znani Bevkovi povesti iz kmečkega življenja sta Krivda in Ljudje pod Osojnikom. Po vsebini in slogu je najbolj znano Bevkovo delo roman Kaplan Martin Čedermac (1938), v katerem pisatelj obsoja raznarodovanje, nasilje nad ljudstvom in protinarodne cerkvene ustanove v času fašistične Italije. Da bi se varoval fašistične policije, je moral Bevk delo izdati v Ljubljani pod psevdonimom Pavle Sedmak. Še pred vojno in po njej je France Bevk mnogo pisal za mladino. Njegov topli odnos do otrok mu je pomagal, da je ustvarjal to, kar jih je zanimalo in kar jim je bilo potrebno za vzgojo. Za najmlajše je pripovedoval pravljice, večje pa vodil po svetu, jih učil kulturnega vedenja ali jim pripovedoval o svojem življenju. V mladinska dela je nevsiljivo vnesel spoznanja o naravi, družbi in življenju ter toplo domoljubje. V povestih Pastirci, Grivarjevi otroci in Pestrna je popeljal Bevk svoje mlade bralce v tolminske hribe, med revne bajtarje in dninarje. Njihovi otroci morajo že z desetimi ali dvanajstimi leti k bogatim kmetom služit. Knjiga Tonček pripoveduje o dečku, ki je živel v Gorici, kjer so fašisti zaprli vse slovenske šole, in se moral učiti italijanski jezik. Pomembno delo je tudi zgodba Lukec in njegov škorec, v kateri opisuje, kako sta Lukec in njegova mati krenila na pot z ladjo proti Ameriki, kjer ju je pričakoval oče, ki je še pred njima odšel služit in poskusil »priti do kruha«.

V povestih za mladino sta Bevkov slog in jezik najjasnejša in najlepša, saj se v njih najbolj približuje bogastvu in naravnosti ljudskega jezika in sloga. France Bevk je odločno vztrajal, da bi se ohranil slovenski jezik in stal kot slovenski izobraženec svojemu ljudstvu zvesto ob strani. S svojim delom je krepil narodno zavest, ter pripravljal narod na bitko za osvoboditev.

Bibliografija

Pesmi

Dela za odrasle

Dela za mladino

Pestrna

Izmed mnogih Bevkovih povesti so otroci kot eno najljubših izbrali Pestrno[navedi vir]. Zgodba kaže stisko in tegobo preteklih časov, poleg tega pa tudi vedro zvedavost, radostna pričakovanja in veselo igro otrok. Skozi vesele in težke trenutke je Nežki pomagala nepogrešljiva punčka Pikapolonica. S seboj jo je imela tudi, ko je morala od doma službovat za pestrno. Kljub vsemu hudemu kar jo je doletelo pri Mejačevki, je ohranila zaupanje v ljudi in veselje do življenja. V najhujši stiski se je zatekla nazaj k materi in ohranila vero v dobre ljudi.

Spisi

  • Izbrani spisi (za odrasle; od 1951)
  • Mladost med gorami (za mladino; 1960)
  • Otroci samote (za mladino; 1963)

Manj znana dela

Viri in literatura

Glej tudi

Zunanje povezave


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=France_Bevk&oldid=1785763«