Keramika

Med keramične materiale spadajo vse nekovinske in anorganske snovi. Od kovin se ločijo po predznaku temperaturnega koeficienta električne upornosti - pri kovinah je pozitiven, pri keramiki negativen. Umetne snovi ali polimeri so sestavljene iz ločenih molekul, ki so med seboj povezane s šibkimi van der Waalsovimi vezmi. V keramičnih snoveh ni diskretnih molekul, temveč prostorske skupine, ki so sestavljene iz ene ali več vrst atomov. Te skupine so lahko urejene - tvorijo kristalno mrežo, ali neurejene - amorfne snovi ali stekla.

Pretežni del keramičnih materialov predstavljajo spojine kovin z nekovinskimi elementi. To so spojine elementov od III A do VII A skupine periodnega sistema. Keramična gradiva so predvsem oksidi, manj je karbidov, boridov, nitridov, sulfidov...

Zgodovinski razvoj keramike

Razvoj keramike poteka od prvih pojavov človeških skupnosti in uporabe najstarejše lončevine, katera se je postopoma razvila v keramiko sodobnega človeka. Danes poznamo več vrst keramike, takšne so:

• terakota,
• fajansa,
• majolika,
• porcelan.

Vsaka od teh vrst se deli še naprej v grobo keramiko za vsakdanjo uporabo, največ v gospodinjstvu in kuhinjah ter umetniško keramiko z izbrano estetsko obliko za posebne predstavitve in uporabo.

Lastnosti

• velika tlačna trdnost,
• dobra kemična obstojnost,
• visoko tališče,
• majhna električna in toplotna prevodnost,
• majhna žilavost in odpornost proti udarcem

Glej tudi

• Tehnična keramika