Koroška (vojvodina)

Slika:Grb Vojvodine Koroške.png

Grb Vojvodine Koroške

Koroška, kot vojvodina Svetega rimskega cesarstva, nastane na ozemlju nekdanje samostojne slovanske države Karantanije v zgodnjem srednjem veku, ko se leta 976 uradno osamosvoji od vojvodine Bavarske. V 12. stoletju se na prestolu kot vojvode menjajo Eppensteini s Spanheimi. Glavno mesto je bil vse do 16. stoletja Šentvid, nato pa je to postal Celovec. Vojvode so se pogosto menjavale, ker niso imele utrjenega položaja.

Pregled

Začetki zgodovine človeške poselitve Koroške segajo vse do pozne kamene dobe. V starem veku je bilo področje današnje avstrijske zvezne dežele Koroške, kakor tudi velik del Štajerske in Slovenije, del keltskega Noriškega kraljestva, prve znane državne tvorbe na tem področju, ki pa je bila kasneje pripojena Rimskemu cesarstvu, kot provinca. V drugi polovici 6. stoletja so se na Koroškem naselili Slovani ter postopno asimilirali romanizirane keltske staroselce. Med letoma 623 in 626 so se Alpski Slovani pridružili plemenski zvezi pod vodstvom frankovskega trgovca, kralja Sama. Po propadu slednje leta 658 je manjši del ohranil neodvisnost in postal kneževina Karantanija. Karantanski Slovani so si več kot 100 let vladali sami, v 8. stoletju pa se je začel v Karantaniji vedno bolj uveljavljati vpliv močne frankovske države, ki je bila takrat brez konkurence najmogočnejša evropska sila,in njenih podložnikov Bavarcev. Od leta 743 do 907 so nad Karantanijo vladali frankovski kralji in cesarji, kasneje je za nekaj časa postala del vojvodine Bavarske. Leta 976 postane Koroška samostojna vojvodina znotraj Svetega Rimskega cesarstva,kar traja vse do leta 1335. To obdobje zaznamuje ustanovitev številnih samostanov, mest, gradnja gradov in utrdb ter vedno močnejša nemška kolonizacija. Kasneje prevzamejo oblast nad Koroško Habsburžani, ki ji vladajo skupaj z njihovimi preostalimi dednimi deželami: Avstrijo, Štajersko in Kranjsko.

Slika:CENTRAL EUROPE 919 - 1125.jpg

Vojvodina Koroška kot del Svetega Rimskega cesarstva

Do 18. stoletja je zgodovina Koroške zaznamovana predvsem s turškimi vojnami, kmečkimi upori, reformacijo in protireformacijo. Pod cesarico Marijo Terezijo se konec 18. stoletja izpeljejo reforme, ki omejijo moč plemiških stanov in zagotovijo kmetom pravico do lastnine. Koroška izgubi svojo administrativno samostojnost, vlada se ji neposredno iz Dunaja. Za časa napoleonskih vojn Gornja Koroška pripade Franciji, kot del Ilirskih provinc. Leta 1813 je celotna Koroška ponovno pod Avstrijo, tokrat kot del novoustanovljenega habsburškega Ilirskega kraljestva.

Po revolucionarnem letu 1848 si Koroška ponovno pridobi samostojnost in ozemeljsko celovitost znotraj Avstrijskega cesarstva. Od leta 1867 do 1918 je kronska dežela Avstro-Ogrske. Po 1. svetovni vojni se Koroška razdeli: južni del (Mežiška dolina, Jezersko) pripade Sloveniji, jugozahodni del (Kanalska dolina) pripade Italiji, medtem ko daleč največji del po koroškem plebiscitu ostane v novoustanovljeni Republiki Avstriji, kot zvezna dežela Koroška.