Puščavnik: Razlika med redakcijama
Brez povzetka urejanja |
slog |
||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
'''Puščavnik''' (tudi '''anahoret'''; iz [[grščina|grške]] [[beseda|besede]] ''anachorein'' - umakniti se) je oznaka za osebe, ki so v prvem obdobju [[krščanstvo|krščanstva]] ([[3. stoletje]]) odšli iz [[civilizacija|civilizacije]] v [[puščava|puščavo]], kjer so se popolnoma predali preučevanju [[versko besedilo|verskih besedil]]. Bili so predhodniki [[menih]]ov. |
'''Puščavnik''' (tudi '''anahoret'''; iz [[grščina|grške]] [[beseda|besede]] ''anachorein'' - umakniti se) je oznaka za osebe, ki so v prvem obdobju [[krščanstvo|krščanstva]] ([[3. stoletje]]) odšli iz [[civilizacija|civilizacije]] v [[puščava|puščavo]], kjer so se popolnoma predali preučevanju [[versko besedilo|verskih besedil]]. Bili so predhodniki [[menih]]ov. |
||
Tretji izraz zanj je tudi '''eremit''', kar pride od gr. besede éremos - puščava. |
Tretji izraz zanj je tudi '''eremit''', kar pride od gr. besede éremos - puščava. |
||
---- |
|||
Že v [[prva stoletja krščanstva|prvih stoletjih krščanstva]] ([[3. stoletje]]) ločimo dva tipa [[meništvo|meništva]], [[anahoret|anahoretski]] in [[cenobit|cenobitski]]. Anahoreza v grščini pomeni odmik v samoto, zato so anahoreti tisti, ki so se umaknili od sveta. Ponavadi so se zatekli v [[puščava v Egiptu|puščavo v Egiptu]], čeprav jih srečamo tudi v [[Palestina|Palestini]] in nekoliko kasneje v [[Evropa|Evropi]]. Strogo puščavništvo, tudi [[eremit|eremitstvo]], pomeni, da so posamezniki živeli življenje v [[samota|samoti]], strogi [[askeza|askezi]], [[molitev|molitvi]] in [[razločevanje duhov|razločevanju duhov]] ter tudi ob delu, pletenju vrvi, košar. [[puščavnik|Puščavske očete]] poznamo tudi v [[polanahoret|polanahoretskih]] skupnostih, ki so se enkrat na teden zbrale pri skupnem [[bogoslužje|bogoslužju]] in obedu, včasih so takrat tudi dobili osnovne življenjske potrebščine (vodo), nato pa so se spet razšli v [[samota|samoto]]. V teh središčih so zato že imeli tudi kakšen skupni prostor, včasih shrambo... Za očeta [[puščavnik|puščavništva]] velja [[Sveti Anton Puščavnik|sv. Anton]], poznamo pa tudi nekaj asketinj, [[puščavska mati|puščavskih mater]]. |
Že v [[prva stoletja krščanstva|prvih stoletjih krščanstva]] ([[3. stoletje]]) ločimo dva tipa [[meništvo|meništva]], [[anahoret|anahoretski]] in [[cenobit|cenobitski]]. Anahoreza v grščini pomeni odmik v samoto, zato so anahoreti tisti, ki so se umaknili od sveta. Ponavadi so se zatekli v [[puščava v Egiptu|puščavo v Egiptu]], čeprav jih srečamo tudi v [[Palestina|Palestini]] in nekoliko kasneje v [[Evropa|Evropi]]. Strogo puščavništvo, tudi [[eremit|eremitstvo]], pomeni, da so posamezniki živeli življenje v [[samota|samoti]], strogi [[askeza|askezi]], [[molitev|molitvi]] in [[razločevanje duhov|razločevanju duhov]] ter tudi ob delu, pletenju vrvi, košar. [[puščavnik|Puščavske očete]] poznamo tudi v [[polanahoret|polanahoretskih]] skupnostih, ki so se enkrat na teden zbrale pri skupnem [[bogoslužje|bogoslužju]] in obedu, včasih so takrat tudi dobili osnovne življenjske potrebščine (vodo), nato pa so se spet razšli v [[samota|samoto]]. V teh središčih so zato že imeli tudi kakšen skupni prostor, včasih shrambo... Za očeta [[puščavnik|puščavništva]] velja [[Sveti Anton Puščavnik|sv. Anton]], poznamo pa tudi nekaj asketinj, [[puščavska mati|puščavskih mater]]. |
||
{{ |
{{christ-stub}} |
||
| ⚫ | |||
[[Kategorija:Krščanski nazivi]] |
[[Kategorija:Krščanski nazivi]] |
||
[[Kategorija:Redovniki]] |
|||
| ⚫ | |||
Redakcija: 16:14, 6. februar 2009
Puščavnik (tudi anahoret; iz grške besede anachorein - umakniti se) je oznaka za osebe, ki so v prvem obdobju krščanstva (3. stoletje) odšli iz civilizacije v puščavo, kjer so se popolnoma predali preučevanju verskih besedil. Bili so predhodniki menihov. Tretji izraz zanj je tudi eremit, kar pride od gr. besede éremos - puščava.
Že v prvih stoletjih krščanstva (3. stoletje) ločimo dva tipa meništva, anahoretski in cenobitski. Anahoreza v grščini pomeni odmik v samoto, zato so anahoreti tisti, ki so se umaknili od sveta. Ponavadi so se zatekli v puščavo v Egiptu, čeprav jih srečamo tudi v Palestini in nekoliko kasneje v Evropi. Strogo puščavništvo, tudi eremitstvo, pomeni, da so posamezniki živeli življenje v samoti, strogi askezi, molitvi in razločevanju duhov ter tudi ob delu, pletenju vrvi, košar. Puščavske očete poznamo tudi v polanahoretskih skupnostih, ki so se enkrat na teden zbrale pri skupnem bogoslužju in obedu, včasih so takrat tudi dobili osnovne življenjske potrebščine (vodo), nato pa so se spet razšli v samoto. V teh središčih so zato že imeli tudi kakšen skupni prostor, včasih shrambo... Za očeta puščavništva velja sv. Anton, poznamo pa tudi nekaj asketinj, puščavskih mater.
 | Ta o krščanstvu članek je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |