Langerhansov otoček: Razlika med redakcijama
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
[[Slika:Langerhanssche Insel.jpg|thumb|250px|Langerhansovi otočki, obarvani s hematoksilinom in eosinom.]] |
[[Slika:Langerhanssche Insel.jpg|thumb|250px|Langerhansovi otočki, obarvani s hematoksilinom in eosinom.]] |
||
'''Langerhansovi otočki''' so skupki [[celica|celic]] v [[trebušna slinavka|trebušni slinavki]], ki jih sestavljajo [[endokrini sistem|endokrine]] celice ter predstavljajo 1–2 % celotne mase organe. Langerhansove otočke obdajajo [[eksokrini sistem|eksokrini]] predeli trebušne slinavke. Leta [[1869]] jih je odkril [[Nemci|nemški]] [[patolog]] [[Paul Langerhans]], po katerem so jih kasneje poimenovali. V zdravi trebušni slinavki pri odraslem človeku je okoli milijon Langerhansovih otočkov. Porazdeljeni so po vsem organu in posamezen otoček tehta 1–1,5 grama. |
'''Langerhansovi''' ali '''pankreasni otočki''' so skupki [[celica|celic]] v [[trebušna slinavka|trebušni slinavki]], ki jih sestavljajo [[endokrini sistem|endokrine]] celice ter predstavljajo 1–2 % celotne mase organe. Langerhansove otočke obdajajo [[eksokrini sistem|eksokrini]] predeli trebušne slinavke. Leta [[1869]] jih je odkril [[Nemci|nemški]] [[patolog]] [[Paul Langerhans]], po katerem so jih kasneje poimenovali. V zdravi trebušni slinavki pri odraslem človeku je okoli milijon Langerhansovih otočkov. Porazdeljeni so po vsem organu in posamezen otoček tehta 1–1,5 grama. |
||
Langerhansovi otočki so dobro prekrvljeni. V njih so na gosto premrežene [[kapilara|kapilare]] s specializirano strukturo – v stenah so prostorčki (fenestrirane kapilare), kar omogoča, da so celice Langerhansovih otočkov v neposrednem stiku s krvjo in lahko v hipu odreagirajo (na primer pri porastu [[sladkor]]ja v krvi se takoj sprosti iz Langerhansovih otočkov [[insulin]]). |
Langerhansovi otočki so dobro prekrvljeni. V njih so na gosto premrežene [[kapilara|kapilare]] s specializirano strukturo – v stenah so prostorčki (fenestrirane kapilare), kar omogoča, da so celice Langerhansovih otočkov v neposrednem stiku s krvjo in lahko v hipu odreagirajo (na primer pri porastu [[sladkor]]ja v krvi se takoj sprosti iz Langerhansovih otočkov [[insulin]]). |
Redakcija: 00:01, 28. januar 2009
Langerhansovi ali pankreasni otočki so skupki celic v trebušni slinavki, ki jih sestavljajo endokrine celice ter predstavljajo 1–2 % celotne mase organe. Langerhansove otočke obdajajo eksokrini predeli trebušne slinavke. Leta 1869 jih je odkril nemški patolog Paul Langerhans, po katerem so jih kasneje poimenovali. V zdravi trebušni slinavki pri odraslem človeku je okoli milijon Langerhansovih otočkov. Porazdeljeni so po vsem organu in posamezen otoček tehta 1–1,5 grama.
Langerhansovi otočki so dobro prekrvljeni. V njih so na gosto premrežene kapilare s specializirano strukturo – v stenah so prostorčki (fenestrirane kapilare), kar omogoča, da so celice Langerhansovih otočkov v neposrednem stiku s krvjo in lahko v hipu odreagirajo (na primer pri porastu sladkorja v krvi se takoj sprosti iz Langerhansovih otočkov insulin).
Vrste celic
Endokrine celice v Langerhansovih otočkih, ki izločajo hormone neposredno v krvni obtok, lahko razdelimo v vsaj 5 skupin:[1]
- celice alfa, ki proizvajajo glukagon (15–20 % vseh celic v otočkih)
- celice beta, ki proizvajajo insulin in amilin (65–80 %)
- celice delta, ki prozvajajo somatostatin (3–10 %)
- celice PP, ki proizvajajo pankreatični polipeptid (3–5 %)
- celice epsilon, ki proizvajajo grelin. (<1 %)
Otočki med seboj komunicirajo preko parakrine in avtokrine dejavnosti.
Po rojstvu nastajajo nove celice beta z delitvijo že prisotnih beta celic.
Presaditev
Pri sladkorni bolezni tipa I so celice Langerhansovih otočkov uničene, zato je eden od načinov zdravljenja presaditev Langerhansovih otočkov[2]. Za preprečevanje zavrnitve presajenega tkiva je bolniku treba dajati imunosupresive.
Reference
- ↑ Elayat AA, el-Naggar MM, Tahir M (1995). »An immunocytochemical and morphometric study of the rat pancreatic islets«. J. Anat. 186 ( Pt 3): 629–37. PMID 7559135.
{{navedi časopis}}
: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava) - ↑ Meloche RM (2007). »Transplantation for the treatment of type 1 diabetes«. World J. Gastroenterol. 13 (47): 6347–55. doi:10.3748/wjg.13.6347. PMID 18081223.