Poklicni rolkar

Poklicni rolkar ali profesionalni rolkar je rolkar, ki se z rolkanjem ukvarja poklicno. Poklicne rolkarje sponzorirajo razna rolkarska podjetja, ki jim plačujejo plačo v denarju in zastonj izdelki. Od amaterskih rolkarjev jih dandanes ločijo le še lastni modeli izdelkov (deske rolk, športni copati).

Čeprav v tem poklicu prevadujejo moški, obstajajo tudi podjetja, namenjena ženskam (in s tem tudi sponzoriranju žensk) oziroma primeri, ko podjetja sponozorirajo tudi ženske. Prva poklicna rolkarka je bila Elissa Steamer.

Sponzorji ponavadi predstavljajo edini vir dohodka za poklicnega rolkarja, dandanes je dovolj že eno večje podjetje, da rolkar živi (finančno) normalno življenje. Večina bolj znanih poklicnih rolkarjev ima vsaj dva sponzorja, zaradi česar so finančno zelo dobro preskrbljeni. Obstajajo pa tudi primeri, ko poklicni rolkarji ne dosežejo zadostne popularnosti in si služijo denar tudi z normalnimi službami.

Poklic poklicnega rolkarja je v bistvu le rolkati vsak dan (in v rolkanju napredovati), vendar se podjetjem, ki jih sponzorirajo "oddolžijo" tako, da posnamejo svoj del za video, ki ga ta firma izda. Deli v rolkarskih videih poklicnim rolkarjem prinesejo največ spoštovanja in pozornosti, zato so v njihovi karieri zelo pomembni. Poklicni rolkarji se udeležujejo tudi demostracij (sleng: demo), ki jih organizirajo njihovi sponzorji in jih s tem promovirajo. Vse pogosteje se udeležujejo tudi podpisovanj (po več ur skupaj), kar že nakazuje na njihov "zvezdniški" sloves. S popularizacijo rolkanja so v očeh večjih (ponavadi izvenrolkarskih) sponzorjev na pomembnosti pridobila tekmovanja, vendar proti-avtitoritativna narava rolkarjev temu nasprotuje in poudarja družabno funkcijo tekmovanj.

Slabost poklicnega rolkanja je, da človek ne more (poklicno) rolkati do takih starostih, kot jih dosegajo "normalni" delavci. Trenutno so najstarejši poklicni rolkarji stari okoli 40 let (približno toliko je staro tudi rolkanje samo), npr. Tony Hawk in Rodney Mullen. Znotraj rolkarskega sveta nekateri obsojajo določen "pritisk", ki ga občutijo pod sponzorstvom, ki ga lahko podjetje kadarkoli prekliče. Moderni fenomen so tudi veliki pritiski poklicnega rolkanja, ko rolkarji skačejo preko vedno večjih ovir, stopnic in drsijo po vedno daljših ograjah, kar prinaša hude poškodbe (posledično jih veliko uporablja tablete proti bolečinam).

Za mnoge starešje poklicne rolkarje je že značilo načtovanje kariere, preračunavanje rizika in posvetovanje s sponozji. Vse to veliko pripomore v primeru poškodbe, ker jo lahko tako delno prikrijejo. Veteran v tem poslu Jamie Thomas trdi, da ima vedno shranjenih od 25 do 50 slik, ki mu zadoščajo, da ohranja svojo prisotnost v medijih tudi takrat, ko je poškodovan.

Upokojitev

Konec kariere lahko za rolkarja pomeni hujša poškodba (npr. zlom), vendar se jih večina vrne (znani so tudi primeri vrnitve po dveletni pavzi), med tem časom pa jih finančo še vedno podpirajo sponzorji. Nekateri se po hujših poškodbah umaknejo iz poklicnega rolkanja, a še vedno rolkajo rekreativno in/ali dobijo službo v rolkarski industriji.

Po tem, ko se umaknejo iz aktivnega rolkanja, mnogo rolkarjev pridobi "status legende" in večkrat obdržijo po en model (grafike) pri firmi, ki pa je ne menjujejo tako pogosto, kot drugi (aktivni). Nekatera podjetja imajo tudi po cele ekipe "legend", ki jih je mogoče tržiti zaradi njihove zapuščine rolkanju in "nesmrtne" popularnosti.

Po letu 2000 so nekateri "upokojeni" rolkarji skupaj s svojimi sponzorji obudili tudi stare oblike rolk (ne pa le grafike) za stare nostalgike, ki jih današnje rolkanje zelo ne privlači. Temu so sledili tudi poligoni za rolkanje, ki so začeli vključevati tudi kopije starejših objektov.