Trdota po Brinellu: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
TXiKiBoT (pogovor | prispevki)
Alexbot (pogovor | prispevki)
m robot Dodajanje: ja:ブリネル硬さ
Vrstica 40: Vrstica 40:
[[hu:Brinell-keménység]]
[[hu:Brinell-keménység]]
[[it:Scala di Brinell]]
[[it:Scala di Brinell]]
[[ja:ブリネル硬さ]]
[[ko:브리넬 굳기]]
[[ko:브리넬 굳기]]
[[nl:Brinellhardheid]]
[[nl:Brinellhardheid]]

Redakcija: 21:36, 11. november 2008

Trdota po Brinellu je ena od metod za merjenje trdote trdih snovi. Uporablja se predvsem v strojništvu.

Oznaka je HB, vrednost pa brezrazsežno število. Preskus je leta 1900 predlagal švedski inženir Johan August Brinell (1849-1925).

Metoda zahteva, da se v površino preizkušanega materiala z določeno silo vtisne kroglica iz kaljenega jekla. Sila se zvezno povečuje (brez udarca) do končne vrednosti. Pravilo ostane kroglica tako obremenjena 30 sekund. Za zelo trde materiale zadošča 10 sekund, zelo mehki materiali (svinec, cink,...) pa mora trajati obremenitev do 3 minute.

Trdota se izračuna iz sile in površine odtiska po enačbi:

kjer je:

F ... sila v N,
A ... površina odtiska kroglice v mm 2.

Nad HB = 3000 N/mm2 je potrebno (priporočljivo) uporabiti Vickersovo metodo.

Pri jeklu lahko iz znane trdote po Brinellu približno določimo njegovo trdnost.

Glej tudi