Alpinizem

Skalno plezanje v Koglu

Snežno-ledno in kombinirano plezanje

Alpinistično smučanje

Alpinizem sestavlja več različnih dejavnosti, praktično pa zajema vsa področja plezanja. V osnovi ga lahko razdelimo na zimski in letni alpinizem.

Letni alpinizem zavzema plezanje večraztežajnih skalnih smeri. Načini napredovanja pri plezanju so različni, v zadnjem času prevladuje prosto plezanje, poznamo pa tudi tehnično plezanje. Smeri so lahko različno opremljene, klasični alpinizem zagovarja sprotno nameščanje varovanja oziroma odklanja nameščanje svedrovcev v stene. Poznamo tudi daljše smeri, opremljene s svedrovci, kar pa spada pod športno plezanje (kar pa ne drži vedno).

Zimski alpinizem lahko v grobem razdelimo na plezanje snežno-lednih in kombiniranih smeri, ledno plezanje, alpinistično smučanje in deskanje. Delno spada pod zimski alpinizem tudi turno smučanje in pristopi na vrhove (v zimskem času). Plezanje snežno-lednih in kombiniranih smeri se velikokrat prepleta z lednim plezanjem, saj se v daljših smereh pogosto pojavljajo ledni deli. Kombinirano plezanje predstavlja skalne odseke v snežno-lednih smereh. Plezajo se lahko s klasično tehniko (prosto ali tehnično) ali z drytoolom (plezanje s cepini in derezami).

Ledno plezanje v slapu Lambada

Alpinistična oprema

Glej članek plezalna oprema

GRS in reševanje v gorah

• Glej Gorska reševalna služba Slovenije

Zgodovina

Glej tudi zgodovina prostega in športnega plezanja

Prva obdobja

Gore so že v davnih časih imele pomembno vlogo v življenju ljudi. Čez gorstva so speljali številne poti, predvsem trgovske. Nastale poti so bile speljane preko visokih prelazov, ki so jih nekatera ljudstva uporabljala na svojih osvajalskih pohodih. Ljudje so naseljevali gorske dolinice predvsem zaradi lova, iskali so hrano in varnost pred sovražniki.

Doba raziskovanja

Nekje v 14. stoletju so se začeli ljudje povzpenjati na vrhove v Alpah. Osvajanje vrhov se je razmahnilo v 18. in 19. stoletju. S prvimi vzponi se je tudi večalo zanimanje za naravne pojave, relief gora in še druge veje znanosti. Nastajati je pričela tudi literatura, ki govori o gibanju v gorah, prvi zemljevidi in reliefi gorskega sveta.

Klasični alpinizem

V tem obdobju, ki je trajalo do prve svetovne vojne, so gorniki iskali vse težje smeri na že osvojene vrhove. Proti koncu obdobja se pojavi že prvo pravo stensko plezanje. Nastajati so začele prve gorniške organizacije in visokogorske postojanke.

Medvojni alpinizem

To obdobje je trajalo med obema svetovnima vojnama. Razvili so se tehnični pripomočki in tehnika plezanja v kopni skali, hkrati se je razvijala tudi ledna tehnika. Z drznimi podvigi alpinistov je tekmovala tudi tehnika v gorah. Graditi so se začele žičnice, gorske železnice in alpske ceste. Hkrati je nastala potreba po enotnem ocenjevanju smeri. Leta 1932 je bila v Chamonixu ustanovljena Mednarodna zveza gorniških organizacij - UIAA. Hiter razvoj je za nekaj časa ustavila 2. svetovna vojna, po njej pa se je alpinizem še hitreje razmahnil in napredoval.

Moderni alpinizem

Po vojni so se plezalci ponovno začeli zbirati in poskušali ponoviti predvojne uspehe. V petdesetih letih (okoli leta 1950) se je pričelo premagovanje težavnih smeri ob izdatni pomoči tehnične opreme. Leta 1950 je bil osvojen prvi osemtisočak Anapurna (8091 m). Razvijati se je začelo tudi smučanje v gorah.

V sedemdesetih letih 20. stoletja je doživelo razcvet prosto plezanje, ki se je iz ZDA preneslo v Evropo. Pojavljati so se začela tudi prva tekmovanja v prostem plezanju, ki so jih kasneje preselili v dvorane zaradi varovanja plezalcev, zaščite narave in neodvisnosti od vremena.

V osemdesetih se je razmahnilo plezanje zaledenelih slapov in iz tega nastalo kombinirano plezanje oziroma tako imenovani drytooling, kjer plezalci opremo za ledno plezanje uporabljajo v kombinaciji skale in ledu.

Nevarnosti v gorah

Nevarnosti v gorah delimo v:

• Objektivne: padajoče kamenje, krušljiva skala, nevihte, strela, megla, plazovi, veter, ledeniške razpoke, ...
• Subjektivne: neizkušenost, pomanjkljiva ali poškodovana oprema, slaba fizična in psihična pripravljenost, ...

Plazovi

Največjo nevarnost pozimi predstavljajo plazovi, do katerih pride, ko se poruši ravnovesje sil v snežni odeji. Največja nevarnost plazov je takrat, ko zapade nov sneg, in sicer na pobočjih naklonine med 20° in 50°.

Vreme

Vreme je na splošno eden izmed dejavnikov, ki jih alpinisti vselej upoštevajo pred odhodom v gore. Nevarne so hitre spremembe vremena, kot je padec temperature, padavine, veter in megla. Poleti so še posebej nevarne nevihte, in to predvsem zaradi strele. Na grebenih in vrhovih lahko močan veter povzroči zdrs. Nevarnost nam predstavlja tudi megla, saj je takrat otežena orientacija brez tehničnih pripomočkov. V gorah je sonce pozimi še močnejše in takrat je nevarnost sončnih opeklin in snežne slepote.

Slovenski alpinizem

• 1778 so Kos, Korošec, Rožič in Willonitzer prvič stopili na vrh Triglava.
• 27. februarja 1893 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (SPD).
• 1912 je bila v Kranjski Gori ustanovljena Gorska reševalna služba (GRS).
• 1925 je bila preplezana Direktna smer v Špiku (Mira Marko Debelakova in Stane Tomšek)
• v letih 1929 - 1931 so bile preplezane Skalaške smeri v Triglavu, Škrlatici in Špiku (Pavla Jesihova in Milan Gostiša).
• 1945 sta Joža Čop in Pavla Jesihova preplezala Centralni oziroma sedaj Čopov steber v severni steni Triglava.
• 1949 je bila opravljena prva ponovitev Aschenbrennerjeve smeri v Travniku (Rado Kočevar in Jože Frelih).
• 1960 je bila 1. jugoslovanska himalajska odprava, plezalci so stopili na vrhove Trisul II (Aleš Kunaver in Ante Mahkota) in Trisul III (Marjan Keršič-Belač, Aleš Kunaver in Ante Mahkota).
• 15. oktobra 1975 so slovenski alpinisti dosegli svoj prvi osemtisočak - himalajski Makalu.
• 1979 - Sagarmatha (8848 m), prvenstveni vzpon po zahodnem grebenu (Nejc Zaplotnik, Andrej Štremfelj, Stipe Božič, Stane Belak in Šerpa Ang Phu (ponesrečil se je med sestopom).
• 1989 - Mount Everest, po normalni smeri so se na vrh povzpeli Stipe Božič, Viki Grošelj in Dimitri Ilievski.
• 1990 - Mount Everest, Andrej in Marija Štremfelj sta postala prvi zakonski par na vrhu. Marija je postala 1. slovenka in 13. ženska na vrhu najvišje gore sveta. Z njima je bil na vrhu tudi Janez Jeglič.
• 1990 - Lotse, južna stena. Tomo Česen je sam preplezal steno, osvojil vrh ter sestopil po isti smeri.
• 1995 - Anapurna (8091 m) - pristop čez severno stran gore, zadnji slovenski osemtisočak. Vrh so osvojili Drejc Karničar, Davo Karničar, Tomaž Humar in Mehičan Carlos Carsolio. Takrat je bil tudi prvi spust iz gore, ki sta ga opravila brata Karničar.
• 1996 - Ama Dablam (6828 m), Vanja Furlan in Tomaž Humar sta v alpskem stilu preplezala prvenstveno smer v severozahodni steni, plezala sta pet dni, kar je bil najboljši vzpon tega leta v Himalaji, za katerega sta prejela najvišje mednarodno priznanje - Zlati cepin.
• 1997 - Marko Lukič je v Smith Rocku (Oregon, ZDA) preplezal smer Just do it z oceno 8c+.
• 1999 - Tomaž Humar prepleza prvenstveno smer v južni steni Daulagiria
• 2000 - Davo Karničar je kot prvi človek smučal z Mount Everesta v neprekinjenem spustu.

Glej tudi

• gorsko izrazoslovje
• Seznam slovenskih plezalcev in alpinistov
• zgodovinski pregled pomembnejših lednih in snežnih vzponov v Sloveniji

Zunanje povezave

• Komisija za Alpinizem
• Seznam plezalnih, alpinističnih in gorniških društev v Sloveniji
• Gore - ljudje, stran z aktivno tematiko s področja alpinizma, gorništva, pohodništva