Stolnica sv. Dionizija, Saint-Denis: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
JakobZ (pogovor | prispevki)
m robot Spreminjanje: nl:Kathedraal van Saint-Denis
Vrstica 44: Vrstica 44:
[[it:Abbazia di Saint-Denis]]
[[it:Abbazia di Saint-Denis]]
[[ja:サン=ドニ大聖堂]]
[[ja:サン=ドニ大聖堂]]
[[nl:Saint-Denisbasiliek]]
[[nl:Kathedraal van Saint-Denis]]
[[pl:Bazylika Saint-Denis]]
[[pl:Bazylika Saint-Denis]]
[[ru:Аббатство Сен-Дени]]
[[ru:Аббатство Сен-Дени]]

Redakcija: 08:08, 7. november 2008

Bazilika Saint-Denis
Grobnica Ludvika XVI. in Marije Antoinette

Bazilika Saint-Denis (francosko Basilique Saint-Denis) je gotska cerkev v severnem predmestju Pariza Saint-Denisu. Od leta 1966 ima status katedrale. V baziliki se nahaja grobišče skoraj vseh francoskih monarhov.

Sveti Dionizij (saint Denis) je zavetnik Francije, po legendi prvi pariški škof. Na njegovem grobu je bilo povzdignejno svetišče, kjer je frankovski kralj Dagobert I. (628-637) ustanovil Benediktinsko opatijo sv. Dionizija.

Cerkev je arhitekturni mejnik, saj je prva večja stavba zgrajena v gotskem stilu. Začetek njene gradnje sega v leto 1136, posvečena pa je bila že 11. junija 1144. Glavnina sedanje zgradbe je iz obdobja konca 13. stoletja. Med ostalimi prenovljenimi značilnostmi je tudi eno od pobarvanih okenskih stekel, ki vsebuje prvi primer značilne kompozicije Kristusovega rodovnika.

Grobnica

Znotraj opatije so pokopani skoraj vsi francoski monarhi od 10. stoletja do leta 1789; kot taka se opatija smatra za kraljevsko nekropolo. Opatijska cerkev vsebuje nekaj lepih primerov grobnic, na katerih so upodobljene slike kraljev in kraljic. Med francosko revolucijo so bile grobnice odprte in opustošene, ohranilo pa se jih je nekaj na pobudo arhitekta Lenoira kot umetnostna dela v Muzeju francoskih spomenikov.

Trupla obglavljenega kralja Ludvika XVI., njegove žene Marie Antoinette in sestre madame Élisabeth so bila pokopana na cerkvenem dvorišču sv. Magdalene v Parizu, potresena z živim apnom, truplo dauphina pa je bilo pokopano v neoznačenem grobu v bližini tega templa.

Cerkev je leta 1806 ponovno odprl Napoleon Bonaparte, vendar so kraljevi ostanki bili puščeni v masovni grobnici. Po Napoleonovem izgonu na Elbo in začasni vrnitvi Burbonov na oblast so bila trupla Ludvika XVI., Marie Antoinette, kar je od njih ostalo, bila prenešena v kripto. Leta 1817 je bila odprta masovna grobnica, vendar je bilo nemogoče določiti niti enega njihovega ostanka, zato so bili vsi skupaj položeni v osuarij kripte sv. Denisa, za dvema marmornatima ploščama z imeni več sto članov francoskih dinastij, ki so si sledili po vrstnem redu.

Kralj Ludvik XVIII. je bil po smrti leta 1824 pokopan na sredo kripte, v bližini grobnice Ludvika XVI. in njegove žene. Krste njihovih naslednikov, umrlih do 1830, so bile prav tako položene v grobnico. Vrnjeni so bili tudi spomeniki, odnešeni v Muzej francoskih spomenikov. Truplo Ludvika VII., ki je bil pokopan v opatiji pri Saint-Pontu in katerega grob je ostal nedotaknjen, je bilo tudi prišeno v Saint-Denis ter pokopano v kripto. V letu 2004 je bilo mumificirano srce dauphina - otroka, ki naj bi bil Ludvik XVII., zapečateno v steno kripte.

Cerkev je bila zgrajena v karolinškem obdobju oziroma je bila dokončana l.775. Opat Suger jo je v 12. stoletju prenovil. Njegova želja je bila namreč ta, da bi postala tudi bazilika Saint-Denis pomembna romarska postojanka, kot so bile tedaj Jeruzalem, Rim in Santiago de Compostela. Za prenovo cerkve je sam Suger poiskal material, tak primer so bili stebri, ki jih je prinesel iz Dioklecijanovih term v Rimu.

Katedrala je postala zgled za gotsko umetnost in za gradnjo ostalih katedral. Uresničila se je torej želja Sv. Bernarda, Sugerjevega prijatelja, ki je nanj vplival. Postala je zgled predvsem zaradi novosti, ki so bile uvedene v tistem času. Od takrat se je razširila raba kapitela s cvetličnimi motivi, raba večbarvnih vitržev, raba križnega oboka, ki je služila porazdelitvi teže na bolj vzdržljive stranske nosilne stebre, v nasprotju s prejšnjim sistemom, ko je bila vsa teža osredotočena na stene. Oporniki so nadomestili stebre, tako da je zgradba zgledala lažja. Isti učinek so dobili tudi tako, da so s pomočjo optične prevare postavljali manjše stebričke na večjih, v resnici sami majhni stebrički ne bi držali pokonci celotne zgradbe. Po zaslugi opornih stebrov, zidovi niso imeli več nosilne funklcije, zato so na njih nastali ogromni gotski vitraži in notranji zidovi okrašeni z biforami. Posledica tega je bila tudi veliko boljša osvetlitev. Rastoči loki so omogočili, da se zgradbe dvigajo v višino, pojavile so se fiele in okrogle rože (rosoni). Poleg tega so bile od takrat zgradbe zgrajene po točno določenih matematičnih pravilih.[1]

Zunanje povezave