Narodnoosvobodilni boj: Razlika med redakcijama
m robot Dodajanje: ro:Războiul de eliberare naţională a Iugoslaviei |
Brez povzetka urejanja |
||
| Vrstica 7: | Vrstica 7: | ||
V času druge svetovne vojne so pripadniki [[Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Jugoslavije|Narodnoosvobodilne vojske]], ki so se po zgledu iz Sovjetske zveze imenovali partizani, utrpeli najvišje vojaške izgube v Sloveniji. Ubitih je bilo okoli 27.000 pripadnikov NOB. Velika večina jih je bilo ubitih v spopadih z [[Nemci|nemškimi]], [[Italijani|italijanskimi]] ali [[domobranci|domobranskimi]] enotami. 1032 jih je umrlo v taboriščih, okoli 830 so jih postrelili kot talce, zaradi mučenj jih je v zaporih umrlo 133. Najmanj 433 jih je usmrtila partizanska vojska sama, del zaradi dezerterstva in nekaterih drugih disciplinskih prestopkov, v tem številu so zajeti tudi tisti, proti katerim ni bil uveden sodni postopek. Najmanj 862 jih je bilo razglašenih za pogrešane. <ref>Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Oorn, Tadeja Tominšek Rihtar: Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji. V: Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 2002, str. 121-130.</ref> |
V času druge svetovne vojne so pripadniki [[Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Jugoslavije|Narodnoosvobodilne vojske]], ki so se po zgledu iz Sovjetske zveze imenovali partizani, utrpeli najvišje vojaške izgube v Sloveniji. Ubitih je bilo okoli 27.000 pripadnikov NOB. Velika večina jih je bilo ubitih v spopadih z [[Nemci|nemškimi]], [[Italijani|italijanskimi]] ali [[domobranci|domobranskimi]] enotami. 1032 jih je umrlo v taboriščih, okoli 830 so jih postrelili kot talce, zaradi mučenj jih je v zaporih umrlo 133. Najmanj 433 jih je usmrtila partizanska vojska sama, del zaradi dezerterstva in nekaterih drugih disciplinskih prestopkov, v tem številu so zajeti tudi tisti, proti katerim ni bil uveden sodni postopek. Najmanj 862 jih je bilo razglašenih za pogrešane. <ref>Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Oorn, Tadeja Tominšek Rihtar: Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji. V: Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 2002, str. 121-130.</ref> |
||
Partizani so med in neposredno po drugi svetovni vojni ubili 13.483 pripadnikov [[Slovensko domobranstvo|Slovenskega domobranstva]] (11.000 po vojni), 813 pripadnikov [[Prostovoljna protikomunistična milica|Prostovoljne komunistične milice]] in 362 pripadnikov Jugoslovanske kraljeve vojske v ilegali. V času druge svetovne vojne je bilo ubitih še 9759 Slovencev mobiliziranih v nemško vojsko, 1172 Slovencev mobiliziranih v italijansko vojsko in 415 mobiliziranih v madžarsko vojsko.<ref>Marjan Anidžarič, Jože Dežman, Ludvik Puklavec, Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni, Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Celje 2001, str. 104-119.</ref> |
|||
== Viri == |
== Viri == |
||
Redakcija: 11:29, 21. september 2008
Narodnoosvobodilni boj, tudi narodnoosvobodilna borba (kratica NOB) je oznaka boja jugoslovanskih narodov proti okupatorjem na območju Jugoslavije in s tem Slovenije v obdobju med letoma 1941 in 1945, ki ga je vodila KPJ.
Narodnoosvobodilni boj je izraz s katerim označujemo oborožen boj Osvobodilne fronte in partizanskih enot proti okupatorjevim in kolaboracijskim enotam na območju Slovenije in Jugoslavije. V času druge svetovne vojne, po okupaciji Jugoslavije in napadu na Sovjetsko zvezo, so se nekatere zunaj-parlamentarne stranke in skupine odločile za oborožen boj proti okupatorju. S tem so se pridružile zavezniški protifašistični koaliciji. 15 različnih strank in skupin je bilo zbranih v Osvobodilni fronti, ki je združevala stranke kot so Komunistična partija Slovenije, Krščanski socialisti, Narodni demokrati - Sokoli, liberalci Stare pravde, ali skupine kot sta skupina slovenskih kulturnikov in skupina antifašistične zveze žena. Partizani so odigrali pomembno vlogo pri porazu nacizma in fašizma.
V času druge svetovne vojne so pripadniki Narodnoosvobodilne vojske, ki so se po zgledu iz Sovjetske zveze imenovali partizani, utrpeli najvišje vojaške izgube v Sloveniji. Ubitih je bilo okoli 27.000 pripadnikov NOB. Velika večina jih je bilo ubitih v spopadih z nemškimi, italijanskimi ali domobranskimi enotami. 1032 jih je umrlo v taboriščih, okoli 830 so jih postrelili kot talce, zaradi mučenj jih je v zaporih umrlo 133. Najmanj 433 jih je usmrtila partizanska vojska sama, del zaradi dezerterstva in nekaterih drugih disciplinskih prestopkov, v tem številu so zajeti tudi tisti, proti katerim ni bil uveden sodni postopek. Najmanj 862 jih je bilo razglašenih za pogrešane. [1]
Partizani so med in neposredno po drugi svetovni vojni ubili 13.483 pripadnikov Slovenskega domobranstva (11.000 po vojni), 813 pripadnikov Prostovoljne komunistične milice in 362 pripadnikov Jugoslovanske kraljeve vojske v ilegali. V času druge svetovne vojne je bilo ubitih še 9759 Slovencev mobiliziranih v nemško vojsko, 1172 Slovencev mobiliziranih v italijansko vojsko in 415 mobiliziranih v madžarsko vojsko.[2]
Viri
- ↑ Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Oorn, Tadeja Tominšek Rihtar: Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji. V: Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 2002, str. 121-130.
- ↑ Marjan Anidžarič, Jože Dežman, Ludvik Puklavec, Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni, Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Celje 2001, str. 104-119.
Glej tudi
Zunanje povezave
 | Ta članek o vojaški zgodovini je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |