Krokar (Edgar Allan Poe): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m robot Dodajanje: mk:Гарванот |
ponovno odstranjeno besedilo, dod. obvestilo na vrhu in malo vsebine |
||
Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
<!-- Ne objavljajte besedila pesmi, še posebej ne prevoda v tem članku! Wikipedija ni zbirka besedil (za to imamo Wikivir), prevod je poleg tega avtorsko zaščiten. --> |
|||
'''''[[Krokar]]''''' (izvirno '''''The Raven''''') je ena od najbolj znanih pesmi [[Edgar Allan Poe|Edgarja Allana Poea]], prvič objavljena leta [[1845]]. |
|||
'''''Krokar''''' (izvirno '''''The Raven''''') je ena od najbolj znanih pesmi [[Edgar Allan Poe|Edgarja Allana Poeja]], prvič objavljena leta [[1845]] v časopisu ''New York Evening Mirror''. Pesem govori o obisku govorečega [[krokar]]ja pri nesrečno zaljubljenem prvoosebnem pripovedovalcu in spremlja, kako ta počasi tone v blaznost. |
|||
{{Wikisource|en:The Raven (Poe)}} |
{{Wikisource|en:The Raven (Poe)}} |
||
Edgar Allan Poe |
|||
KROKAR |
|||
Prevedel Bruno Urh |
|||
Uredila Vanda Novak |
|||
1. |
|||
Nekoč, na neko grozovito noč, v premlevanju samote. |
|||
V družbi zatohlih knjig, kjer znanje se je skrilo. |
|||
Ko sem se utapljal v dremanje, sem zaslišal trkanje, |
|||
komaj slišno trkanje, trkanje na vratno krilo. |
|||
»Obisk«, sem zamrmral, »je trkanje na vratno krilo.« |
|||
Samo to, še to se je umirilo. |
|||
2. |
|||
Ah, da, še zdaj se spomnim jasno, bilo je v decembru kasno, |
|||
ko je žerjavico gasilo, duhove senc po podu vilo. |
|||
Željno sem čakal zoro, iz knjig sem srkal noro |
|||
odrešitev pred to moro – moro, ker Lenore ni rešilo. |
|||
Ker od angelske Lenore me je razdvojilo, |
|||
srce za večno jo izgubilo. |
|||
3. |
|||
Otožna se zdela vsaka je zavesa, ko je svileno šelestela. |
|||
Plašilo me je – strašilo me je, kar me nikdar ni strašilo. |
|||
Da bi uspel srce umiriti, sem vstal in moral ponoviti: |
|||
»Obiskovalec noče oditi in trka na moje vratno krilo. |
|||
Obiskovalec hoče vstopiti in trka na vratno krilo. |
|||
To je, le to se je zgodilo.« |
|||
4. |
|||
Kar naenkrat, ohrabren, misli sem usmeril ven. |
|||
»Gospod«, sem rekel »ali gospa, sprejmite opravičilo! |
|||
Dremal sem, poslušal bežno, vi pa trkali ste nežno |
|||
kot brez moči, prenežno, prenežno na moje vratno krilo. |
|||
Nisem bil gotov, kaj slišim – že odpiram vratno krilo.« |
|||
A zunaj tema, nič se ni zgodilo. |
|||
5. |
|||
Globoko v temo sem iskal, stoje razmišljal in se bal. |
|||
Nečloveško, iz sanj prihajajoče zlo me je mrazilo. |
|||
A molk se ni razbil, iz teme nihče ni odgovoril. |
|||
»Lenora«, se šepetaje je izvilo |
|||
iz mojih ust in tiho z odmevom se vrnilo. |
|||
Komaj to, nič več se ni zgodilo. |
|||
6. |
|||
Globoko v duši sem gorel, ko v sobo sem odšel. |
|||
Močneje kmalu se je ponovilo. |
|||
»Gotovo«, sem rekel, »je na oknu sobe. |
|||
Skrivnost raziščem zlobe, naj pogledam, kaj se je zgodilo. |
|||
Skrivnost raziščem, srce se bo umirilo.« |
|||
Veter bil je, nič več se ni zgodilo. |
|||
7. |
|||
Odprl sem okno in skozi trkanje in prhutanje |
|||
vzvišenega krokarja, klesanega iz davnin, je osvetlilo. |
|||
Niti za trenutek ni obstal, kot da me ni zaznal. |
|||
V gosposki drži se je spustil nad vratno krilo. |
|||
Spustil se je na doprsni kip Palade nad moje vratno krilo. |
|||
Spustil se je, se usedel, nič več se ni zgodilo. |
|||
8. |
|||
Ta črna, zanimiva ptica mi je pregnala grozo z lica |
|||
s strogim dostojanstvom, ki jo je oblilo. |
|||
»Strahopetec nisi, glej, z obrito glavo in grebenom na njej. |
|||
Ti si prej mrtvaški krokar, ki ga je meni namenilo. |
|||
Zaupaj mi ime v posmrtju, ki te je izvalilo.« |
|||
Krokar pa: »To Se Ne Bo Zgodilo.« |
|||
9. |
|||
Iskreno sem začuden bil nad ptičem, ki je govoril. |
|||
Ampak skopo sporočilo ni veliko razjasnilo. |
|||
Vendar moramo priznati, ne zgodi se dostikrati, |
|||
da bi ptica usedla se na vratno krilo, |
|||
na doprsni kip nad vratno krilo, |
|||
in se imenovala To Se Ne Bo Zgodilo. |
|||
10. |
|||
Ampak krokar, tam sedeči, bil je redko govoreči. |
|||
Kot v en stavek bi se vse iz njegove duše zlilo, |
|||
kot da nič več ne bi znal – niti s krili ni zaprhutal, |
|||
dokler nisem zamrmral: »Vse me je že zapustilo. |
|||
Tudi on bo šel, kot me upanje je zapustilo.« |
|||
On pa je rekel: »To se ne bo zgodilo.« |
|||
11. |
|||
Otrpel sem zastal v presekani tišini, ko je odgovor dal. |
|||
Ni dvoma, ta beseda je le staro izročilo, |
|||
vse iz repertoarja ptiča od razočaranega gospodarja, |
|||
ki ga je breme lastnih melodij začaranega ugonobilo, |
|||
dokler ga žalostink nihalo z melanholijo ni ubilo |
|||
s tem: »To se ne bo zgodilo.« |
|||
12. |
|||
Ampak krokar me je zaslepil, dušo razvedril. |
|||
Zasukal sem fotelj – tam pa ptica, kip in vratno krilo. |
|||
Skoraj sem nazaj zaspal, misli sem povezoval, |
|||
kam me z iluzijo na iluzijo gnal bo ptič na silo, |
|||
strašni, mrki, grozni ptič – strašilo. |
|||
S svojim: »To se ne bo zgodilo.« |
|||
13. |
|||
Premlevajoč sede, premlevajoč molče, |
|||
vsako njegovo nemilo žareče oko mi je dušo žarilo. |
|||
Tako milo sede in vroč, z glavo omahujoč, |
|||
sem klonil proč v svilo, katere sence je po sobi vilo. |
|||
V mehko vijoličasto svilo, katere sence je po sobi vilo, |
|||
z Lenoro bi se potopil. A to se ne bo zgodilo! |
|||
14. |
|||
Takrat pa je dihanje zastalo, nekaj je v zraku zadišalo, |
|||
kot angel, z nogami nihajoč nad tlemi, nihal bi kadilo. |
|||
»Nesrečnik!«, sem vstal, »bog mi je angele poslal. |
|||
Končno – ugasil mi bo žal- spomine na Lenoro milo. |
|||
Pij, oj, pij, srce, ta vonj – Lenoro, da bi pozabilo!« |
|||
Krokar pa: »To se ne bo zgodilo.« |
|||
15. |
|||
»Prerok si, ptica, ali prerok hudiča? |
|||
Vseeno, zakaj te je meni namenilo. |
|||
Neustrašna, začarana v moji glavi, v tej puščavi, |
|||
rotim te – v domu, ki ni pravi, ki ga je z žalostjo prekrilo, |
|||
povej mi – povej mi, kdaj bo žalost ozdravilo?« |
|||
Krokar pa: »To se ne bo zgodilo.« |
|||
16. |
|||
»Prerok si, ptica, ali prerok hudiča? |
|||
Skupni bog nad nama – skupno nebo naju je ovilo. |
|||
Zato povej mi, preden pridem v Eden, |
|||
bom beden objel še angelsko Lenoro, ki srce jo je izgubilo, |
|||
angelsko Lenoro si bo srce še kdaj privilo?« |
|||
Krokar pa: »To se ne bo zgodilo.« |
|||
17. |
|||
»Dovolj govorit sem ti dal, ptič ali hudič!« in sem vstal. |
|||
»Vrni se v zagrobje, kjer je noč razlilo! |
|||
Poberi se v temini in s tabo moji žalostni spomini! |
|||
Ne prekinjaj me v tišini – pusti moje vratno krilo! |
|||
Odleti in s tabo tvoj kljun, ne kljuvaj moje srce milo!« |
|||
Krokar pa: »To se ne bo zgodilo.« |
|||
18. |
|||
In ta krokar ne leti in še sedi in še sedi. |
|||
Usedel se je na Paladino doprsje nad vratno krilo. |
|||
In je prikazen z groba, pogleda, ki je prazen. |
|||
In svetloba ga ponavlja v senci, ki jo je na pod razlilo. |
|||
In moja duša, njo v sence je zavilo. |
|||
Ne more vstati – to se ne bo zgodilo. |
|||
{{lit-stub}} |
{{lit-stub}} |
Redakcija: 17:46, 9. september 2008
Krokar (izvirno The Raven) je ena od najbolj znanih pesmi Edgarja Allana Poeja, prvič objavljena leta 1845 v časopisu New York Evening Mirror. Pesem govori o obisku govorečega krokarja pri nesrečno zaljubljenem prvoosebnem pripovedovalcu in spremlja, kako ta počasi tone v blaznost.