Budizem

Kip Bude Tian Tan. Samostan Po Lin, otok Lantau, Hong Kong

Budizem je ena od dvanajstih glavnih svetovnih religij in je hkrati filozofija, temelječa na učenju Sidhārte Gautame (v sanskrtu Siddharta Gautama; v pāliju Sidhata Gotama). To versko gibanje je bilo odpor proti tedanjim verskim šegam v Indiji. Zavrnilo je zahteve bramanov, daritvene obrede in skrajne oblike askeze ter se zavzelo za »srednjo pot«.

Ta religija vključuje številne predstave in verovanja starodavne Indije, vendar pa tudi nekatera nova načela in spoznanja, ki naj bi vodile iz kroga rojstev in smrti. Ali povedano drugače, sledeč poti, ki jo je nakazal Buda, ki vključuje nravno življenje in razvoj vpogleda v resnično naravo stvari, človek doživi odrešenje. Budizem sprejema ideje nadaljevanju zavesti v naslednje življenje in o karmi, zanika pa obstoj nespremenljive duše ali jaza (atman), se pravi duše kot trajne, enotne biti, zato pa zagovarja misel o neduši ali nejazu (anatti), pri kateri sta bivanje in zavestnost mišljena kot nepretrgano se spreminjajoče kombiniranje snovnih in duhovnih lastnosti (skandhe), ki se v drugačni obliki obnove po smrti.

Budizem je nastal v Indiji, kjer je v 3. stoletju pr. n. št. postal državna religija, vendar je iz Indije do 7. stoletja našega štetja skoraj povsem izginil, saj ga je izpodrinil hinduizem. Budizem se je v različnih oblikah razširil po Aziji. Tako danes ločimo med dvema glavnima vejama: hinajana oz. theravada in mahajana. Mahajana se nadaljnje deli na Čan oz. Zen budizem, budizem Čiste dežele (Pureland) in Vadžrayana oz. tantrični budizem. V zadnjem obdobju se je začel širiti še v Evropo in Ameriko, čeravno v nobeni od tamkajšnjih držav ni postal vplivnejša veroizpoved. V Ameriki je bil sicer budizem pred kratkim označen kot najhitrejša rastoča religija.

V 19. stojetju je budistična filozofija vplivala tudi na evropsko filozofijo: pesimizem, novi voluntarizem, metafizika nezavednega. Med filozofi, pri katerih je zaznati budistične primesi, sta Arthur Schopenhauer in Friedrich Nietzsche.

Nastanek budizma

Začetnik budizma je princ Siddhartha Gautama, poznejši Buda, ki se je najverjetneje rodil v aprilu ali maju nekje okoli leta 558 pr. n. št. (po nekem drugem izročilu pa okoli leta 567 pr. n. št.), in sicer v Kapilavastuju, ki danes leži v južnem Nepalu. Oče je bil kralj Šuddhodana, mati Maja (Māyā). Prebujenje naj bi Siddhartha doživel okoli leta 523 (ali 532), umrl pa je star okoli osemdeset let (približno leta 478 ali 487 pr. n. št.). Ko se je razglasil za Prebujenega, je njegovo življenje pridobilo mitološke interpretacije. Znani romunski zgodovinar in religiolog Mircea Eliade je zapisal, da je »budizem edina religija, katere ustanovitelj se ni razglašal niti za božjega preroka niti njegovega poslanca in je povrhu zavračal že samo misel o bogu kot o vrhovnem bitju. Pač pa se je razglašal za 'Prebujenega' (buddho), torej za duhovnega vodnika in učitelja«.

Budizem se je bržkone lahko razmahnil, ker je bila dotedanja indijska vera strpna do vseh drugih filozofskih nazorov. Zanimivo pa je, da se je budizem razvijal v času, ko so bili rojeni nekateri drugi veliki misleci, kot so bili: Laotse, Konfucij, Zoroaster in Pitagora.

Gautama ni želel svojega nauka nikoli oblikovati v sistem. Tako, denimo, ni želel razpravljati o nekaterih filozofskih problemih in se tudi ni povsem izrekel o vseh vidikih svojega nauka, kar je povzročilo, da so se oblikovale številne šole in ločine. Buda je v številnih elementih napadel dotedanje indijske veroizpovedi, njegov nauk pa je uspel pritegniti tako izobražence kot široke ljudske množice.»Pojdite po vseh deželah in jim oznanjajte moj nauk. Povejte jim, da so siromaki in ponižani, bogataši in odličnjaki vsi isto, da se v tej veri prav tako združujejo vse kaste kakor vse reke v morju,« naj bi med drugim izjavil Buda. Poleg tega je Buda govoril v ljudskem jeziku in ne v sanskrtu, da bi ga ljudje bolje razumeli. Buda jim je med drugim oznanjal srednjo pot med obema skrajnostima: uživanjem življenja in samozatajevanjem.

Indija je imela vzpostavljene trgovske in politične odnose s sosednjimi kulturami, kar je pripomoglo k širjenju te veroizpovedi, ki že tako ni ločila med kastami, rasami ali narodi. Ta univerzalizem je omogočil prehod iz indijskega kulturnega okolja na Kitajsko in drugam. S širjenjem so gradili tudi samostane za moške in ženske, ki so tudi vzgojne ustanove, povezane s šolami in včasih z univerzami. Eden takih samostanov je bil v Balkhu in se je imenoval Nava-vihara.

V Indiji je budizem postopoma izginjal, nadomeščal ga je hinduizem. Prehod ni bil krvav, čeprav zgodovinarji poročajo o spopadih med hindujskimi vladarji in budistično sangho, organizacijo budističnih menihov, vendar so bili ti spopadi redki. Proti koncu, med 5. in 7. stoletjem, je precej bogoslovcev in menihov postopoma iz Indije odšlo na Kitajsko.

Indijski intelektualec Džavaharlal Nehru, avtor knjige Odkritje Indije, je zapisal, da budizem starejši indijski veroizpovedi sicer ni nasprotoval, vendar pa je terjal spremembe v družbenem življenju, česar pa zaradi togosti starih tradicij ni uspel storiti. Po Budovi smrti se je zato budizem še bolj ločil od starejših verovanj in posledično izgubil vpliv v Indiji. Ko je začel prvotni Budizem propadati, se je razvila druga oblika, poimenovana mahajana (starejša oblika ima ime hinajana). Mahajana budizem je bil odgovor na določen elitizem in dogmatizem, ki se je razvil v začetnem budizmu. Glavni ideal je postal bodisatva, bitje, ki se zaveže da bo delal za dobrobit vseh čutečih bitij, dokler ne bodo vsi dosegli osvobojenja. To je tudi glavna motivacija Mahajana budistov - vse kar se počne se dela za dobro drugih, in ne samo zase. Velik povdarek je spet dobila praksa laikov, kot enakovredna praksi menihov in nun. Slednja se je precej bolj razširila in se je bila sposobna prilagoditi okoliščinam v vsaki deželi, kamor je prišla. Tako je budizem v vsaki od dežel, na Kitajskem, Japonskem ali v Tibetu, dobil svojo obliko.

Temeljni nauk

Buda je večkrat povedal, da ves čas uči samo eno: trpljenje in osvoboditev iz njega. O tem je govoril v učenjih o štirih plemenitih resnicah. Te so jedro njegovega nauka in jih je oznanil kmalu po svojem prebujenju petim nekdanjim učencev v svojem govoru v Benaresu. To je bil njegov prvi govor, ki se imenuje Zagon kolesa zakona. Sam ni nikoli trdil, da oznanja nov, izviren nauk, temveč nasprotno, sam je večkrat povedal, da sledi stari poti. Tako je mogoče njegov nauk interpretirati tako, da je »večno« resnico podal na drugačen način in pri tem ohranil univerzalnost njenega sporočila. Budov nauk sicer večkrat označujejo s sanskrtsko besedo dharma (ki pa ima v hinduizmu drugačen pomen).

Omenjene štiri plemenite resnice so:

• Prva resnica (pali: dukkha) pravi, da je vse trpljenje: »rojstvo je trpljenje, starost je trpljenje, bolezen je trpljenje, smrt je trpljenje. Biti združen s tem, česar ne maraš, je trpeti. Biti ločen od tega, kar imaš rad..., ne imeti, kar si želiš, je trpeti. Skratka, oprijemanje (katere koli od) petih skandh (odsekov, dela, skupka) je trpljenje.«. Splošna človeška izkušnja je torej trpljenje, kar je posledica pretekle karme.
• Druga resnica odkriva vir trpljenja v želji, lakoti oziroma »žeji« (hlepenju), ki odloča o reinkarnacijah.
• Tretja resnica oznanja, da se bolečine (dukkhe) osvobodimo tako, da odpravimo omenjeno žejo (tanho). Osvoboditev je nirvana. Tako je eno od imen za nirvano »pogasitev žeje« oziroma tanhakkhaja.
• Četrta resnica kaže pot, ki vodi k prenehanju trpljenja. Ta resnica je nekakšna zdravilna metoda, kako zdraviti neprijetnost bivanja (Eliade, 1996:63). Ta metoda je srednja pot.

Srednja pot se imenuje tudi osmerna pot ali osemčlenska pot, ker jo sestavlja osem členov:

1. pravilno (ali pravo) gledanje ali razumevanje,

2. pravilno mišljenje,

3. pravilen govor,

4. pravilna dejanja,

5. pravilen način življenja,

6. pravilna vztrajnost,

7. pravilno zavedanje,

8. pravilna zbranost.

Buda se je nenehoma vračal k tem pravilom poti in jih razlagal na različne načine, odvisno od občinstva, ki mu je govoril. Teh osem členov je mogoče razlagati, kot primer, na sledeče načine:

1. priznavanje štirih plemenitih resnic;

2. duhovno stanje miroljubja, dobrohotnosti, oddaljitve od sovraštva;

3. izključuje laž, nekoristno govorjenje, opravljanje;

4. prepoved umora, kraj in prešuštva;

5. način življenja ne sme škodovati drugim,

6. zatirati zle namene in spodbujati dobre;

7. človek skrbno razmišlja in ne popusti željam;

8. intenzivna koncentracija pripomore k boljšemu iskanju.

Ves nauk je podrejen misli na pot, ki pelje k nirvani. Po nauku Bude nirvana obstaja, toda mogoče jo je doseči edino s posebnimi koncentracijskimi in meditacijskimi tehnikami. Zanimivo pa je, da Buda nikjer ni natančneje opredelil nirvane, pač pa je omenjal nekatere lastnosti. Nirvana je tako blaženost, pravi, da je on, Blaženi, dosegel nesmrtnost in da jo lahko dosežejo tudi menihi.

Buda naj bi večkrat ljudi svaril pred učenim razpravljanjem o metafizičnih vprašanjih. »Človek naj molči o stvareh, ki jih z besedami ni mogoče izraziti,« naj bi med drugim dejal. Poudarjal je predvsem etična vprašanja življenja. Prvotni budizem je deloma kazal filozofsko in razumsko usmerjenost ustanovitelja, katerega resnice so temeljile na izkušnjah.

Budistično besedilo Madždžhima nikaj budistično učenje opredeljuje kot;

• (a) etično vedênje (pali: sila), ki temelji na vesoljni ljubezni in sočutju do vseh bitij,
• (b) mentalno disciplino (samadhi) in
• (c) modrost (pradžnjo).
• Simbol budizma je kolo. Pesto, platišče in napere namreč simbolizirajo te tri temeljne lastnosti.

Za razumevanje budističnega nauka je treba poznati še sledeče verske postavke:

• Karma - zakon karme (vzroka in učinka) deluje v moralnih in telesnih razsežnostih človekovega življenja; človek je tako vpet v ponavljajoči se krog dobrih in zlih dejanj. Karmo med drugim poznata še brahmanizem in džainizem.
• Reinkarnacija - na ponovno utelešenje (reinkarnacija) vplivajo dejanje (dobra ali slaba) iz prešnjega življenja. Zdajšnje življenje je določeno z s prejšnjim življenjem. Vseeno pa ni duše, ki bi se reinkarnirala, temveč gre le za kontinuiteto zavesti.
• Osvoboditev od karme - Karme in pogojenega obstoja (samsare) se je močno osvoboditi z vpogledom v resnično naravo stvari.
• Meditacija - večina budistov meni, da je meditacija bistvena za dosego nirvane. Med meditacijo se z raziskovanjem svojega bistva doseže razumevanje Budovega nauka. Meditacija pogosto vključuje osredotočenje na misel o minljivosti in spreminjanju. Mnogo budistov misli, da je lahko skoraj vsaka stvar primerna za osredotočanje pri meditaciji, in pravijo, da je treba- vsakodnevne opravke delati skrbno. To pomeni, da se morajo ljudje osredotočiti na sedanji trenutek in ne smejo dovoliti, da bi jih zmedle druge moteče misli. Budistični samostani imajo često sobo za meditacijo, ki je na voljo tudi obiskovalcem.

Svete knjige

Budove nauke so zapisali šele po njegovi smrti. V začetku so jih širili z ustnim izročilom. Kanon svetih knjig v budizmu se imanuje Tipitaka (Tri košare). Obsegajo Budove izreke, razlage in pravila za menihe. Theravadska Tiptaka je bila napisana v paliju in vsebuje najstarejše ohranjene budistične nauke. Njena tri poglavja ali pitake (košare) so: Vinaja (pravila o samostanskem redu), Sutte (izreki ali pogovori) in Abhidhamma (budistična psihologija).

Mahajanska literatura je nastala v severni Indiji in v srednji Aziji ter je bila prvotno napisana v sanskrtu. Najbrž ni bil nikoli sestavljen noben izrecno mahajanski kanon. Kitajska Tripiraka (San Tseng) je bila razširjena tudi v drugih deželah, kjer se je uveljavila ta veja budizma. To je sicer zbirka 1662 del hinajanskega, mahajanskega in kitajskega nastanka.

Svete knjige tantričnega budizma so se v tibetanščini ohranile v Kandžurju ali v tibetanskem zakoniku.

Razvoj budizma

Kolikor je čas tekel, bolj so Gautamove nauke dopolnjevali z dodatki iz hindujskih in daljnevzhodnih šeg in jih organizirali v zapletene verske sisteme. V poglavitnih sistemih, hinajanskem, mahajanskem in tantričnem, je precej razlik, toda tudi nekaj temeljnih skupnih potez, ki so pripomogle k razširjanju te veroizpovedi. Med potezami so:

• vera v Buda in v razsvetljena bitja (Bude), ki so nad vsemi božanstvi in kdaj pa kdaj pridejo na zemljo učiti dharmo;
• misel o ponovnem rojstvu, kontinuiteti zavesti;
• zamisel o karmi;
• nauk o anatti (neduši);
• prepričanje, da je cilj življenja uiti iz kroga prerojevanja in doseči nirvano;
• zelo etičen zakonik;
• ljubeznivost, prijaznost, ustrežljivost in spoštovanje svetosti življenja;
• poudarek na samostanskem življenju;
• sodelovanje laikov pri budističnem idealu;
• demokratično in izenačevalno prizadevanje;
• strpnost do krajevnih šeg in idej in pripravljenost prevzeti jih.

Theravada budizem

Theravada budizem, imenovan tudi hinajana budizem, mali voz, pali, učenje starešin ali južni budizem, je najstarejši in sledi najbolj originalnemu učenju Bude med vsemi vejami. Veliki poudarek daje bolj etičnemu sistemu in praksi kakor pa slepi veri. Ne oznanja nobenih obljub glede odrešitve po veri in zahteva individualno zaupanje vase. Po božje časti samo enega Buda, zemeljskega Šakjamunija, čeprav priznava tudi prejšnje Bude in bodisatvo Maitrejo.

Za razgledane izbrance Buda ni bil bog, marveč vrhovno bitje, močnejše od vseh bogov. Iz usmiljenja do človeštva je prišel in pokazal pot k odrešitvi, nato pa se je umaknil v nirvano (pali: nibbano) in ga ni mogoče doseči z molitvami ali z rotenjem. Ostala je samo njegova dharma (pali: dhamma).

Razširjen je v južni in jugovzhodni Aziji. Prevladoval je na južnem Cejlonu (Šrilanki), v Burmi, na Tajskem, v Kambodži in v Laosu.

Mahajana budizem

Mahajana budizem, imenovan tudi veliki voz ali severni budizem, je kasnejša veja. Kot ideal povzdiguje bodhisattvo (bitje zavezano osvoboditvi vseh čutečih bitij, potencialen Buda), ki želi doseči odrešitev s številnimi utelesitvami, posvečenimi odrešitvami drugih.

Največja središča so na Kitajskem, v Koreji, na Japonskem in v Tibetu, med države, kjer prevladuje ta veja, pa uvrščamo še Vietnam. Nastal in razširil se je s Kitajske. V vsakem kulturnem okolju pa so dodali nekaj svojega, toda ohranile so se indijske mahajanske prvine. Zato so nastale številne ločine budizma, med katere sodijo: šin ali ikko na Japosnkem, meditativna ločina čan oziroma zen, tjentajska ločina, hokke ali ničiren, čen-jen in podobne. Svoje poteze imata tudi korejski in vietnamski budizem.

Tantrični oz. Vadžrajana budizem

Tantrični budizem je bolj pozna oblika mahajanskega budizma in je najbolje predstavljen s tibetanskim budizmom. Imenuje se tudi Vadžrajana oz. Diamantni budizem. Njegova značilnost je uporaba posebnih metod in tehnik, ki omogočajo najhitrejše doseganje razsvetljenja. Zato se tudi imenuje budizem posebnih metod - skillfull means. Tantrični budizem vzame za svoj temelj vpogled, da smo že v osnovi popolnoma prebujeni, le da tega ne prepoznamo. Vse tehnike in metode temeljijo na tem vpogledu - temu načinu dela rečemo, da vzamemo rezultat kot pot. Tantrični budizem ne zavrača relativnosti in samsaričnega sveta, temveč trdi da je le ta neločljiv od modrosti. Pri praksi se uporabljajo različne metode, med njimi je med pomembnejšimi praksa vizualizacije, kjer si praktikant predstavlja določene aspekte razsvetljenega uma v obliki različnih božanstev, in na ta način pride v kontakt z temi aspekti v samem sebi. Druga glavna metoda pa je Predstavitev narave uma oz. Introduction to the nature of mind, kjer ti kvalificirani učitelj omogoči direktno izkušnjo razsvetljenega uma. Ta izkušnja postane potem osnova vseh ostalih praks. Med drugimi tehnikami so tudi jogijske vaje, kjer praktikant dela direktno z energijami v svojem telesu in okolju.

Tantrični budizem se smatra za najhitrejšo pot do razsvetljenja (možno je razsvetljenje v enem samem življenju), a je hkrati tudi najnevarnejša. Praktikant mora biti zrela, stabilna oseba, ki ima dobre temelje v hinajana in mahajana budizmu. Brez takih temeljev in direktnega vodstva kvalificiranega učitelja je praksa lahko zelo nevarna in vodi v mnoge težave. Zaradi tega so tudi vsi teksti in prakse tantričnega budizma skrivni, in jih učitelj preda učencu šele takrat, ko je le-ta zrel za to.

Praznovanja

Vesak je praznovanje Budovega rojstva in v deželah teravadskega budizma tudi njegovega razsvetljenja in smrti. Budovi kipi so okrašeni in na Kitajskem jih umivajo z dišečo vodo. Darove odnesejo v samostane, tam lahko prirejajo tudi ognjemete. Vasa- (umik v meditacijo) je v deževni dobi. V Budovih časih takrat ni bilo mogoče potovati, zato je menihom ukazal, naj ostanejo na enem kraju, se tam učijo in meditirajo. Med tem praznikom skušajo tudi navadni ljudje najti čas za učenje in meditacijo. Na koncu umika v meditacijo darujejo menihom nova oblačila. S praznovanjem se spominjajo tudi Budove prve pridige. V Šrilanki imajo praznik posvečenega zoba. Po cestah nosijo enega Budovih zob.

Budistične zgradbe

V vseh budističnih deželah imajo templje, vendar za bogoslužje niso nujno potrebni. Nekatere budistične svete stavbe se imenujejo pagode. Pogosto so zgrajene kot posebno oblikovan stolp, zlasti na Japonskem in Kitajskem. Poleg templjev in pagod so tudi zgradbe imenovane stupe. Stupa je zaprta, gomilasta stavba, ki naj bi vsebovala Budove posmrtne ostanke ali prepise njegovih naukov. Često so zvonasto oblikovane. Obiskovalci se poklonijo Budi s hojo okrog stavbe v smeri urnega kazalca.

Budizem nima svetovne hierarhične organizacije, zato so bili samostani in templji morda še bolj pomembni kot v drugih veroizpovedih. Samostani so predstavljali središča in so pogosto oblikovali svoje nauke, ki pa so ostali kolikor toliko zvesti prvotnemu nauku budizma.

Romarski kraji

Budizem ne pozna enakih oblik romanja, kot jih je islam ali krščanstvu. Vseeno pa bi lahko, kot glavne budistične romarske kraje označili mesta, ki so povezana s pomembnimi dogodki iz Budovega življenja: njegovim rojstnim krajem (Lumbini), krajem njegovega razsvetljenja (Bodh Gaja), krajem njegove prve pridige (Sarnath) in krajem njegove smrti (Kušinara).

Budizem v Sloveniji

Glavni članek Budizem v Sloveniji.

V okviru verskih skupnosti, registriranih pri Uradu za verske skupnosti Vlade Republike Slovenije, lahko navedemo:

• Budistična kongregacija Dharmaling, registrirana v letu 2003. Ta skupnost ima rezidentnega Lamo, prepoznanega Tulkuja, Lamo Shenphena Rinpočeja.
• Buddha-Dharma, registrirana leta 1995, vendar neaktivna in kontroverzna.

V okviru društev so v Sloveniji aktivne naslednje skupine:

• Šambala budistična skupina Ljubljana, del mednarodne organizacije Shambhala International. Ta skupina ima trenutno edinega slovenskega budističnega učitelja.
• Yeshe Khorlo skupina (Njingma veja tibetanskega budizma)
• Phova skupina (osredotočena na prakso phove, pod vodstvom Ayang Rinpočeja)
• Društvo theravadskih budistov, Bhavana
• Slovensko budistično društvo Madyamika, Srednja pot

Zaradi same strukture budizma v Sloveniji ni uradnega predstavnika te vere.

Literatura

Viri

• Mircea Eliade (1996): Zgodovina religioznih verovanj in idej, DZS, Ljubljana. (COBISS)
• Louis Gottschalk, et. al (1972): Zgodovina človeštva (IV/1), DZS, Ljubljana.
• Džavaharlal Nehru (1957): Odkritje Indije, DZS, Ljubljana. (COBISS)

Druge knjige, prevedene v slovenščino

• Ajahn Sumedho (1996): Štiri plemenite resnice / Pozornost, pot v nesmrtnost, Melbourne : Buddh. Soc. Vic., (COBISS)
• Sogyal Rinpoče (1994): Tibetanska knjiga umiranja in življenja, Quatro-Gnosis, Ljubljana (COBISS)
• Čogjam Trungpa Rinpoče: Prebijanje skozi duhovni materializem, Gnostica, Ljubljana (COBISS)
• Suzuki Roshi: Duh Zena, duh začetništva, KUD Logos, Ljubljana (COBISS)
• večina knjig Njegove Svetosti 14. Dalaj Lame (COBISS)
• Lama Ole Nydahl: Stvari, kot so, Mladinska knjiga

Glej tudi

• seznam religij
• Borobudur
• Zen budizem
• Teravadski budizem
• Terton
• Om mani padme hum

Zunanje povezave

• Budistična kongregacija Dharmaling
• Slovensko budistično društvo Madyamika - Srednja pot
• Društvo theravadskih budistov - Bhavana
• Šambala budistična skupina Ljubljana
• Yeshe Khorlo Nyngma skupina