Kleinmayr: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
m →‎Viri: ktgr
Vrstica 14: Vrstica 14:
== Viri ==
== Viri ==
* ''Slovenski biografski leksikon''. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1991. {{COBISS|ID=859652}}
* ''Slovenski biografski leksikon''. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1991. {{COBISS|ID=859652}}

[[Kategorija:Avstrijci]]

Redakcija: 14:27, 4. julij 2008

Kleinmayr, tiskarska in založniška rodbina

Družina Kleinmayr se je v sredini 16. stoletja iz Solnograškega preselila v Celovec, kjer je leta 1640 ustanovila knjigarno.

1692 se je Matija Kleinmayr začel ukvarjati tudi s tiskarsko obrtjo. Sledil mu je Janez Friderik Kleinmayr, ki je natisnil 1. del Rogerijevih pridig (1731) in 2. izdajo Megiserjevega slovarja (1744), njegovi dediči pa so natisnili Lavrenčičeve Missionske catholiš karšanske pejssme (1752), Kanizijev Catechismus (1762) in Gutsmannove Christianske resnice (1770).

Leta 1771 je tiskarno prevzel Ignac Alojz Kleinmayr, ki je med drugim natisnil Gutsmannovo Windische Sprachlehre (1777) in 1789 tudi založil njegov nemško-slovenski slovar. 1777 je ustanovil Klagenfurter Zeitung, pozneje, ko je 17. aprila 1782 dobil dovoljenje za novo tiskarno v Ljubljani in 20. decembra pravico za izdajanje časopisa, pa je začel v Ljubljani izdajati Wöchentlicher Auszug aus Zeitungen (od leta 1784 Laibacher Zeitung). Z dovoljenjem vlade je izdal Sammlung der landesfürstlichen Verordnungen (1784–86) in Laibacher Schreibkalender. Tiskal in zalagal je predvsem krajše nemške patriotične spise (Laurič, Pinhak, Knauer), izmed maloštevilnih slovenskih tiskov je pomembnejši Linhartov Ta veseli dan ali Matiček se ženi. 6. julija 1794 je knjigarno in tiskarno v Ljubljani prepustil soji soprogi Tekli (rojeni Lieber), podjetji v Celovcu pa je avgusta istega leta dal v najem J. Kümmelu in A. Gelbu. Zatem se je umaknil v Žužemberk, kjer je imel papirnico, ki jo je 1801 za 6 let dal v najem J. Knificu. Tekla je 15. marca 1795 knjigarno in tiskarno za 10 let dala v najem A. Gaßlerju. Po moževi smrti ji je okrožni urad na magistratovo priporočilo 18. avgusta 1802 uslišal prošnjo za podaljšanje tiskarniških, knjigotrških in časopisnih pravic, ki jih je pridobil njen soprog. Ko je Gaßler 1804 odšel na Dunaj in tam prevzel bratovo tiskarno, je podjetje vodila sama. V vojnih razmerah je tiskarna zašla v težave, vendar je po zaslugi papirnice obstala. V dobi francoske okupacije in še nekaj let pozneje je tiskarno vodil J. Sessenberg, ki jo je zastopal s svojim imenom.

Po smrti Tekle Kleinmayr je 1817 podjetje v Ljubljani prevzel njen sin Ignac Kleinmayr, papirnico v Žužemberku Karl, Ferdinand pa se je okoli leta 1825 vrnil v Celovec in tam vodil očetovo tiskarno in knjigarno. Njegovi slovenski tiski so redki, med drugim je natisnil Jarnikov Etymologikon (1832) in Janežičevo Slovensko bčelo. Ignac Kleinmayr, ki je tiskal predvsem nemške publikacije, si je kot založnik prizadeval obdržati Laibacher Zeitung. Namesto prve priloge Laibacher Wochenblatt zum Nutzen und Vergnügen (1804–1818) je časopisu od leta 1819 do 1849 prilagal Illyrisches Blatt ter Blätter aus Krain.

Leta 1837 se je v Kleinmayrjevi knjigarni kot knjigovodja zaposlil Fedor Bamberg, ki je tam deloval do leta 1842. 1846 se je vrnil v Ljubljano, se 18. novembra istega leta poročil s Kleinmayrjevo hčerjo Teklo in postal družbnik in soustanovitelj podjetja Ig. Pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Fedor je bil od 1852 do smrti odgovorni urednik časopisa Leibacher Zeitung ter vodja tiskarne in knjigarne.


Viri

  • Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1991. (COBISS)