Gregorij Rožman: Razlika med redakcijama
m dp |
m pp |
||
| Vrstica 18: | Vrstica 18: | ||
'''Gregorij Rožman''' [gregórij róžman], [[Nadškofija Ljubljana|ljubljanski]] [[škof]], * [[1883]], [[Dolinčice]], [[Avstrijska Koroška]], † [[16. november]] [[1959]], [[Cleveland, Ohio|Cleveland]], [[Ohio]], [[Združene države Amerike]]. |
'''Gregorij Rožman''' [gregórij róžman], [[Nadškofija Ljubljana|ljubljanski]] [[škof]], * [[1883]], [[Dolinčice]], [[Avstrijska Koroška]], † [[16. november]] [[1959]], [[Cleveland, Ohio|Cleveland]], [[Ohio]], [[Združene države Amerike]]. |
||
Po gimnaziji in študiju [[teologija|teologije]] v [[Celovec|Celovcu]] je bil [[1907]] posvečen v duhovnika; [[1912]] je doktoriral na [[Dunaj]]u. [[1914]]–[[1919]] je bil v Celovcu [[prefekt]] v malem semenišču in predavatelj [[kanonsko pravo|kanonskega prava]]; isti predmet je predaval 1919–[[1929]] na [[Teološka fakulteta v Ljubljani|Teološki fakulteti v Ljubljani]]. Objavljal je med drugim v ''[[Čas]]u'' in v ''[[Bogoslovni vestnik|Bogoslovnem vestniku]]''. Leta 1929 je postal [[koadjutor]] škofa [[Anton Bonaventura Jeglič|A. B. Jegliča]], nato njegov [[generalni vikar]]; [[1930]] ga je nasledil kot ljubljanski škof. Do imenovanja za pomožnega škofa se je ob profesuri in s tem povezanim znanstvenim in publicističnim delom ukvarjal kot organizator katoliške mladine, zlasti kot duhovni vodja [[Orel (organizacija)|Orla]]. Kot škof je v Ljubljani organiziral [[II. evharistični kongres za Jugoslavijo]] ([[1935]]) in [[VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja]] ([[1939]]); [[1940]] je vodil škofijsko [[sinoda|sinodo]] ter izdal ''[[Zakonik ljubljanske škofije]]'' in ''[[Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo]]''. Ena temeljnih sestavin Rožmanovega škofovanja je bil odločen ideološki boj proti [[komunizem|komunizmu]]. Poživitev verskega življenja in aktivnejšo vlogo katolištva v vsakdanjem življenju [[Slovenci|Slovencev]] je pričakoval od [[KA|Katoliške akcije]], ki se je prav v času njegovega škofovanja preuredila po italijanskem vzoru. Zdi se, da je bil med njenimi organizacijami bolj naklonjen [[Mladci Kristusa |
Po gimnaziji in študiju [[teologija|teologije]] v [[Celovec|Celovcu]] je bil [[1907]] posvečen v duhovnika; [[1912]] je doktoriral na [[Dunaj]]u. [[1914]]–[[1919]] je bil v Celovcu [[prefekt]] v malem semenišču in predavatelj [[kanonsko pravo|kanonskega prava]]; isti predmet je predaval 1919–[[1929]] na [[Teološka fakulteta v Ljubljani|Teološki fakulteti v Ljubljani]]. Objavljal je med drugim v ''[[Čas]]u'' in v ''[[Bogoslovni vestnik|Bogoslovnem vestniku]]''. Leta 1929 je postal [[koadjutor]] škofa [[Anton Bonaventura Jeglič|A. B. Jegliča]], nato njegov [[generalni vikar]]; [[1930]] ga je nasledil kot ljubljanski škof. Do imenovanja za pomožnega škofa se je ob profesuri in s tem povezanim znanstvenim in publicističnim delom ukvarjal kot organizator katoliške mladine, zlasti kot duhovni vodja [[Orel (organizacija)|Orla]]. Kot škof je v Ljubljani organiziral [[II. evharistični kongres za Jugoslavijo]] ([[1935]]) in [[VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja]] ([[1939]]); [[1940]] je vodil škofijsko [[sinoda|sinodo]] ter izdal ''[[Zakonik ljubljanske škofije]]'' in ''[[Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo]]''. Ena temeljnih sestavin Rožmanovega škofovanja je bil odločen ideološki boj proti [[komunizem|komunizmu]]. Poživitev verskega življenja in aktivnejšo vlogo katolištva v vsakdanjem življenju [[Slovenci|Slovencev]] je pričakoval od [[KA|Katoliške akcije]], ki se je prav v času njegovega škofovanja preuredila po italijanskem vzoru. Zdi se, da je bil med njenimi organizacijami bolj naklonjen [[Mladci Kristusa kralja|Mladcem Kristusa kralja]] kot akademskemu klubu [[Straža]]. |
||
Ideološki protikomunizem je usodno zaznamoval tudi njegovo zadržanje med [[druga svetovna vojna|2. svetovno vojno]] in njegov odnos do okupatorja, ki pa še vedno ni povsem raziskan. [[Italijani]] so po okupaciji duhovnike pustili na [[župnija|župnijah]], Slovencem obljubili kulturno avtonomijo in na Rožmanovo posredovanje dovolili slovenskim izgnancem z nemškega zasedbenega ozemlja naselitev v [[Ljubjanska pokrajina|Ljubljanski pokrajini]], zato je Rožman [[20. april]]a [[1941]] visokemu komisarju [[Emilio Grazioli|Emiliu Grazioliju]] izrazil lojalnost. Zaradi vedno hujših groženj italijanskih vojaških oblasti Slovencem se je [[12. september|12. septembra]] [[1942]] posvetoval s predstavniki političnih strank. V spomenici Grazioliju [[26. september|26. septembra]] [[1942]] je med drugim opozoril Italijane, da ne spoštujejo Slovencem obljubljene avtonomije. Pri nastajanju protikomunističnih enot ni sodeloval, si je pa zelo prizadeval, da bi imele vse te oborožene enote [[kurat]]e. Rožmanov odnos do nemških okupacijskih oblasti in do [[slovensko domobranstvo|slovenskih domobrancev]] je zaenkrat slabo pojasnjen, najbolj sporna pa je njegova prisotnost pred [[domobranci|domobransko]] prisego [[20. april 1944|20. aprila 1944]] na [[Bežigrad|bežigrajskem]] stadionu. Stike z [[OF]] in njena opozorila je Rožman zavračal. |
Ideološki protikomunizem je usodno zaznamoval tudi njegovo zadržanje med [[druga svetovna vojna|2. svetovno vojno]] in njegov odnos do okupatorja, ki pa še vedno ni povsem raziskan. [[Italijani]] so po okupaciji duhovnike pustili na [[župnija|župnijah]], Slovencem obljubili kulturno avtonomijo in na Rožmanovo posredovanje dovolili slovenskim izgnancem z nemškega zasedbenega ozemlja naselitev v [[Ljubjanska pokrajina|Ljubljanski pokrajini]], zato je Rožman [[20. april]]a [[1941]] visokemu komisarju [[Emilio Grazioli|Emiliu Grazioliju]] izrazil lojalnost. Zaradi vedno hujših groženj italijanskih vojaških oblasti Slovencem se je [[12. september|12. septembra]] [[1942]] posvetoval s predstavniki političnih strank. V spomenici Grazioliju [[26. september|26. septembra]] [[1942]] je med drugim opozoril Italijane, da ne spoštujejo Slovencem obljubljene avtonomije. Pri nastajanju protikomunističnih enot ni sodeloval, si je pa zelo prizadeval, da bi imele vse te oborožene enote [[kurat]]e. Rožmanov odnos do nemških okupacijskih oblasti in do [[slovensko domobranstvo|slovenskih domobrancev]] je zaenkrat slabo pojasnjen, najbolj sporna pa je njegova prisotnost pred [[domobranci|domobransko]] prisego [[20. april 1944|20. aprila 1944]] na [[Bežigrad|bežigrajskem]] stadionu. Stike z [[OF]] in njena opozorila je Rožman zavračal. |
||
Redakcija: 02:13, 12. junij 2008
| Gregorij Rožman | |
|---|---|
| pokojni ljubljanski škof | |
| Slika:Skof-rozman.jpg | |
| Sedež | Ljubljana |
| Obdobje službovanja | 1930 - 1959 |
| Predhodnik | Anton Bonaventura Jeglič |
| Naslednik | Anton Vovk |
| Redovi | |
| Duhovniško posvečenje | leta 1907 |
| Osebni podatki | |
| Rojstvo | leta 1883 Dolinčice, Avstrijska Koroška |
| Smrt | 16. november 1959 Cleveland, Združene države Amerike |
| Vera | rimskokatoliška |
| Insignije | |
 | |
| Catholic-hierarchy.org | |
Gregorij Rožman [gregórij róžman], ljubljanski škof, * 1883, Dolinčice, Avstrijska Koroška, † 16. november 1959, Cleveland, Ohio, Združene države Amerike.
Po gimnaziji in študiju teologije v Celovcu je bil 1907 posvečen v duhovnika; 1912 je doktoriral na Dunaju. 1914–1919 je bil v Celovcu prefekt v malem semenišču in predavatelj kanonskega prava; isti predmet je predaval 1919–1929 na Teološki fakulteti v Ljubljani. Objavljal je med drugim v Času in v Bogoslovnem vestniku. Leta 1929 je postal koadjutor škofa A. B. Jegliča, nato njegov generalni vikar; 1930 ga je nasledil kot ljubljanski škof. Do imenovanja za pomožnega škofa se je ob profesuri in s tem povezanim znanstvenim in publicističnim delom ukvarjal kot organizator katoliške mladine, zlasti kot duhovni vodja Orla. Kot škof je v Ljubljani organiziral II. evharistični kongres za Jugoslavijo (1935) in VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja (1939); 1940 je vodil škofijsko sinodo ter izdal Zakonik ljubljanske škofije in Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo. Ena temeljnih sestavin Rožmanovega škofovanja je bil odločen ideološki boj proti komunizmu. Poživitev verskega življenja in aktivnejšo vlogo katolištva v vsakdanjem življenju Slovencev je pričakoval od Katoliške akcije, ki se je prav v času njegovega škofovanja preuredila po italijanskem vzoru. Zdi se, da je bil med njenimi organizacijami bolj naklonjen Mladcem Kristusa kralja kot akademskemu klubu Straža.
Ideološki protikomunizem je usodno zaznamoval tudi njegovo zadržanje med 2. svetovno vojno in njegov odnos do okupatorja, ki pa še vedno ni povsem raziskan. Italijani so po okupaciji duhovnike pustili na župnijah, Slovencem obljubili kulturno avtonomijo in na Rožmanovo posredovanje dovolili slovenskim izgnancem z nemškega zasedbenega ozemlja naselitev v Ljubljanski pokrajini, zato je Rožman 20. aprila 1941 visokemu komisarju Emiliu Grazioliju izrazil lojalnost. Zaradi vedno hujših groženj italijanskih vojaških oblasti Slovencem se je 12. septembra 1942 posvetoval s predstavniki političnih strank. V spomenici Grazioliju 26. septembra 1942 je med drugim opozoril Italijane, da ne spoštujejo Slovencem obljubljene avtonomije. Pri nastajanju protikomunističnih enot ni sodeloval, si je pa zelo prizadeval, da bi imele vse te oborožene enote kurate. Rožmanov odnos do nemških okupacijskih oblasti in do slovenskih domobrancev je zaenkrat slabo pojasnjen, najbolj sporna pa je njegova prisotnost pred domobransko prisego 20. aprila 1944 na bežigrajskem stadionu. Stike z OF in njena opozorila je Rožman zavračal.
5. maja 1945 je zapustil domovino in se čez Avstrijo in Švico umaknil v ZDA (1948), kjer je delal med slovenskimi izseljenci in begunci. Tako je po vojni obiskal slovenske izseljence v Angliji, Franciji, Belgiji in na Nizozemskem. Papež Pij XII. ni sprejel njegovega odstopa kot ljubljanskega škofa, vendar mu tudi ni omogočil srečanja, med katerim bi mu Rožman sam pojasnil svoja medvojna stališča. Škof Rožman je pokopan na pokopališču slovenskih frančiškanov v Lemontu pri Chicagu.
Na sodnem procesu pred vojaškim sodiščem v Ljubljani 1946 je bil v odsotnosti pod obtožbo sodelovanja z okupatorjem obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 18 let, izgubo državljanskih pravic za dobo 10 let po prestani kazni in na zaplembo celotnega premoženja. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sodbo 1. oktobra 2007 zaradi številnih postopkovnih napak razveljavilo in Rožmanov primer vrnilo ljubljanskemu okrožnemu sodišču v novo sojenje.
O vlogi škofa Gregorija Rožmana se še vedno krešejo različna mnenja tudi med zgodovinarji[1], tudi spodaj omenjeni biografiji o Rožmanu sta napisani vsaka iz svojega zornega kota.
Opombe in sklici
- ↑ Soočenje zgodovinarjev: Proces proti škofu Rožmanu, objavljeno v Dnevniku, 24.11.2007
Viri
- Griesser - Pečar, Tamara (1996). Rožmanov proces. Ljubljana: Družina. COBISS 62105600. (znanstvena monografija).
{{navedi knjigo}}: templatestyles stripmarker v|author=na mestu 1 (pomoč)
- Pleterski, Janko (2008). Škof Rožman v zgodovini. Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije. COBISS 237485056. (strokovna monografija).
{{navedi knjigo}}: Prezrt neznani parameter|coauthors=(predlagano je|author=) (pomoč); templatestyles stripmarker v|author=na mestu 1 (pomoč)