Georgij Konstantinovič Žukov: Razlika med redakcijama
m robot Spreminjanje: zh:格奧爾吉·朱可夫 |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
{{bioslika|islike=Zhukov.jpg |opis=Georgij Konstantinovič Žukov |napis=''Georgij Konstantinovič Žukov ''}} |
{{bioslika|islike=Zhukov.jpg |opis=Georgij Konstantinovič Žukov |napis=''Georgij Konstantinovič Žukov ''}} |
||
'''Georgij Konstantinovič Žukov''' ([[ruščina|rusko]] Гео́ргий Константи́нович Жу́ков), [[Rusi|ruski]] [[general]], [[politik]], [[maršal Sovjetske zveze|maršal]] in [[heroj Sovjetske zveze]], * [[1. december]] [[1896]], [[Strelovka]] pri [[Moskva|Moskvi]], † [[18. junij]] [[1974]]. |
'''Georgij Konstantinovič Žukov''' ([[ruščina|rusko]] Гео́ргий Константи́нович Жу́ков), [[Rusi|ruski]] [[general]], [[politik]], [[maršal Sovjetske zveze|maršal]] in [[heroj Sovjetske zveze]], * [[1. december]] [[1896]], [[Strelovka]] pri [[Moskva|Moskvi]], † [[18. junij]] [[1974]],[[Moskva]]. |
||
{{bioslika|islike=|opis=Maršal Sovjetske zveze Georgij Konstantinovič Žukov'' ''|napis=''[[Maršal Sovjetske zveze]] Georgij Konstantinovič Žukov''}} |
{{bioslika|islike=|opis=Maršal Sovjetske zveze Georgij Konstantinovič Žukov'' ''|napis=''[[Maršal Sovjetske zveze]] Georgij Konstantinovič Žukov''}} |
Redakcija: 20:06, 14. marec 2008
Georgij Konstantinovič Žukov (rusko Гео́ргий Константи́нович Жу́ков), ruski general, politik, maršal in heroj Sovjetske zveze, * 1. december 1896, Strelovka pri Moskvi, † 18. junij 1974,Moskva.
V vojaško in vojno zgodovino se je vpisal kot eden najboljših poveljnikov in strategov druge svetovne vojne.
Življenjepis
Leta 1915 je bil vpoklican v dragonski polk Carske Rusije, a je nato oktobra 1918 vstopil v Rdečo armado. Poslan je bil na dodatno šolanje in leta 1920 je končal častniški tečaj, leta 1925 še tečaj za konjeniške častnike in leta 1931 vojaško akademijo Frunze.
Bil je poveljnik sovjetskih oboroženih sil med sovjetsko-japonsko mejno vojno leta 1939, ko je porazil japonsko vojsko pri reki Halhin Gol. Naslednje leto, 1940, je postal poveljnik kijevskega vojnega območja.
Ob začetku druge svetovne vojne je sprva doživel poraz pri Smolensku, a je nato uspešno obranil Moskvo. Nato je leta 1942 sodeloval v bitki za Stalingrad, leta 1943 za Kursk, leta 1944 v beloruski poletni ofenzivi in leta 1945 v bitki za Berlin.
Z koncem vojne se je Stalin zavedal, da ima potencionalne tekmece v mnogih vojnih herojih in prvi med njimi je bil prav Žukov. Z raznimi prijemi in metodami je poskušal doseči njegovo aretacijo oz. vsaj upokojitev.
Tako je že leta 1945 Lavrentij Berija aretiral več pripadnikov njegovega štaba, a jih je Žukov ukazal izpustiti. Leta 1946 so aretirali maršala vojnega letalstva Aleksandra Novikova in ga med mučenjem prisilili, da je izjavil obremenilne obtožbe proti Žukovu. Le-ta je bil poklican pred vrhovni vojaški svet ZSSR, kjer je poslušal Novikovo izjavo, da je Žukov mislil izvršiti državni udar. Zaradi vojne slave ga niso aretirali, ampak so ga odstavili s položaja poveljnika kopenskih sil ZSSR in ga postavili za poveljnika vojaškega okrožja Odesa pri Črnem morju. Kljub temu se je nadaljevala preiskava proti njemu in posledično so aretirali in obsodili na dolge zaporne kazni veliko generalov in častnikov, ki so služili z njim. Leta 1948 je bil poslan v »izgnanstvo« na Ural, kjer je postal poveljnik tamkajšnega vojaškega okrožja, kjer je ostal do Stalinove smrti leta 1953.
Takoj zatem ga je Hruščev poklical v Moskvo in postavil za namestnika obrambnega ministra. Par mesecev pozneje je sodeloval pri aretaciji in usmrtitvi Berije.
Leta 1955 je ob 60-tem rojstnem dnevu postal obrambni minister ZSSR. Oktobra 1957 se je Hruščev obrnil proti Žukovi in na isti način kot Stalin ga obsodil s kritikami. Tokrat ga njegovi stanovski kolegi niso rešili in je bil prisiljen odstopiti.
Prvih sedem let po odstopu so ga nenehno nadzorovani pripadniki tajnih služb. Njegovo vlogo so zamolčali oz. zmanjšali tudi v različnih publikacijah, ki so izšle v tem času. Tako je Žukov začel pisati svoje spomine. Šele leta 1965 po padcu Hruščova, je spet postal vojni heroj in vabili so ga na različne prireditve.
18. junija 1974 je umrl zaradi posledic kapi. Pokopan je blizu kremeljskega zidu na Rdečem trgu.
Odlikovanja in priznanja
Sovjetska odlikovanja
- red heroja Sovjetske zveze (29. avgust 1939 (št. 435), 29. julij 1944 (št. 22), 1. junij 1945 (št. 2) in 1. december 1956 (št. 1))
- red zmage (11. april 1944 (št. 1.) in 30. marec 1945)
- red Lenina (16. avgust 1938 (št. 3097), 29. avgust 1939 (št. 6071), 21. februar 1945 (št. 38845), 1. december 1956 (št. 276136), 1. december 1966 (št. 382172), 1. december 1971 (št. 401095))
- red oktobrske revolucije (22. februar 1968, št. 13)
- red rdeče zastave (31. avgust 1922 (št. 12833), 3. november 1944 (št. 2/6719), 20. junij 1949 (št. 3/3923))
- red Suvorova 1. razreda (28. januar 1943 (št. 1), 30. marec 1945 (št. 39))
Tuja
- red svobode z briljanti (1956, Jugoslavija)
- Virtuti Militari z velikim križem in zvezdo (Poljska)
- veliki poveljnik legije za zasluge (ZDA)
Spomeniki in poimenovanja
Kot heroju Sovjetske zveze je bil postavljen bronasti doprsni kip v njegovi domovini in poleg so odprli še muzej, posvečen njemu. Leta 1995 so mu postavili spomenik v Moskvi.
Po njem so poimenovali Vojaško poveljniško akademijo zračne obrambe, več parkov v Moskvi in Volgogradu, ter ulice v Kijevu, Krasnodonu, Vorošilovgradu,...
Leta 1994 so v Ruski federaciji ustanovili dve novi odlikovanji za oblikovanje oboroženih sil in krepitvi obrambe ter ju poimenovali red Žukova in medalja Žukova.
Glej tudi
Zunanje povezave
- v angleščini:
- v ruščini:
- Rojeni leta 1896
- Umrli leta 1974
- Četverni heroji Sovjetske zveze
- Heroji Mongolije
- Maršali Sovjetske zveze
- Ruski politiki
- Sovjetski generali
- Veterani prve svetovne vojne
- Veterani ruske državljanske vojne
- Veterani sovjetsko-japonske mejne vojne (1939)
- Veterani druge svetovne vojne
- Prejemniki Virtuti Militari
- Nosilci reda Lenina
- Nosilci reda Suvorova
- Nosilci reda rdeče zastave
- Nosilci reda zmage
- Nosilci reda oktobrske revolucije
- Nosilci legije za zasluge
- Nosilci legije časti
- Diplomiranci Vojaške akademije Frunze
- Ministri za obrambo Sovjetske zveze