Iguasujski slapovi: Razlika med redakcijama
prenova, dopolnitev; čez čas pride tudi več slik |
legenda |
||
| Vrstica 14: | Vrstica 14: | ||
==Nastanek== |
==Nastanek== |
||
Prvotni slap je bil verjetno pred približno 20.000 leti na sotočju rek [[Paraná|Parané]] in Iguaçu. [[Erozija]] je sistem slapov sčasoma pomaknila 23 [[kilometer|kilometrov]] proti toku reke Iguaçu do današnje lege na [[nadmorska višina|nadmorski višini]] 150 [[meter|m]]. Območje [[slap]]ov leži na robu velike [[bazalt]]ne plošče, ki je nastala v [[mezozoik]]u pred več kot 150 [[milijon]]i let. [[Lava]] se je tedaj razlila iz notranjosti [[Zemlja|Zemlje]] skozi tektonske razpoke, ne da bi se izoblikovali [[ognjenik]]i in tako pokrila območje več kot milijon [[kvadratni kilometer|kvadratnih kilometrov]]. |
Prvotni slap je bil verjetno pred približno 20.000 leti na sotočju rek [[Paraná|Parané]] in Iguaçu. [[Erozija]] je sistem slapov sčasoma pomaknila 23 [[kilometer|kilometrov]] proti toku reke Iguaçu do današnje lege na [[nadmorska višina|nadmorski višini]] 150 [[meter|m]]. Območje [[slap]]ov leži na robu velike [[bazalt]]ne plošče, ki je nastala v [[mezozoik]]u pred več kot 150 [[milijon]]i let. [[Lava]] se je tedaj razlila iz notranjosti [[Zemlja|Zemlje]] skozi tektonske razpoke, ne da bi se izoblikovali [[ognjenik]]i in tako pokrila območje več kot milijon [[kvadratni kilometer|kvadratnih kilometrov]]. |
||
==Legenda== |
|||
Po [[Gvarani|gvaranski]] legendi naj bi slapovi nastali, ko je bojevnik Caroba s čolnom pobegnil z dekletom Naipur in s tem razjezil enega gozdnih [[bog]]ov, ki se je ravno tako zaljubil vanjo. Bog je tako tik pred zaljubljencema zrušil rečno strugo, Naipur je padla čez več strmih slapov in se na dnu spremenila v skalo. Caroba se je spremenil v [[drevo]], ki še danes gleda v skalo spremenjeno Naipur. |
|||
==Varovanje== |
==Varovanje== |
||
Redakcija: 23:06, 30. oktober 2007
Slapovi Iguazú (špansko Cataratas del Iguazú, portugalsko Cataratas do Iguaçu) so znameniti slapovi na južnoameriški reki Iguaçu. Njeno ime izvira iz gvaranščine, kjer pomeni »velika voda«. Samim slapovom so Gvarani sicer pravili »kraj, kjer se iz vode rojevajo oblaki«. Prvi Evropejec, ki je odkril slapove, je bil španski konkvistador Álvar Núñez Cabeza de Vaca, po katerem se imenuje eden izmed slapov na argentinski strani.
Lega
Slapovi, ki si jih delita Argentina (pripada ji večji del) in Brazilija, se nahajajo okoli 23 km pred izlivom reke Iguaçu v Paraná. Najbližji mesti, obe se nahajata v neposredni bližini izliva, sta Puerto Iguazú na argentinski in Foz do Iguaçu na brazilski strani.
Slapovi
Skupno število vseh slapov je okoli 275 posameznih slapov (natančno število je odvisno od količine vode v reki). Od skupaj 19-ih večjih slapov so trije na brazilski strani reke. Skupna širina vseh slapov je 2700m, od tega 800m na brazilskistrani in 1900m na argentinski. Skupno 900 m te širine je suhih. Slapovi so visoki med 40 in 90m, v povprečju pa 72m z brzicami vred. Odvisno od deževnega obdobja je vodni pretok med 300 kubičnimi metri na sekundo in 6500 kubičnimi metri na sekundo. Povprečen vodni pretok je 1500 kubičnih metrov na sekundo.
Najvišje v v smeri proti rečnemu toku leži najspektakularnejši del slapov, Hudičevo žrelo (šp. Garganta del Diablo, port. Garganta do Diabo) v obliki podkve. Njegova dolžina je 700m in širina do 150m. Od konca Hudičevega žrela na argentinski strani sledi manjši otok, za keterim del reke pada v dveh stopnjah (najbolj znana slapova na višji sta Salto Rivadavia in Salto Escondido, na nižji pa Salto Tres Mosqueteros in Salto Dos Mosqueteros). Preostanek vode pada nekoliko nižje po toku navzdol čez preostale slapove, izmed katerih je najbolj večičasten Salto San Martín. Ti slapovi so z erozijo ločili del kopnega, ki je danes otok Isla San Martín.
Nastanek
Prvotni slap je bil verjetno pred približno 20.000 leti na sotočju rek Parané in Iguaçu. Erozija je sistem slapov sčasoma pomaknila 23 kilometrov proti toku reke Iguaçu do današnje lege na nadmorski višini 150 m. Območje slapov leži na robu velike bazaltne plošče, ki je nastala v mezozoiku pred več kot 150 milijoni let. Lava se je tedaj razlila iz notranjosti Zemlje skozi tektonske razpoke, ne da bi se izoblikovali ognjeniki in tako pokrila območje več kot milijon kvadratnih kilometrov.
Legenda
Po gvaranski legendi naj bi slapovi nastali, ko je bojevnik Caroba s čolnom pobegnil z dekletom Naipur in s tem razjezil enega gozdnih bogov, ki se je ravno tako zaljubil vanjo. Bog je tako tik pred zaljubljencema zrušil rečno strugo, Naipur je padla čez več strmih slapov in se na dnu spremenila v skalo. Caroba se je spremenil v drevo, ki še danes gleda v skalo spremenjeno Naipur.
Varovanje
Obe državi sta območje slapov skupaj še z obsežnimi območji subtropskega deževnega gozda zaščitili z narodnima parkoma.
- Narodni park na brazilski strani (Parque Nacional do Iguaçu) je po površini (185.262 ha) večji izmed njiju. Ustanovljen je bil 10. januarja 1939. 17. novembra 1986 je bil park vpisan v UNESCO-v seznam naravne svetovne dediščine.
- Narodni park na argentinski strani (Parque Nacional Iguazú) meri 67.000 ha. Ustanovljen je bil leta 1934, leta 1984 pa je bil vpisan v UNESCO-v seznam svetovne naravne dediščine.
Obisk
Oba narodna parka imata cestni povezavi in pogoste avtobusne zveze z mestoma Puerto Iguazú oz. Foz do Iguaçu. V obeh parkih so uredili nezahtevne poti do najatraktivnejših predelov. Ker je večina slapov na argentinski strani, velja, da je za panoramske razglede primernejša brazilska stran. Izpred vhoda v brazilski narodni park vozijo avtobusi vse do razglednih točk v bližini kraja, kjer se konča Hudičevo žrelo.
Na argentinski strani vozi izpred vhoda ozkotirna železniška proga »Zeleni džungelski vlak« (šp. Tren Ecológico de la Selva). Od prve postaje vodita »zgornja pot« do vrha nekaterih slapov, »spodnja pot« do vznožja, ter pot do mesta, od koder je mogoče s čolnom priti na San Martínov otok. Od druge postaje vodi približno kilometer dolga pot, predvsem po mostovih, do pričetka Hudičevega žrela.
Zunanje povezave
