Portal:Literatura/Navedki/12. teden
Divne so poletne noči ob obali sumeče Save. Krajina dremlje, sanja, se blešči v čarobnem luninem svitu. Kot srebrn pas ob životu lepotice se zvija reka ob znožju gôr, skalnati vrhovi rastejo v nebotične višine. Na strminah čepeče cerkvice gledajo zamišljeno skozi srebričasto meglo, vabijo zemskih težav trudna srca k sebi na višine. Minulega časa črne sence, razvaline nekdaj mogočnih gradov, gledajo preteče s strmin v dolino. Uganke prošlosti namigujejo, a ne izdadó tihi noči tistega, kar je bilo. Zaviti v prozorni megleni plašč, grozé razrušeni stolpi in zidovi, domovi roparskih ptic in strupene golazni. Roji nemirnih duhov obletavajo kipeče višine. Ob skalnati steni se odbijajo vzdihi, hrepenenja po večnem miru ... S svojo bolestjo budé žarnooke sove, mračne netopirje, pošastne zmaje, otožne čuke. Presunjena groze ob tožbi večno zavrženih, zafrfoče nočna ptičad preplašena s krili in zaviče s tako čudno žalnim glasom, da se zgane krasna letna noč in tiho zastoče rosna zemlja. Šumi Sava, hiti ... Razliva se črez prodnato obrežje, moči in odnaša z vrb pleteni jez. Drvi jezna skozi zavirajoče jo skalovje, prešerna skače črez mahovite skale, se razširja, žene splave, ziblje čolne, nosi brode. Tiho ležé ob njenem bregu mirne vasi, šepečejo polja, dremljejo gozdi, zorí, kipí vinogradov bujno trsje. Po travnikih poletavajo svetle iskrice, rahlo pada zlato sadje v rosno travo, topolov dolga vitka vrsta šumi o nekdanjem ...