Pojdi na vsebino

Polygonatum × hybridum

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Polygonatum × hybridum
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Klad: Tracheophytes (višje rastline)
Klad: Angiosperms (kritosemenke)
Klad: Monocots (enokaličnice)
Red: Asparagales (beluševci)
Družina: Asparagaceae (beluševke)
Poddružina: Nolinoideae
Rod: Polygonatum
Vrsta:
P. × hybridum
Dvočlensko ime
Polygonatum × hybridum
Brügger

Polygonatum × hybridum (znan tudi kot vrtni salomonov pečat) je hibridna cvetoča rastlina. Nastala je s križanjem mnogocvetnega salomonovega pečata (Polygonatum multiflorum) in dišečega salomonovega pečata (Polygonatum odoratum).

Rastlina je običajno vitalnejša od obeh starševskih vrst.[1]

Kot druge vrste v rodu tudi Polygonatum × hybridum raste iz korenike. Stebla zrastejo zrastejo do 1 metra visoko, listi pa so koničasti in razvrščeni premenjalno. Stebla se na vrhu upognejo, tako da cvetovi, ki se spomladi razvijejo v majhnih skupinah pri stiku lista in stebla, visijo navzdol. So beli z zelenimi konicami in rahlo dišijo.[2]

Gojenje

[uredi | uredi kodo]

Polygonatum × hybridum uspeva na sončnih ali delno senčnih legah in enostavna za gojenje.[2] Odporna je na nizke temperature in prenese mraz do -20C°. Rastlina je prejela nagrado Award of Garden Merit Royal Horticultural Society.[3][4] Na vrtovih je občutljiva na napade ličink žagarja (Phymatocera aterrima), ki se hranijo na spodnji strani listov in hitro uničijo listje..

Obstajajo različni kultivari:[2]

  • 'Striatum' so črtasti in obrobljeni s kremnimi do belimi lisami. Je nižji in zraste do 60cm.
  • 'Betberg' (poimenovan po vasi Betberg v Nemčiji, blizu mesta, kjer je bil najden) ima sprva temno rjave liste, ki ob cvetenju zbledijo. Je višji in doseže 1,2 m.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. The Reader's Digest Field Guide to the Wild Flowers of Britain. p. 376.
  2. 1 2 3 Harvey, Roger (2012), »Fit for a king«, The Garden, 137 (6): 61–64
  3. »RHS Plant Selector - Polygonatum × hybridum«. Pridobljeno 9. maja 2020.
  4. »AGM Plants - Ornamental« (PDF). Royal Horticultural Society. julij 2017. str. 80. Pridobljeno 2. maja 2018.