Polihalit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Polihalit
Primerek polihalita in anhidrita
Splošno
KategorijaVI. razred: Sulfati, kromati, molibdati in volframati
Kemijska formulaK2Ca2Mg(SO4)4·2H2O
Strunzova klasifikacija07.CC.65 (sulfati)
Klasifikacija DANA29.04.05.01 (hidrirani kisli in običajni sulfati)
Kristalna simetrijatriklinska igličasta,
prostorska skupina: P1
Osnovna celicaa = 6,95 Å, b = 8,88 Å, c = 6,95 Å; α = 104,06°, β = 113,94°,
γ = 101,15°; Z=4
Lastnosti
Barvabrezbarven, bel, siv, pogosto lososje rožnat do opečnato rdeč zaradi prisotnosti železovih oksidov
Kristalni habitobičajno vlaknat, listast, masiven, redko tudi v ploščatih kristalih
Kristalni sistemtriklinski (psevdo ortorombski)
Dvojčičenjeznačilno polisintetski na {010} in {100}
Razkolnostpopoln po {101}; deljenje na {010}
Lomškoljkast
Žilavostkrhek
Trdota3,5
Sijajsteklast do smolast
Barva črtebela
Prozornostprozoren
Specifična teža2,78
Optične lastnostidvoosen (-)
Lomni količniknα = 1,546-1,548
nβ = 1,558-1,562
nγ = 1,567
Dvolomnostδ = 0,021
Kot 2V60-62° (izmerjen)
60 - 80° (izračunan)[1]
Topnosttopen v vodi z obarjanjem sadre in morda singenita
DrugoDruga imena: iskelit, mamanit, poligalit
Sklici[1][2][3]

Polihalit je hidrirani kalijev kalcijev magnezijev sulfatni mineral s formulo K2Ca2Mg(SO4)4•2H2O, ki spada med evaporitne minerale. Kristalizira v triklinskem sistemu, vendar so kristali zelo redki. Običajno je masiven ali vlaknat, brezbarven, bel do siv, zaradi primesi železovih oskidov tudi opečnato rdeč. Njegova specifična teža je 2,8, s trdoto 3,5 po Mohsovi skali spada med mehkejše minerale.

Kristalna struktura polihalita

Pojavlja se v sedimentnih oceanskih evaporitih in spada med glavne kalijeve rude.

Mineral so prvič opisali leta 1818 na njegovi tipski lokaciji Salzberg v Avstriji.[1] Njegovo ime je sestavljeno iz grških besed polis in hals, ki pomenita mnogo in sol.[3]

Polihalit nima nobene zveze z halitom, razen da oba spadata med evaporitne minerale.

Uporablja se predvsem kot umetno gnojilo, ker vsebuje kat štiri aktivne komponente in malo klora.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Vira[uredi | uredi kodo]

  • Paul Ramdohr; Hugo Strunz (1978). Klockmanns Lehrbuch der Mineralogie (16 izd.). Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart. ISBN 9783432829869. 
  • P. Korbel, M. Novák. Mineralien Enzyklopädie. Nebel Verlag GmbH, Eggolsheim, 2002, ISBN 3-89555-076-0, str. 146.