Polienski antimikotiki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Polienski antimikotiki so skupina protiglivičnih učinkovin, med katere sodijo na primer amfotericin B, nistatin in natamicin.

Amfotericin B (v desnem kotu ima vezano mikozamisnko skupino).
Nistatin.
Natamicin.

Zgradba[uredi | uredi kodo]

Molekula polienskih antimikotikov sestoji iz velikega obročnega sistema s številnimi konjugiranimi dvojnimi vezmi (zato se imenujejo polieni) na eni strani obroča in s številnimi hidroksilnimi skupinami na drugi strani. Pogosto je na molekulo vezana tudi d-mikozaminska struktura (vrsta aminoglukozida).[1] Konjugirane dvojne vezi značilno močno absorbirajo v UV/VIS območju elektromagnetnega spektra, kar je osnova za zaznavanje z UV/VIS-spektroskopijo in zaradi česar so običajno rumeno obarvani.

Izvor[uredi | uredi kodo]

Polienske antimikotike proizvajajo določene vrste streptomicet.

Mehanizem delovanja[uredi | uredi kodo]

Poleinski antimikotiki se vežejo na ergosterol v celični membrani glivne celice in povzročijo, da membrana postane prepustna in posledično pride do celične smrti.

Predstavniki[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Solution NMR structure of five representative glycosylated polyene macrolide antibiotics