Pogovor:Supernaloga

Ali gre pri odločljiv za tipkarsko napako ali je to nek termin, ki mi ni poznan? --Igor 22:55, 21 feb. 2005 (CET)

To je termin, ki ti ni poznan. Glej odločljivost. --romanm (pogovor) 23:09, 21 feb. 2005 (CET)

Hmm, le kaj neki bi to pomenilo? Odločljivosti ne najdem v SSKJ... --Igor

Te besede v SSKJ ni, je pa glagol »odločati«, oziroma dovršna oblika »odločiti«, iz katerega je nastal ta pridevnik. Podobnih je še nekaj: (ne)odločljivost, nedoločenost, neskončnost, nezveznost, (ne)naključnost, ...) Nova beseda pa ima natanko en primer. Navajam: Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad:

»Kanitscheider ugotavlja, da gre v Einsteinovem statičnem, "riemannovskem" vesolju za "znova odkriti finitizem", in čeprav dandanes, pravzaprav že od Hubblovega odkritja sistematičnih rdečih premikov svetlobe galaksij, ta, prvi relativistični model vesolja s svojo statično razporeditvijo materije in od časa neodvisno konstantno ukrivljenostjo "ne pride več v poštev kot ustrezen opis sveta", pa - "...je ta model pokazal, da je možna konsistentna obravnava kozmološkega problema, da je mogoče kljub vezanosti opazovalca na točko, s katere opazuje, racionalno in izkustveno odločljivo ugotoviti, kakšna je vesoljna razporeditev materije in njej pripadajoči prostor-čas.«

--xJaM 13:03, 23 feb. 2005 (CET)

Hm, ali ni npr. pojem »odločljivosti«, kot takšni preprosto v grobem podoben šahovskemu pojmu pata? Saj se v takšnih primerih 'ne da določiti/odločiti' kam se lahko neka figura prestavi, ker je vseeno. --xJaM 13:09, 23 feb. 2005 (CET)

xJaM hvala za pojasnilo, samo še dojeti ga moram :) --Igor 09:36, 24 feb. 2005 (CET)

Hm, hm, hm z mojim skromnin znanjem matematike in logike mi je nerazumljivo, da se neskončno število korakov lahko opravi v končnem času. Tu bi se spodobilo, da napišem nek integral od 1 do neskončno, za to funkcijo. Pa ga (me je sram) ne znam. Kolikor vem je tudi probelm Ahila in želve rešljiv z integralom ali vrsto. --Janez Novak 11:24, 24 feb. 2005 (CET)

Zakaj bi te bilo sram? Tudi mene ni sram priznati, da ne znam kositi, žagati s cirkularko (krožno žago), rešiti valovne enačbe (glej npr. primer za jakost električnega polja) ipd. Ravno včeraj sem bral v Strnadovem članku v zadnjem OMF, da Einstein 'ni znal' določiti velikosti molekul. Seveda, to je bilo tudi zgodovinsko pogojeno. Pa tudi 'izboljšana' enačba, ki sloni na njegovi izboljšavi in razmišljanjih iz njegovega članka iz leta 1905, potem ne da boljših rezultatov, če se prav spomnem - ker so pogoji na površini vrele kapljevine precej drugačne od notranjosti. Najboljše grobe rezultate da kar Youngova enačba, ki je bila sploh prva. Pa tudi bi se dalo ugotoviti že prej, npr. s količino olja iz čajne žličke, ki naredi na površini jezera približno 2000 m² tanko plast. To dejstvo je leta 1773 ugotovil Benjamin Franklin. Njegova ocena bi dala za premer molekule olja 2 nm.

V času Zenona se načeloma filozofom in matematikom res ni sanjalo o neskončnih vrstah (razen morda Arhimedu in Evdoksu) - znali pa so si postavljati 'huda' vprašanja, oziroma vprašanja, kjer niso imeli orodij za njihove odgovore. Podobno je PMSM še dandanes. Megleni primeri so problemi sodobnih fizikalnih teorij ali nekaterih eksperimentalnih rezultatov. Pred nekako 20-30 leti je bil npr. velik problem manjka toka nevtrinov iz notranjosti Sonca, saj je bilo število teh zaznanih delcev za ~ 2/3 premajhno. Predlagali so več rešitev (resnici na ljubo ne vem ali je ta problem že v celoti rešen in da popravljen model nam najbližje zvezde). Prav gotovo pa so spoznanja že bližje kot pred leti. Podobno je, kar naključno rečeno, ali je možno, da gravitacija 'uhaja' v druge razsežnosti, oziroma sploh kam, in ali jo res nekaj (protivesolje?, brana, ...) 'drži', da ne uhaja. Ali je možno, da so najsodobnejše teorije med seboj 'neodločljive', oziroma, da veljajo vse (pač v določenih pogojih). Če bi sam bil Zenon, bi si zamislil neko načelo (recimo »načelo a90«, »načelo pleteničenja/pletenja«, »dvainštirideseto načelo« ali kaj podobnega), ki bi 'zagotavljalo', da so takšni problemi 'smiselni' (čeprav še zdaleč nerešljivi, oziroma, da njihove nerešitve (v končnem času, analitično, na neznani osnovi, ...) niso ovire). Nekaj podobnega je v intuicionizmu Brouwerjeve smeri v matematiki, čeprav danes ni več tako razširjen (»načelo izključenega srednjega (ali izključenega tretjega)«). Narava je res skrivnostna, toliko bolj, če se kdo podrobneje ukvarja z njo ali poglablja vanjo, vendar, da človek ni ali ne bi bil raziskovalec, bi bilo pa dolgočasno... In ali je teorija vsega ena takšna supernaloga, oziroma nekaj v tem smislu? --xJaM 18:20, 24 feb. 2005 (CET)