Pogovor:Henrik VIII. Angleški

Razveljavitev zakona

V katoliški Cerkvi ne obstaja raveljavitev zakona; pravi "terminus technicus" se glasi: "razglasitev ničnosti zakona". To pomeni, da se razglasi za ničnega tisti, zakon, ki je ničen bil že od začetka. Veljavno sklenjenega zakona pa ni mogoče "razveljaviti". Če se dokaže, da je zakon bil "ničen", torej tu ne gre za "razveljavitev"; česar ni, tega ni treba in ni mogoče razveljaviti. Kljub temu, da so ljudje od zadnje sinode pričakovali glede teh vprašanj revolucionarnih sprememb, je v bistvu vse ostalo pri starem. Novo je le to, da je papež poenostavil postopek za ugotovitev ničnosti zakona. Ko je ničnost ugotovljena, potem zakonec dobi dovoljenje za "novo" poroko, ki je pravzaprav prva "veljavna" poroka. Čeprav bi pri kakem zakonu bila kaka pravna ali drugačna pomanjkljivost, to ne predstavlja problemov, če zakonca živita v slogi in ljubezni. Problem nastane le, če - podobno kot pri Henriku VIII. - nastane želja po novi poroki. Henrik VIII. je pravzaprav iskal vse mogoče pretveze, da bi s svetim psimom opravičil dobitev ničnosti zakona, ki pa ni bil ničen - in ga zato niti papež ni mogel kot takega razglasiti. Čeprav je bil Klemen VII. res obotavljalec in neodločnež, vendar odločilne besede pri njegovi odločitvi ni imel niti cesar niti kdo drugi, ampak samo dejstvo - ter je ravnal v skladu s tradicionalnim katoliškim naukom. Ker je članek pomanjkljiv in brez virov, bom morda malo dopolnil--Stebunik 02:15, 5. avgust 2016 (CEST)