Pogorje Hengduan

Pogorje Hengduan
Pogorje Hengduan
	Gora Gongga, najvišji vrh v pogorju Hengduan
Najvišja točka
Vrh	Mount Gongga
Nadm. višina	7.556 m
Geografija
Država	Kitajska in Mjanmar
Koordinate gorovja	27°30′N 99°00′E / 27.5°N 99°E

Pogorje Hengduan (poenostavljeno kitajsko: 横断山脉; tradicionalno kitajsko: 橫斷山脈; pinjin: Héngduàn Shānmài) je skupina gorskih verig na jugozahodu Kitajske, ki povezujejo jugovzhodne dele Tibetanske planote s planoto Junan-Guidžov. Je predvsem veliko severno-južno gorovje, ki učinkovito ločuje nižine v severnem Mjanmaru od nižin Sečuanske kotline. Za ta gorovja je značilen znaten navpični relief, ki izvira iz trka Indijske podceline z Evrazijsko ploščo in ga dodatno dolbejo večje reke, ki odtekajo iz vzhodne Tibetanske planote. Te reke, Jangce, Mekong in Salven, so danes priznane kot območje svetovne dediščine UNESCO, Zavarovana območja v narodnem parku treh vzporednih rek v provinci Junan.

Pogorje Hengduan pokriva velik del zahodne današnje province Sečuan, pa tudi severozahodne dele Junana, najvzhodnejšega dela Tibetanske avtonomne regije in se dotika delov južnega Činghaja. Poleg tega nekateri deli vzhodne zvezne države Kačin v sosednjem Mjanmaru veljajo za del skupine Hengduan. Pogorje Hengduan je dolgo približno 900 kilometrov in se razteza od 33° severne zemljepisne dolžine do 25° severne zemljepisne dolžine. Glede na obseg definicije je po najožji definiciji široko tudi približno 400 kilometrov in se razteza od 98° vzhodne do 102° vzhodne zemljepisne dolžine. Območje, ki ga pokrivajo ta gorovja, približno ustreza tibetanski regiji Kham.

Subalpski iglasti gozdovi pogorja Hengduan so palearktični ekoregija v biomu iglavcev zmernega pasu, ki pokriva dele gora.

Geografija

Gorski sistem Hengduan je sestavljen iz številnih gorskih verig, ki večinoma potekajo približno od severa proti jugu. Te gorske verige pa lahko nadalje razdelimo na različne podgorja. Sestavna gorovja Hengduan so ločena z globokimi rečnimi dolinami, ki usmerjajo vode številnih velikih rek jugovzhodne Azije.^[1] Jedro pogorja Hengduan lahko razdelimo na štiri glavna sestavna gorovja, opisana spodaj.^[2]

Najzahodnejše glavno gorovje Hengduan poteka od severa proti jugu med rekama Salven (Nu) in Mekong (Lancang). Severna polovica tega gorovja, ki je v avtonomni pokrajini Tibet, se imenuje gorovje Taniantaveng, južna polovica v Junanu pa gorovje Nu. Glavno podgorje vzdolž tega sistema so Snežne gore Meili in njihov najvišji vrh Kavagebo.
Proti vzhodu je naslednji večji pododsek pogorja Hengduan gorovje, ki se razteza med rekama Mekong (Lancang) in Jangce (Džinša). Najsevernejši deli tega gorovja se imenujejo gorovje Mangkam, srednji del je znan kot gorovje Ninčin, južni konec pa se imenuje gorovje Jun. Gorovje Julong je podgorje tega sistema, najvišji vrh pa je Šanzidou na gori Snežni žadasti zmaj. Vzhodna Himalaja, del večjega himalajskega gorovja, je neposredna soseda pogorja Hengduan na njegovem zahodu.
Tretja glavna komponenta pogorja Hengduan je del, ki se razteza med rekama Jangce (Džinša) in Jalong. Ta del je skoraj po celotni dolžini znan kot gorovje Šaluli, razen najsevernejšega podgorja, ki se imenuje gorovje Čola. Najvišja točka celotnega dela je masiv Genjen.
Najvzhodnejše je gorovje Dašue med rekama Jalong in Dadu. V tem gorovju prevladuje gora Gongga, najvišji vrh v celotni skupini Hengduan in najvišji vrh vzhodno od Himalaje.^[3]

Poleg štirih osrednjih sistemov, opisanih zgoraj, so v skupino Hengduan včasih vključena tudi nekatera sosednja gorovja. Na zahodu gorovje Gaoligong tvori dodatno oviro vzdolž zahodnega roba Salweena, vendar ga je natančneje opisati kot podaljšek gorovja Bašoila Ling, ki se povezuje z vzhodnim gorovjem Njenčen Tanglha čez osrednji Tibet. Na vzhodu sta gorovja Čjonglaj in Min včasih vključena v pogorje Hengduan, saj ti dve gorovji tvorita vzhodne robove Tibetanske planote.

Ekosistemi

Pogorje Hengduan podpira vrsto habitatov, od subtropskih do zmernih in gorskih biomov. Gore so večinoma prekrite s subalpskimi iglastimi gozdovi.^[4]^[5] Nadmorska višina se giblje od 1300 do 6000 metrov. Gosti, neokrnjeni gozdovi, relativna osamljenost in dejstvo, da večina območja med ledenimi dobami ni bila poledenena, zagotavljajo zelo kompleksen habitat z visoko stopnjo biotske raznovrstnosti.

Ekoregije, ki sovpadajo s pogorjem Hengduan, so:

Grmičevje in travniki jugovzhodnega Tibeta v višjih in severnih delih pogorja Hengduan
Subalpski iglasti gozdovi v pogorju Hengduan v severnem Junanu in zahodnih delih osrednjega Hengduana v Sečuanu
Alpski iglasti in mešani gozdovi v soteski Nudžjang Langcang vzdolž najzahodnejših verig pogorja Hengduan
Iglasti gozdovi Čionglaj-Minšan v vzhodnih delih Hengduana ob robu Sečuanske kotline
Subtropski zimzeleni gozdovi planote Junan v južnih delih Hengduana, kjer gorovje prehaja v planoto Junguj
Subtropski gozdovi severne Indokine v gorovju Nu, jugozahodnem sestavnem delu pogorja Hengduan v Junanu

Poleg tega kitajska vlada najnižje nadmorske višine dolin rek Džinša (Jangce) in Nu (Salven) v južnih verigah Hengduan uvršča med tropsko savano.^[6]

V najvzhodnejših delih pogorja Hengduan živi redek in ogrožen orjaški panda. Druge vrste, ki izvirajo iz gora, so kitajska tisa (Taxus chinensis) in različne druge redke rastline, jeleni in primati.

Galerija

Ledenik Hailuogou, pobočja gore Gongga (Minja Konka), provinca Sečuan
Gora Čenredzig, pogled z reke Jading Šin, jugozahodni Sečuan. Najvišji vrh gorovja Jading
Gora Džampeljang, gorovje Jading, jugozahodni Sečuan
Travniki Čonggu in z iglavci poraslo vznožje gore Čanadorje, v ozadju zasneženo. Gorovje Jading
Jezero ob vznožju gore Čanadorje, gorovje Jading, jugozahodni Sečuan
Gozdnata pobočja gorovja Čola, provinca Sečuan
Panorama masiva Genjen, provinca Sečuan
Lidžjang, provinca Junan (edino mesto znotraj Hengduan Šana), ki ga zasenči Snežna gora Žadastega zmaja
Gorovje Meili, meja okrožja Dêčên, Junan s Tibetom
Kawagarbo, najvišji vrh gorovja Meili, meja Junan/Tibet
Gorovje Gaoligong, meja zahodnega Junana in Mjanmara (Burme)
Železniški predor Gaoligong, Junan/Mjanmar
Nazobčani vrhovi, ki se dvigajo iz soteske reke Jangce, provinca Junan
Poskusna hidroelektrarna, soteska reke Salven, provinca Junan
Dolina reke Lancang (zgornji Mekong), Baošan, Junan
Iglasti gozdovi Hengduan, okrožje Dêgê, severozahodno od province Sečuan

Sklici

↑ Virginia Morell (april 2002). »China's Hengduan Mountains«. National Geographic. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. marca 2008. Pridobljeno 28. junija 2015.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
↑ Atlas of China. Beijing, China: SinoMaps Press. 2006. ISBN 9787503141782.
↑ »Sichuan and Yunnan Provinces«. Peaklist. Pridobljeno 12. marca 2017.
↑ »Nujiang Langcang Gorge alpine conifer and mixed forests«. Terrestrial Ecoregions. World Wildlife Fund.
↑ http://researcharchive.calacademy.org/research/cnhp/glgs/PDF/ChaplinG.2005_opt.pdf Physical Geography of the Gaoligong Shan Area of Southwest China in Relation to Biodiversity
↑ National Physical Atlas of China. Beijing, China: China Cartographic Publishing House. 1999. ISBN 7503120401.

Zunanje povezave

[1] Virginia Morell (april 2002). »China's Hengduan Mountains«. National Geographic. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. marca 2008. Pridobljeno 28. junija 2015.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)

[2] Atlas of China. Beijing, China: SinoMaps Press. 2006. ISBN 9787503141782.

[3] »Sichuan and Yunnan Provinces«. Peaklist. Pridobljeno 12. marca 2017.

[4] »Nujiang Langcang Gorge alpine conifer and mixed forests«. Terrestrial Ecoregions. World Wildlife Fund.

[5] ttp://researcharchive.calacademy.org/research/cnhp/glgs/PDF/ChaplinG.2005_opt.pdf Physical Geography of the Gaoligong Shan Area of Southwest China in Relation to Biodiversity

[Physical_Atlas-6] National Physical Atlas of China. Beijing, China: China Cartographic Publishing House. 1999. ISBN 7503120401.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]