Požeški sandžak
Požeški sandžak | |||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1538–1699 | |||||||
 Zastava
 Grb
| |||||||
 Zemljevid Požeškega sandžaka v letu 1606 | |||||||
| Glavno mesto | Požega | ||||||
| Skupni jeziki | hrvaščina, srbščina, turščina | ||||||
| Vlada | Turško cesarstvo | ||||||
| sandžak-beg | |||||||
| Zgodovina | |||||||
• Ustanovitev Budimskega pašaluka | 1538 | ||||||
• Prenehanje turške okupacije Slovanije | 1699 | ||||||
| |||||||
| Danes del |  Hrvaška | ||||||
Požeški sandžak (turško Pojega Sancağı; hrvaško Požeški sandžak) je bila upravna administrativna teritorialna enota v Osmanskem cesarstvu, ki je nastala po tem, ko so osmanske sile leta 1537 med valom osvajanj vzhodne Hrvaške osvojile Požego in ubranile osvojeno območje med Dravo in Savo, oblikovana spomladi leta 1538. Sandžak obsegal celotno območje med Dravo in Savo od Ivankova do Kobaša. Obstajal je do leta 1699, ko je bil po določilih mirovnega sporazuma karlovškega mira oziroma pogodbe iz Sremskih Karlovcev (1699), predan Habsburški monarhiji. Sandžak je bil na območju današnje vzhodne Hrvaške, v regiji Slavonije. Glavno mesto je bilo Požega.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]
Mesto Požego je osvojil Yahyapaşazâde Mehmet Paša, smederevski sandžakbeg, najverjetneje 15. januarja 1537, citadelo pa nekaj dni kasneje.[1] Po bitki pri Gorjanih leta 1537 z vojsko kranjskega deželnega glavarja Ivana Kacijanarja, je bil v začetku leta 1538 je bil ustanovljen Požeški sandžak. Za prvega sandžakbega je bil imenovan Arslan paša, sin Mehmed Paše.[2] [3] Prvi defter (urbar) v sandžaku je bil napisan leta 1540.[4]
Požeški sandžak je bil sprva del Rumelijskega pašaluka. Leta 1541 pa so ga priključili novoustanovljenemu Budimskemu pašaluku. Turki so na mejo s Hrvaško in Slavonijo naselili številne krščanske Vlahe, ki so jih pripeljali iz osmanskih območij s srbskim prebivalstvom.[5]
Turki so na zapuščeno območje Požeške doline naselili pravoslavne Vlahe iz Bosne. Del Hrvatov, ki so ostali na tem območju, se je spreobrnil v islam, drugi del pa je sprejel osmansko oblast, ne da bi se spreobrnil v islam.[6] Avtohtono hrvaško prebivalstvo in Madžari kot davkoplačevalci v Sremu in Slavoniji leta 1555 se imenujejo Vlahi. Del kolonistov je prišel z območja južno od Save, zlasti iz območij Soli Usore, s čimer se je nadaljeval proces, ki se je začel že po letu 1521. Na začetku 17. stoletja se zdi, da je prišlo do novega vala kolonizacije, približno 10.000 družin, za katere se domneva, da prihajajo iz Kliškega sandžaka ali z manjšo verjetnostjo iz območja Bosanskega sandžaka.[7] Zaradi velikega števila Vlahov so bili deli Pakraškega sandžaka in Požeškega sandžaka imenovani Mala Vlaška.[5] Ocenjuje se, da je bilo leta 1600 na tem območju 15.000 muslimanov. Po akademiku Mirku Markoviću večina požeških muslimanov izvira iz islamiziranih Hrvatov.[6]
Leta 1580 je bil Požeški sandžak vključen v Bosanski pašaluk, nato leta 1596 Segedinski pašaluk in končno leta 1600 v Kaniški pašaluk.
Vendar je zaradi zadnjih upravnih sprememb leta 1611 v Požegi izbruhnil upor. Uporniki so zahtevali, da se Požeški sandžak vrne pod jurisdikcijo Bosanskega pašaluka. Zaradi upora je bila odločitev iz leta 1600 spremenjena in Poješki sandžak je postal kondominij, ki sta si ga delila Bosanski in Kaniški pašaluk.[8]
Po osmanskem porazu v bitki pri Slankamnu leta 1691, je po Karlovški mirovni pogodbi iz leta 1699 ozemlje sandžaka pripadlo Habsburški monarhiji. Požeški sandžak je prenehal obstajati. Zadnji sandžakbeg Požeškega sandžaka je bil Ibrahim-paša.[8]
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Strbašić, Marijan (1977). »Požega i Požeška kotlina za turske vladavine«. V Mažuran, Ive (ur.). Požega 1227-1977. Zbornik radova izdan povodom 750 godina Požege, (v hrvaščini). Zagreb: Grafički zavod Hrvatske. str. 161.
- ↑ Géza, Dávid (2022). »The Sancakbegiṡ of Pozsega (Požega, Pojega) in the 16th Century«. V Kursar, Vjeran (ur.). Life on the Ottoman Border. Essays in Honour of Nenad Moačanin (v angleščini). Zagreb: FF Press. str. 33.
- ↑ »POSJEDI ZVANIČNIKA I NJIHOVIH PORODICA«. www.ibn-sina.net. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. maja 2012.
- ↑ »POSJEDI ZVANIČNIKA I NJIHOVIH PORODICA«. www.ibn-sina.net. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. maja 2012.
- 1 2 Klaić, Vjekoslav (1974). Povijest Hrvata od najstarijih vremena do svršetka XIX. stoljeća (v hrvaško). Nakladni zavod Matice hrvatske. str. 4.
Med temi mesti in okoli njih so naselili številne krščanske Vlahe, ki so bodisi že živeli tam bodisi so bili tja pripeljani iz notranjih turških (srbskih) dežel.
{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava) - 1 2 Marković, Mirko (17. januar 2002). »Slavonija«. library.foi.hr. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. avgusta 2021. Pridobljeno 24. januarja 2026.
- ↑ »CROLIST - Pretrazivac«. baza.gskos.hr.[mrtva povezava]
- 1 2 Društvo istoričara Bosne i Hercegovine (1952). Godišnjak: Annuaire (v bosanščini). str. 190. Pridobljeno 10. marca 2013.
Zadnji požeški sandžak-beg je bil Ibrahim-paša.