Pojdi na vsebino

Planota Potohar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Planota Potohar
pandžabsko پوٹھوار پٹھار‎, urdujsko سطح مرتفع پوٹھوہار‎
Najvišja točka
Nadm. višina600 m
Geografija
Koordinate gorovja32°58′N 72°15′E / 32.967°N 72.250°E / 32.967; 72.250
Geologija
TipPlanota

Planota Potohar, znan tudi kot Pothvar, je planota v severni regiji Pandžab, Pakistan in leži med rekama Ind in Džhelum.[1][2]

Geografija

[uredi | uredi kodo]
Zemljevid Pothohar
Tilla Džogian, 2. najvišji vrh v okrožju Dželum

Planoto Pothohar na vzhodu omejuje reka Džhelum,[3] na zahodu reka Ind, na severu pogorje Kala Čita in hribovje Margala ter na jugu Solno gorovje. Južni konec planote omejuje puščava Thal. Leži med 300 in 500 m nadmorske višine. Sakesar v Solnem gorovju je najvišja gora v regiji, Tilla Džogian pa druga najvišja.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Ruševine stupe Dharmarajika v Taxili. Uničena je bila med hunskimi vpadi v 6. stoletju.

Najzgodnejši dokazi o človeškem bivanju v Pandžabu segajo v dolino Soan Pothohar, kjer se je soanska kultura razvila med 774.000 pr. n. št. in 11.700 pr. n. št. To obdobje sega v prvo medledeno obdobje v drugi ledeni dobi, iz katere so našli ostanke kamnitih in kremenovih orodij.[4]

Na Potoharski planoti so odkrili fosilno lobanjo Sivapithecus indicus izumrle vrste opic.[5]

Taxila je bilo glavno mesto starodavne Gāndāre, ki je na vzhodni obali reke Ind - osrednje stičišče Indijske podceline in Srednje Azije;[6] je bilo ustanovljeno okoli leta 1000 pr. n. št. Nekatere ruševine v Taxili izvirajo iz časa perzijskega Ahemenidskega cesarstva, ki so mu zaporedoma sledili Maurijsko cesarstvo, indo-grško kraljestvo, indo-skiti in Kušansko cesarstvo. Zaradi svoje strateške lokacije je Taxila v preteklih stoletjih večkrat zamenjala lastnika, pri čemer so se za njegov nadzor potegovale številne politike. Ko so velike starodavne trgovske poti, ki so povezovale te regije, prenehale biti pomembne, je mesto postalo nepomembno in so ga v 5. stoletju dokončno uničili vsiljivci Huni. V 15. stoletju je planota Pothohar postala del kraljestva Malika Džasrata, ki je osvojil večino Pandžaba iz Delhijskega sultanata. Sredi 19. stoletja v Britanski Indiji je ruševine starodavne Taxile ponovno odkril britanski arheolog Alexander Cunningham. Leta 1980 je Unesco Taxilo uvrstil na seznam svetovne dediščine.[7] Po nekaterih poročilih velja Univerza starodavne Taxile za eno najzgodnejših univerz na svetu.[8] Zaradi obsežnih prizadevanj za ohranjanje in vzdrževanje je najdišča Taxila ena izmed priljubljenih turističnih točk Pandžaba, ki vsako leto privabi do milijon turistov.[9]

V obdobju Mogulov je bila planota Pothohar del Suba Lahore.[10]

»Dežela je čudovita, njen dišeč zrak je pomladni, Pothvar pa je privlačen in lep vrt.«[11]

— Kaigoharnameh, Medieval Persian Manuscript

Pandžab je igral pomembno vlogo v vojnih prizadevanjih druge svetovne vojne in velik delež teh vojakov je prišel iz Pothoharja in Solnega gorovja.[12]

Demografija

[uredi | uredi kodo]

Pandžabci so staroselci Pothoharja, govorijo pandžabščino v različnih narečjih.[13] Glavna narečja ali različice, ki se govorijo v regiji, so pothvari, ki se pretežno govori v severnih in osrednjih območjih planote, pri čemer se dhanni govori v južnih območjih, majhi v vzhodnih in hindko (zlasti ghebi in chachhi) v zahodnih območjih.[14] Druga pandžabska narečja in drugi jeziki se govorijo tudi v večjih urbanih središčih, kot sta Islamabad in Ravalpindi.

Glavni klani v regiji (pandžabško برادری) so Radžputi, Džati, Avani, Džandžue, Gudžare, Khokhare in Gakhare.[15] Pred delitvijo Indije so bili po vsej regiji v velikem številu prisotni tudi drugi kalni, vključno s Khatrisi, Mohjal Brahmani in Arorasi.[16]

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]

Planota pokriva približno 7 odstotkov vse obdelovalne zemlje v Pakistanu in je večina zelo rodovitna, vendar regija nima ustreznega namakalnega sistema, saj je kmetijstvo v veliki meri odvisno od padavin.[17]

Planota je lokacija večjih pakistanskih naftnih polj, prva so bila odkrita v Khaurju leta 1915 in Dhuliānu leta 1935; polje Tut je bilo odkrito leta 1968, polje Missa Kesval je bilo odkrito leta 1992, raziskovanje pa se je na tem območju nadaljevalo v 1990-ih. Naftna polja so s cevovodom povezana z rafinerijo Attock v Ravalpindiju.[18] Večje zaloge nafte in plina so odkrili v Čak Beli Kanu blizu Ravalpindija v Pandžabu. V bližini Džheluma v Pandžabu so odkrili veliko rezervo nafte, kar odpira novo območje za izkoriščanje potenciala ogljikovodikov (npr. polje Mejal). Z ocenjeno proizvodnjo 5500 sodčkov na dan se pričakuje, da bo naftna vrtina Ghauri X-1 največja naftna vrtina v državi in ​​je začela prispevati svojo proizvodnjo v sistem do konca junija 2014.

Zaradi nizke količine dežja, obsežnega krčenja gozdov, rudarjenja premoga, raziskovanja nafte in plina območje postaja brez rastlinja.

Pomembne lokacije

[uredi | uredi kodo]

Taxila

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Taxila.
Panorama samostana Jaulian

Arheološko najdišče Taxila ležijo blizu sodobne Taxile približno 35 km severozahodno od mesta Ravalpindi. Najdišča je prvi izkopal John Marshall, ki je dvajset let delal pri Taxili od leta 1913.[19]

Obsežno arheološko najdišče vključuje neolitske ostanke iz leta 3360 pr. n. št. in zgodnje harapske ostanke iz let 2900–2600 pr. n. št. v Sarai Kali.[20] Taxila pa je najbolj znana po ruševinah več naselij, od katerih prvo izvira iz okoli leta 1000 pred našim štetjem. Znan je tudi po svoji zbirki budističnih verskih spomenikov, vključno stupa Dharmarajika, samostanom Jaulian in samostanom Mohra Muradu.

Glavne ruševine Taxile so štiri velika mesta, od katerih vsako pripada določenemu časovnemu obdobju, na treh različnih mestih. Najzgodnejšo naselbino v Taxili najdemo v predelu Hathial, kjer so našli črepinje lončenine, ki izvirajo že iz poznega 2. tisočletja pred našim štetjem do 6. stoletja pred našim štetjem. Ruševine Bhir Mound na tem mestu so iz 6. stoletja pr. n. št. in mejijo na Hathial. Ruševine Sirkapa segajo v 2. stoletje pr. n. št., zgradili pa so jih grško-baktrijski kralji regije, ki so vladali v regiji po invaziji Aleksandra Velikega na regijo leta 326 pr. n. št. Tretja in najnovejša naselbina je Sirsukh, ki so jo zgradili vladarji Kušanskega cesarstva, ki so vladali iz bližnje Purušapure (sodobni Pešavar).

Trdnjava Rohtas

[uredi | uredi kodo]
Trdnjava Rohtas je bila zgrajena na hribu, ki gleda na planoto Pothohar

Trdnjava Rohtas je trdnjava iz 16. stoletja, ki stoji v bližini mesta Džhelum v provinci Pandžab v Pakistanu. Utrdba je ena največjih in najmogočnejših na podcelini.[21] Utrdba Rohtas ni bila nikoli zavzeta s silo in je ostala neverjetno nedotaknjena.[22]

Trdnjavo je zgradil Radža Todar Mal po ukazu Šer Šah Surija.

Trdnjava je znana po svojih velikih obrambnih zidovih in več monumentalnih vratih. Leta 1997 je bila vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine kot »izjemen primer muslimanske vojaške arhitekture Srednje in Južne Azije«.

Templji Katas Radž

[uredi | uredi kodo]
Kompleks je sestavljen iz več templjev in pripadajočih struktur

Templji Katas Radž, znani tudi kot Kila Katas,[23] so kompleks več hindujskih templjev, ki so med seboj povezani s sprehajalnimi potmi. Tempeljski kompleks obdaja ribnik z imenom Katas, ki ga Hindujci obravnavajo kot svetega.[24]

Tempeljski ribnik naj bi bil v Puranah ustvarjen iz Šivinih solz, potem ko je po smrti svoje žene Sati neutolažljiv taval po Zemlji. Ribnik zavzema površino dveh kanalov in 15 marlov, z največjo globino 20 čevljev.

Templji igrajo vlogo v hindujski epski pesnitvi Mahabharata,[25] kjer se tradicionalno verjame, da so bili templji kraj, kjer so bratje Pandava preživeli pomemben del svojega izgnanstva.

=== Trdnjava Ravat

Trdnjava Ravat

Trdnjava Ravat je utrdba iz zgodnjega 16. stoletja na planoti Pothohar v Pakistanu, blizu mesta Ravalpindi v provinci Pandžab. Utrdba je bila zgrajena za obrambo planote Pothohar pred silami paštunskega kralja Šer Šah Surija.[26]

Tila Džogian

[uredi | uredi kodo]
Zapuščen ribnik v Tila Džogianu

Tila Džogian je zapuščen hindujski tempelj in samostanski kompleks, ki stoji na vrhu gore Tila Džogian v Solnem gorovju v pakistanski provinci Padžab. Kompleks je bil pred letom 1947 najpomembnejše središče hindujskih jogijev v Pandžabu in je v njem živelo na stotine asketov. To mesto je pomembno tudi v sikhizmu zaradi povezanosti z ustanoviteljem sikhske vere, Gurujem Nanakom.

Solni rudnik Khevra

[uredi | uredi kodo]
Predor Solnega rudnika Khevra (Kristalna dolina)

Solni rudnik Khevra v Khevri je drugi največji rudnik kamene soli na svetu.[27][28]

Rudnik je znan po proizvodnji rožnate soli Khevra, ki se pogosto trži kot himalajska sol in je velika turistična atrakcija, ki privabi do 250.000 obiskovalcev na leto.[29] Njegova zgodovina sega v čas, ko so ga odkrile Aleksandrove čete leta 320 pr. n. št., vendar je začel trgovati v mogulski dobi.[30]

Mankjala stupa

[uredi | uredi kodo]
Obnovljen pogled na Manikjala stupo

Mankjala stupa (urdujsko مانكياله اسٹوپ) je budistična stupa blizu vasi Tope Mankjala v regiji Pothohar. Stupa je bila zgrajena v spomin na kraj, kjer se je po zgodbah Jatake inkarnacija Bude, imenovana princ Satva, žrtvoval, da bi nahranil sedem lačnih tigrčkov.[31]

Nahajališča relikvij stupe Mankjala je odkril Jean-Baptiste Ventura leta 1830. Relikvije so bile nato odstranjene z mesta v času Britanske Indije in so zdaj shranjene v Britanskem muzeju.[32]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Tikekar, Maneesha (2004). Across the Wagah: An Indian's Sojourn in Pakistan (v angleščini). Bibliophile South Asia. str. 180. ISBN 978-81-85002-34-7.
  2. ↑ Öztürk, Münir Ahmet; Khan, Shujaul Mulk; Altay, Volkan; Efe, Recep; Egamberdieva, Dilfuza; Khassanov, Furkat O. (2022). Biodiversity, Conservation and Sustainability in Asia: Volume 2: Prospects and Challenges in South and Middle Asia (v angleščini). Springer Nature. str. 912. ISBN 978-3-030-73943-0.
  3. ↑ MacLagan, R. (1885). »The Rivers of the Punjab«. Proceedings of the Royal Geographical Society and Monthly Record of Geography. 7 (11): 705–719. doi:10.2307/1801407. ISSN 0266-626X. JSTOR 1801407.
  4. ↑ Mohinder, Singh (1989). History and culture of Panjab. Atlantic Publishers and Distributors. OCLC 220695807.
  5. ↑ A partial hominoid innominate from the Miocene of Pakistan: Description and preliminary analyses
  6. ↑ Raymond Allchin, Bridget Allchin, The Rise of Civilization in India and Pakistan. Cambridge University Press, 1982 p.127 ISBN 052128550X
  7. ↑ UNESCO World Heritage Site, 1980. Taxila: Multiple Locations. Retrieved 13 January 2007.
  8. ↑ Needham, Joseph (2004). Within the Four Seas: The Dialogue of East and West. Routledge. ISBN 978-0-415-36166-8.
  9. ↑ Raheela Nazir (12. maj 2018). »Feature: Pakistan in efforts to rejuvenate Taxila, one of most important archaeological sites in Asia«. XINHUANET.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. maja 2018. Pridobljeno 15. oktobra 2018.
  10. ↑ Robert, Wilkinson (1805), English: Lahore Subah of the Mughal Empire, established during Akbar's administrative reforms of 1572–1580., pridobljeno 28. aprila 2023
  11. ↑ Chand, Raizada Diwan Duni (1965). Kaigoharnameh (v angleščini in perzijščini). The Panjabi Adabi Academy.
  12. ↑ Hussain, Shaheed. »'PUNJABISATION' IN THE BRITISH INDIAN ARMY 1857–1947 AND THE ADVENT OF MILITARY RULE IN PAKISTAN« (PDF). School of History & Classics University of Edinburgh.
  13. ↑ »Population Profile Punjab | Population Welfare Department«. pwd.punjab.gov.pk. Pridobljeno 15. februarja 2023.
  14. ↑ John, Asher (2009). »Two dialects one region : a sociolinguistic approach to dialects as identity markers«. CardinalScholar 1.0.
  15. ↑ Panjab. (1895). Gazetteer of the Rawalpindi district. "Civil and Military Gazette" Press. OCLC 455118747.
  16. ↑ McLeod, W. H. (2009). The A to Z of Sikhism. W. H. McLeod. Lanham: Scarecrow Press. ISBN 978-0-8108-6344-6. OCLC 435778610.
  17. ↑ Amalric, F.; Banuri, T. (15. oktober 1995). People, the Environment and Responsibility: Case Studies from Rural Pakistan (v angleščini). CRC Press. str. 27. ISBN 978-1-85070-652-6.
  18. ↑ »New Page 1«.[mrtva povezava]
  19. ↑ Wheeler, Mortimer. »Marshall, Sir John Hubert (1876–1958)«. Oxford Dictionary of National Biography (spletna izd.). Oxford University Press. doi:10.1093/ref:odnb/34896. Pridobljeno 4. julija 2017.
  20. ↑ Allchin, Bridget; Allchin, Raymond (1988). The rise of civilization in India and Pakistan. Cambridge [u.a.]: Cambridge University Press. str. 127. ISBN 978-0521285506.
  21. ↑ »Pakistan: Rohtas Fort«. World Archaeology (17). 7. maj 2006.
  22. ↑ »Rohtas Fort«. UNESCO. Pridobljeno 26. maja 2017.
  23. ↑ Khalid, Laiba (2015). »Explore Rural India« (PDF). 3 (1). The Indian Trust for Rural Heritage and Development: 55–57. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 30. aprila 2016. Pridobljeno 15. septembra 2017. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  24. ↑ Sah, Krishna Kumar (2016). Deva Bhumi: The Abode of the Gods in India. BookBaby. str. 79. ISBN 9780990631491. Pridobljeno 15. septembra 2017.
  25. ↑ Directorate General of Archaeology. »KATAS RAJ TEMPLES«. Government of Punjab. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. septembra 2019. Pridobljeno 7. decembra 2024.
  26. ↑ Malik, Iftikhar Haider (2006). Culture and Customs of Pakistan. Greenwood Publishing Group. ISBN 9780313331268.
  27. ↑ »Inside Pakistan's Khewra, the second largest salt mine in the world«. Arab News (v angleščini). 19. januar 2019. Pridobljeno 5. maja 2023.
  28. ↑ Stanley J. Lefond (1. januar 1969). Handbook of World Salt Resources (1st izd.). Springer. str. 347. ISBN 978-0-306-30315-9. Pridobljeno 3. aprila 2012.
  29. ↑ »Khewra Salt Mines Project«. Pakistan Mineral Development Corporation. Privatisation Commission of Pakistan. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. julija 2012. Pridobljeno 12. aprila 2012.
  30. ↑ Sarina Singh; Lindsay Brown; Lindsay Brown; Rodney Cocks; John Mock (1. maj 2008). Lonely Planet Pakistan and the Karakoram Highway (7th izd.). Lonely Planet. str. 138. ISBN 978-1-74104-542-0. Pridobljeno 3. aprila 2012.
  31. ↑ Bernstein, Richard (2001). Ultimate Journey: Retracing the Path of an Ancient Buddhist Monk who Crossed Asia in Search of Enlightenment. A.A. Knopf. ISBN 9780375400094. Pridobljeno 16. junija 2017. Mankiala tiger.
  32. ↑ The British Museum Collection

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Planota Potohar.
Wikipotovanje vsebuje popotniški vodnik, ki se nanaša na: Pothohar Plateau
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Planota_Potohar&oldid=6359589«