Pierre Abélard

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Pierre Abélard
Portret
Pierre Abélard in Heloiza
Rojstvo Pierre Abélard
1079[1][2]
Le Pallet[3]
Smrt 14. april 1142[1]
Chalon-sur-Saône[4]
Državljanstvo Royal Standard of the King of France.svg Kraljevina Francija
Flag of France (XII-XIII).svg Francija
Poklic teolog[5], filozof[5], skladatelj, jezikoslovec, pesnik, avtobiograf in logik
Era Srednjeveška filozofija/zgodnja sholastika
Regija Zahodna filozofija
Šola/tradicija zgodnja sholastika, aristotelizem
Glavna zanimanja
metafizika, logika, filozofija jezika, teologija, Heloiza
Pomembne ideje
polemike s sodobniki, konceptualizem - sermonizem

Pierre Abélard (latinsko Petrus Abaelardus ali Abailard), francoski filozof, teolog, logik in skladatelj, * 1079, Le Pallet pri Nantesu, Loire-Atlantique, Francija, † 21. april 1142, St-Marcel pri Chalonu-sur-Saône, Saône-et-Loire, Francija.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Abelard, ki se je imenoval Pierre le Pallet se je rodil v majhni vasici Le Pallet vzhodno od Nantesa v Bretaniji. Bil je najstarejši sin majhne plemiške bretonske družine. Kot dečka ga je pri učenju vzpodbujal oče. Učil se je naravoslovnih znanosti in odlikoval se je v dialektiki, veji filozofije, ki je tedaj v glavnem vključevala Aristotelovo logiko, preneseno prek latinskih virov. Namesto da bi se kot oče izšolal za vojaka, je postal akademik. Med svojim začetnim študijem je potoval po Franciji, razpravljal in se učil, tako da je postal (s svojimi besedami) »kot peripatetiki.« V tem času je bil njegov učitelj nominalist Roscelin iz Compiègneja.

Poznanstva[uredi | uredi kodo]

  • Celestin II. se je v svetu imenoval Guido de Castello (Gvidon iz Kastela). Bil je pobožen in zelo izobražen mož, učenec Abelarda, začetnika sholastične znanstvene metode. Tudi potem, ko je sinoda v Sensu 1140 obsodila nekatere Abelardove stavke, je Guido ostal z njim tesno povezan vse do svoje smrti po polletnem pontifikatu 8. marca 1144.

[9]

  • Zgodba o Abelardovem razmerju in ljubezni do svoje učenke Heloize (Héloïse) je postala legendarna.

Glavna dela[uredi | uredi kodo]

  • De unitate et trinitate divina,
  • Glose Pierra Abailard o porfirju (Petri Abaelardi Glossae in Porphyrium),
  • Da in ne (Sic et Non),
  • Dialektika (Dialectica), pred 1125,
  • Theologia `Summi Boni`, Theologia christiana in Theologia `scholarium`. Njegovo najpomembnejše delo o sistematski teologiji, napisano med letoma 1120 in 1140. Izšlo je v več različicah z različnimi naslovi, ki so navedeni kronološko,
  • Dialog filozofa z Judom in kristjanom (Dialogus inter Philosophum, Christianum et Iudaeum), 1136–1139,
  • Etika ali Poznati sebe (Ethica ali Scito Te Ipsum), pred 1140,
  • Zgodovina mojih nezgod (Historia calamitatum), avtobiografija v epistolarni obliki [1].

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Bibliothèque nationale de France Pridobljeno dne 10 oktober 2015.
  2. ^ Zapis #11850004X // Gemeinsame Normdatei — 2012—2015. Pridobljeno dne 16 oktober 2015.
  3. ^ https://books.google.fr/books?id=z3hkJ5PA_8kC&printsec=frontcover&hl=fr&#v=onepage&q&f=false — P. xvii.
  4. ^ https://books.google.fr/books?id=z3hkJ5PA_8kC&printsec=frontcover&hl=fr&#v=onepage&q&f=false — P. xxii.
  5. ^ 5,0 5,1 Zapis #11850004X // Gemeinsame Normdatei — 2012—2015. Pridobljeno dne 23 junij 2015.
  6. ^ Guillaume de Champeaux
  7. ^ John of Salisbury
  8. ^ École de Chartres
  9. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 149. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Abélard, Pierre, »Povijest nevolja; Etika; Pisma Abelarda i Heloize«, Naprijed, Zagreb, 1992 (COBISS)
  • Abélard, Pierre, Heloisa, »Prepovedani sad : iz pisem Abelarda in Heloize«, Tuma, Ljubljana 2009 (COBISS)
  • Clanchy, M.T., »Abelard, človek v srednjem veku«, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1999 (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]